Kitajsko vodstvo, kot vedno, gleda naprej, spreminja smer, korak za korakom. Ob koncu leta 2020 je namreč jasno, da je dobrih odnosov z ZDA konec. Voditelji Kitajske vedo, da morajo za naprej, začrtati drugo pot. Novoizvoljeni predsednik Joe Biden bo vsaj na ekonomski in tehnološki fronti upošteval Trumpovo osnovno držo in šel verjetno še dlje, tako da bo mobiliziral ameriške demokratične zaveznike, da se bodo skupaj uprli Kitajski, po možnosti v formalni ligi demokracij, povezani z indo-pacifiško vojsko zavezništva.
 
Wang Qishan, drugi najvišji uradnik, podpredsednik pod vodstvom Xija Jinpinga, za lokalni Global Times priznava, da kitajsko vodstvo ni bilo pripravljeno na ta šok, četudi so predvidevali, da bodo ZDA nekoč vzpon Kitajske videle kot strateško grožnjo in si prizadevale, da bi jo pri tem ovirale. »Do tega preloma je prišlo 10 let prej, kot smo pričakovali,« je dejal, ne nazadnje tudi zato, ker se Kitajska še naprej skoraj v celoti zanaša na uvožene polprevodniške čipe in druge ključne visokotehnološke komponente z Zahoda.
 
Britanec James Crabtree ta teden za Noema Magazine ocenjuje spremenjeno smer Pekinga, ki jo je Xi Jinping v mučenem, z marksizmom prelomljenem žargonu govora strank, imenoval »dvojno kroženje«. V bistvu to pomeni nacionalno »samozavest« s pospeševanjem prehoda z izvoznega razvojnega modela na tistega, ki je odvisen od domače potrošnje in ki ga vodijo domače tehnološke inovacije ter proizvodnja od mikročipov do umetne inteligence do kvantnih superračunalnikov. Hkrati se bodo trgovinski in naložbeni odnosi z Zahoda premaknili k vzhodnoazijskim sosedam, evrazijskim državam in Afriki.
 
Kot je zapisal Crabtree, sicer dopisnik iz Singapurja, »bo rezultat pospešil ločitev Kitajske od Zahoda, hkrati pa bo povečal pomen trgovanja s povezavami, vzpostavljenimi z drugimi deli sveta – na primer s podpisom Xijeve pobude Belt and Road. Povedano bolj odkrito, medtem ko je svet zaslepila drama ameriških predsedniških volitev, je kitajski predsednik tiho predstavil ekonomsko strategijo, primerno za novo hladno vojno. Tako za Kitajsko kot za samo globalizacijo bodo rezultati verjetno globoki. »Kitajski namen je postopno ustvarjanje nove gospodarske 'sinosfere', v kateri se globalna trgovinska in inovacijska omrežja, ki so bila nekoč osredotočena na industrializirani Zahod, usmerijo na Kitajsko«, zapis nadaljuje Crabtree.

Slednji ugotavlja, da je velika slabost Kitajske, da bodo visoke stopnje rasti, ki zagotavljajo legitimnost uspešnosti komunistične stranke, neizogibno padle. Vendar opaža tudi, da »dvojno kroženje prihaja z enako silovitimi dilemami tudi za Zahod. Če si ZDA v prihodnosti prizadevajo obdržati globalni, odprt sistem, ki temelji na pravilih, morajo skrbno pretehtati tveganja, ki izhajajo iz pritiska Kitajske, da odločneje odstopi od tega modela. Izvoljenemu predsedniku Bidnu to pušča neprijetna vprašanja. Na eni ravni bi lahko prizadevanje Kitajske za domače inovacije dejansko uspelo, zaradi česar zahodne države v prihodnosti ne bi imele dostopa do potencialno dragocenih kitajskih tehnologij. Po drugi strani pa lahko kitajsko vodstvo z manj deleža v svetovnem tehnološkem ekosistemu postane bolj moteč globalni akter na drugih področjih – Tajvan je denimo najbolj očiten in alarmanten potencialni primer.«
 
Gordon Brown vidi nevarnost geopolitike, ki jo opredeljujejo »en svet, dva sistema«, vsak s svojim naborom mednarodnih institucij. Nekdanji britanski premier poziva k skupnemu pristopu »planetarnega realizma«, kjer se interesi konvergirajo, od podnebnih ukrepov in obvladovanja pandemij do svetovne finančne stabilnosti. Kot poroča britanski časnik The Guardian, Brown poziva k »odgovornemu sodelovanju« pri vzdrževanju enega globalnega sistema, ki temelji na pravilih.


V ta namen predvideva »veleprodajno reformo« obstoječih večstranskih institucij – Združenih narodov z razširitvijo Varnostnega sveta na nove članice –, pa tudi Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Po njegovem mnenju zlasti IMF potrebuje to naraščajočo težo nastajajočih gospodarstev. »Evropa, ZDA in Japonska,« ugotavlja Brown, »danes obsega približno 15 odstotkov svetovnega prebivalstva, vendar nadzorujejo približno 55 odstotkov glasov v IMF. Po drugi strani pa imajo države BRICS z več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva le 18 odstotkov volilne moči v IMF. Samo Kitajska ima skoraj 20 odstotkov svetovnega prebivalstva, a le 6 odstotkov glasov.«
 
Zaradi možnosti, da bi se svet razcepil v sistemsko rivalstvo, bo G20 pomembnejša kot kdaj koli prej, še ugotavlja Brown. To je tista institucija, ki je nastala v obdobju globalizacije po hladni vojni in je pooblaščena za usklajevanje upravljanja v različnih političnih in gospodarskih sistemih. Ker zajema glavne akterje, tako naprednih držav kot držav v razvoju, bi lahko postala ključna platforma za premoščanje prepadov za reševanje »globalnih problemov, ki potrebujejo globalne odzive z globalno usklajenimi rešitvami«, kot je to uspešno storila med finančno krizo 2008–2009.
 
Na G20 bi lahko gledali kot na predhodnico drugih, novih platform prihodnosti, popolnoma utemeljenih v konvergentnih planetarnih težavah, ki presegajo meje in zmogljivosti suverenih držav.
 
Ali bo kaj od tega mogoče, je odvisno od tona in drže, ki jo bosta Kitajska in ZDA sprejemali druga proti drugi v prihodnjih mesecih in letih. Odkar je Kitajska jasno razkrila svoj prihodnji potek, je žoga zdaj na ameriškem dvorišču.
 
Kot piše Crabtree: »Dvojno kroženje na koncu kaže, da je bil Trumpov mandat vplivnejši, kot bi si želeli priznati njegovi kritiki. Na nedavnih ameriških volitvah je izgubil, a je njegova neredna in agresivna politika uspela prepričati, da ZDA zdaj nepreklicno želijo blokirati kitajski tehnološki vzpon.«
 
Biden mora skrbno pretehtati, ali je to res tudi njegov namen. Veliko je namreč odvisno prav od njegovega odgovora.