Glede na to, da obstajajo ogromne puščave, se zdi težko verjetno, da nam dejansko lahko zmanjka peska. A vendar je res. Pesek je temelj naših mest. Je ključna sestavina betona, ki ga uporabljamo za gradnjo cest in zgradb. Uporabljamo ga za izdelavo stekla. Je celo v čipih, ki poganjajo naše telefone in računalnike. Tako vsako leto porabimo 50 milijard ton peska. In kot kaže, ni ves pesek enak oziroma uporaben.

»V puščavah je seveda veliko peska, težava je v tem, da je v bistvu za nas neuporaben,« pravi Vince Beiser, avtor knjige The World in a Grain: The Story of Sand and How it Transformed Civilization. Neuporaben, ker je puščavski pesek v milijonih let razjedel veter, zaradi česar so zrna gladka in okrogla. Takemu pesku se gradbinci že na daleč izogibajo.

Pesek, ki si ga želimo, je bolj hrapav, navaja Beiser. »Razlika je kot bi gradnjo s frnikolami, primerjali s kupom drobnih opek,« pravi. Tak pesek prihaja iz krajev, kot so struge in plaže.

Tako kot pri pomanjkanju drugih naravnih virov tudi pri pesku obstaja omejena zaloga materiala. Prav tako problem predstavlja vedno večje število ljudi, ki bežijo s podeželja v mesta. Po Beiserjevih besedah ​​svet vsako leto doda ekvivalent osmim newyorškim mestom zgrajene površine. Glede na to, da gradnja ene stavbe zahteva tudi do 3.000 ton peska, ni presenetljivo, da tega vira zmanjkuje.


Kot smo nedavno poročali v članku Severna Koreja s tihotapljenjem peska služi na desetine milijonov, so v poročilu, objavljenem aprila letos, preiskovalci ZN zapisali, da je samo Severna Koreja lani z »veliko operacijo izvoza peska zaslužila najmanj 22 milijonov dolarjev«. Podobno se dogaja v Indoneziji in še marsikje. Povpraševanje po pesku je namreč tako veliko, da se pojavljajo številne nezakonite operacije, kot je ta pod režimom Kim Joug Una.
 
In kaj zdaj? Raziskovalci preučujejo različne nadomestke za pesek kot sestavino betona. Razdrobljena plastika, razrezana guma in celo konoplja se uporabljajo v omejenem obsegu. Toda Beiser pravi, da je pomanjkanje simptom večje težave.
»Najti moramo načine, kako graditi mesta, ki ne bodo porabila le manj peska, ampak bodo uporabila manj vsega.« Beiser namreč edino rešitev vidi v bolj trajnostnem življenju človeka.