Dolar efekt: Opustitev zlatega standarda čutimo še danes

15. avgusta, leta 1971, je takratni ameriški predsednik, Richard Nixon, začasno prekinil sporazum iz Bretton Woodsa, da bi spodbudil rast ameriškega gospodarstva. Kljub nekaterim poskusom so bile ideje o vnovični vzpostavitvi sistema, ki je reguliral razmerja med glavnimi svetovnimi valutami, leta 1973 popolnoma opuščene. Opustitev zlatega standarda je imela globalni vpliv, ameriški vladi pa so se odprle nove možnosti financiranja njenega delovanja.

Višanje davkov ni najljubša poteza politikov

 
Kot smo že omenili v prejšnjem članku, so v začetku 20. stoletja začele padati domine, ki so Ameriko pripeljale do trenutnega brezizhodnega položaja. Ameriški ekonomist Antony Davies je na spletni strani Ameriškega inštituta za ekonomske raziskave (AIER) pojasnil, da je progresivni nadzor vlade predstavljal padec prve domine. Ta je privedel do oslabitve ustavnih omejitev, kar je povzročilo eksplozivno rast vlade. Vsa ta rast, opisana v prejšnjem članku, je imela precejšnje stroške.
 
Zvezni proračun ameriške vlade za leto 1933 (v današnjih vrednostih) je znašal okoli 85 milijard ameriških dolarjev, za leto 2021 pa znaša kar 6800 milijard dolarjev. Tudi na osnovi števila prebivalcev in inflaciji prilagojen zvezni proračun, je danes več kot 30-krat večji od tistega v letu 1933. Za financiranje tako velike porabe pa obstajata le dve možnosti: davki ali dolg. Toda višji davki nikoli niso politično priljubljeni. Če politiki obdavčijo nižji oziroma manj premožen razred, izgubijo volivce. Če pa obdavčijo bogate, izgubijo vpliv in razne donacije.
 
Zadolževanje je torej politično veliko bolj privlačno. »Namreč tisti, ki bodo z zadolževanjem vlade najbolj oškodovani, politikov ne morejo izglasovati, saj se še niso rodili,« je zapisal Davies. Leta 1933 je dolg ameriške vlade predstavljal 40 odstotkov BDP, do leta 2021 pa se je povečal na več kot 130 odstotkov, v kar niso vštete ne financirane obveznosti. Pod slednje spada predvsem Medicare (nacionalni program zdravstvenega zavarovanja v ZDA), socialna varnost in pokojnine, ki jih je vlada obljubila, vendar, zanje ne bo imela denarja, navaja Davies. Če torej upoštevamo vse skupaj, predstavlja dolg ameriške vlade nekje med 500 in 1100 odstotki BDP. Vsa ta eksplozivna rast stroškov vlade predstavlja padec četrte domine.

Obljuba dela dolg

 
Ameriška centralna banka (Fed) lahko danes tiska toliko denarja, kot ga potrebuje, podvržena je le političnim pritiskom. Toda večino 20. stoletja je bila Fed glede tiskanja denarja strogo omejena, pred letom 1933 so bili ameriški dolarji namreč unovčljivi v zlatu. Zlati standard je omejeval tiskanje denarja na fiksni večkratnik količine zlata, ki ga je hranila zakladnica. Od leta 1933 do 1971 so lahko tuje vlade, ne pa tudi zasebni sektor, odkupovale ameriške dolarje v zlatu. Leta 1971 pa je predsednik Nixon odstranil zadnje ostanke zlatega standarda in dolar je v celoti ločil od zlata. To je Fed omogočilo neomejeno tiskanje denarja in tako je padla peta domina, navaja Davies.
 
Torej ameriška vlada svojo rast in delovanje financira z denarjem, ki ga natisne Fed, v zameno pa izdaja državne obveznice, za katere stoodstotno jamči in obljublja obresti. Ameriške obveznice med finančnimi vlagatelji veljajo za varno in nizko tvegano naložbo, kupujejo jih tudi druge države. Toda nekateri strokovnjaki trdijo, da se je ameriška vlada ujela v začaran krog, kjer si za svoje delovanje in za poplačilo obresti od obveznic, zgolj izposodi več denarja od Fed in ponovno izda obveznice. Nekateri strokovnjaki (ki jih bomo še omenili) celo trdijo, da gre za največjo Ponzijevo shemo v zgodovini človeštva.