Kaj se dogaja na Kitajskem?

Deželno tveganje (contry risk) zajema široko paleto tveganj, vključujoč politična, ekonomska, finančna tveganja. V večji meri so prisotna na trgih v razvoju. Vlagatelji, ki investirajo na takšnih trgih, pri oceni zahtevane donosnosti upoštevajo t. i. premijo za deželno tveganje.
 
Smotrnost upoštevanja premije se tudi letos izrazito odraža na primeru Kitajske in kitajskih podjetij. Država, ki jo obvladuje enopartijski režim, v kateri se krepita nacionalizem in avtoritarnost, zaostruje odnose z ZDA, katere oblast pod okriljem nacionalne varnosti krepi moč regulative, pač ne predstavlja stabilnega okolja za vlagatelje.

Nestanovitnost poslovnega okolja botruje drastičnemu nižanju vrednosti nekaterih kitajskih podjetij. Še posebej izrazito so letos izpostavljena tehnološko napredna podjetja, katerih reprezentativni vzorec odraža Indeks (Nasdaq Golden Dragon Index) prikazan v gornjem grafu. Vrednost indeksa se je od letošnjega vrha do najnižje točke znižala za 50 odstotkov. Tržna kapitalizacija podjetij iz indeksa se je znižala za več kot 700 milijard ameriških dolarjev. Zadnja v vrsti so bila na udaru podjetja s področja izobraževanja. Nekatera med njimi so izgubila tudi več kot 90 odstotkov svoje vrednosti.
 
Da so se kitajski regulatorji lotili predvsem naprednih visokotehnoloških podjetij na prvi pogled preseneča. Osvežen ekonomski model »new economy« in nova era »new era« Kitajske, potrjena s sprejetjem zadnjega pet-letnega razvojnega načrta (letos), temelji prav na njih. Brez slednjih bo potrošnjo, ki še vedno predstavlja zgolj 40 odstotkov BDP, težko prestaviti na višjo raven.
 
Po drugi strani, pa se je težko izogniti občutku, da je v tem tudi nekaj racionalnosti, oportunosti. Ta lastnost je pri Ši Džinpingu precej opazna na področju vodenja zunanje politike in tudi pri skrbi za nacionalno varnost.
 
Finančna stabilnost je po Ši-jevem prepričanju predpogoj nacionalne varnosti. Lotil se je tveganj povezanih s hitro rastjo zadolženosti bank, podjetij, finančnih vzvodov, bančništva v senci ter nepremičninskih konglomeratov v zasebni lasti. Omejuje odliv kapitala v tujino in vstop tujega kapitala v strateško pomembna domača podjetja in dejavnosti. Omejuje prevladujočo tržno moč in vpliv nekaterih podjetij, s čimer posredno skrbi za ohranjanje konkurenčnosti in rast produktivnosti. Z regulativo omejuje kripto podjetja in rudarjenje kriptovalut in s tem neracionalno rabo dragocenih energetskih virov. S prepovedjo ustvarjanja dobičkov na področju šolstva izpolnjujejo partijsko poslanstvo. Omejevati je začel brezmejno koriščenje naravnih virov in sodeluje pri višanju okoljskih standardov. Izboljšuje kibernetsko varnost. Ščiti občutljive osebne podatke (res da le navzven). Vse to in še več za ceno nižjih stopenj rasti ekonomije, ki pa bo bolj vzdržna in regulirana.
 
Navedene teme so tudi del agend razvitejših ekonomij. Na določenih področjih lahko zaznamo celo obrise ESG smernic. Se pa zdi, da je kitajski pristop moteč predvsem zaradi učinkovitosti. Vpliv deležnikov pri uveljavljanju sprememb je zanemarljiv, manj demokracije in človekovih pravic pa si kitajsko ljudstvo tolmači kot kompenzacijo za naraščajoči življenjski standard. Nenazadnje se zdi, da Ši prek posameznih primerov, ki jih smatra za potencialni vzvod sistemske nestabilnosti, sporoča ostalim, da misli resno.
 
Države in podjetja so tekom zadnje krize intenzivno razmišljala o procesu globalnega gospodarskega oddaljevanja od Kitajske in posledično zmanjševanje odvisnosti od nje. Sodeč po dinamiki prilivov kapitala tujih investitorjev (FDI), se takšen scenarij ne uresničuje. Prilivi tujega kapitala nadaljujejo z rastjo, stopnje rasti pa presegajo pričakovanja. Tako se zdi, da med vlagatelji prevladuje oportuno razmišljanje, da tveganja ne sodelovanja s Kitajsko presegajo tveganja, ki jih prinaša sodelovanje.
 
 
*Avtor je specialist s področja analitike pri Triglav Skladih