Dunaj postaja »mesto petnajstih minut«

Na začetku leta 2011 je v avstrijski prestolnici živelo nekaj manj kot 1.703.000 ljudi. Deset let pozneje, na začetku leta 2021, ima Dunaj 1.921.000 prebivalcev oziroma dobrih 218.000 več kot pred desetimi leti. Slikovito rečeno, prebivalstvo Dunaja se je v zadnjem desetletju povečalo približno za seštevek prebivalcev Maribora, Kranja, Celja, Novega Mesta, Ptuja, Ormoža, Kobarida - in Kostanjevice na Krki.
 
Zanimivo, da je imel Dunaj na začetku 20. stoletja več prebivalcev kot danes. Dunajski mestni zgodovinar nam je zaupal, da je leta 1917 po ocenah takratnih demografov na Dunaju živelo rekordnih 2,17 milijona ljudi. Ne samo zaradi beguncev, ki so v teh letih prišli na Dunaj zaradi bojev na ruski fronti. Že v začetku 20. stoletja je imel Dunaj nekaj več kot dva milijona prebivalcev - in bil sedmo največje mesto na svetu. Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske je prebivalstvo Dunaja močno upadlo in do danes ni preseglo omenjenega rekorda.
 
Zanimivo je, da imamo zdaj na nek način podobne razmere kot konec 19. in začetek 20. stoletja. Takrat so tuberkulozo imenovali tudi »dunajska bolezen«, kar ni presenetljivo, saj je v tedanji cesarski prestolnici veliko število ljudi živelo v majhnih stanovanjih, v slabih higienskih razmerah, mnogi so trdo delali, bili slabo plačani, podhranjeni itd. Tedanji mestni očetje so med drugim spoznali, da je treba imeti veliko več parkov in sploh zelenih površin, sodobne vodovode, boljšo kanalizacijo ...
 
Sedanja pandemija spodbuja podobna razmišljanja. To je oktobra lani v centru ZN v Ženevi potrdil tudi Sir Norman Foster, eden najslavnejših živečih arhitektov. Foster je spomnil, da je bilo po strašnem požaru, ki je leta 1666 uničil London, odločeno, da morajo biti nove hiše zgrajene iz ognjevarne opeke. Kolera, ki je divjala tudi v drugi polovici 19. stoletja, je londonske očete spodbudila, da očistijo Temzo in ne dovolijo več, da je reka - odprta kanalizacija. Tudi tuberkuloza je bila spodbujevalni dejavnik pri razvoju moderne arhitekture z velikimi okni, terasami, veliko več sonca ...
 
Pandemija covid-19 nas med drugim spodbuja, da vse bolj razumemo prednosti prilagodljivega delovnega časa, električnih vozil in koles ter nepotrebnost lastnega osebnega vozila. Opazen je trend vse večjega prizadevanja za družabne prostore v mestu in za zdrave, naravovarstvene sisteme.
 
»Predstavljajte si urbano različico kmeta, ki prodaja svoje pridelke na svoji kmetiji. Nepotrebno večnadstropno parkirišče bi lahko bilo idealna mestna kmetija. Kumulativni učinek takšnih trendov je preoblikovanje urbanih središč in lokalnih sosesk v mirnejše, čistejše, varnejše, prijaznejše, bolj primerne za hojo in kolesarjenje in - če se izkoristi priložnost - bolj zelene,« je dejal Foster.
 
In na Dunaju vse več ljudi živi kot v »15-minutnem mestu«. Ta izraz označuje način urbanega življenja, pri katerem lahko od doma do službe, restavracij, šol, kulturnih ustanov, športnih igrišč pridete peš v največ četrt ure. Gre za staro idejo, ki pa se zaradi pandemije, podnebnih sprememb in drugih splošnih trendov - krepi. Že dolgo velja rek »Dunaj je vas«, ki opisuje, da je pravzaprav vsaki od 23 mestnih okrajev svet zase in, da je srce Dunajčanov v njihovem mestnem okraju. Zdaj ta rek še bolj zrcali resničnost.
 
Trendi, ki jih je opisal Foster, so zdaj na Dunaju očitni, zlasti pri mobilnosti, ki jo je pandemija dokaj spremenila. Šole in univerze so prešle na pouk na daljavo, številna podjetja pa so uvedla krajši delovni čas oziroma delo od doma. V nekaj ​​mesecih lockdowna lani in letos, so se ljudje navadili delovanja v precej manjšem akcijskem radiusu. To kaže tudi statistika Wiener Linien, dunajskega podjetja za mestni potniški promet. Leta 2019 je bilo od vseh premikov po mestu (nekaj več kot 2,5 milijard) približno 28 odstotkov peš, sedem odstotkov pa s kolesom; Leta 2020, ko so premiki po mestu padli za 16 odstotkov, je delež premikov peš poskočil na 37 odstotkov, povečal pa se je tudi delež voženj s kolesi - na devet odstotkov.
 
Kolikor se je povečal delež kolesarjenja in hoje, se je zmanjšal lanski delež javnega prevoza: leta 2019 je bil slednji 38-odstoten, lani pa 27-odstoten. Čeprav ima Dunaj enega najboljših mestnih sistemov velemestnega javnega prevoza na svetu - in poceni za prebivalce (kdor ima letno vozovnico, plačuje le 33 evrov na mesec) -, je očitno, da se ljudje bojijo okužbe v avtobusih in vagonih metroja oziroma tramvaja. Lani se je skupno število potovanj v dunajskih vozilih javnega prevoza zmanjšal za dobrih 40 odstotkov, z 961 milijonov na 574 milijonov - od tega približno 10 odstotkov zaradi odsotnosti turistov.
 
Delež voženj z avtom po Dunaju je lani ostal enak kot leta 2019 - 27 odstotkov. Čeprav je bilo skupno število voženj manjše, avto v času pandemije ni izgubil relativnega pomena. Ta namreč zagotavlja občutek varnosti pred virusom.