Avstrija: Delo na črno ponovno v porastu
Fuš (nemško: Pfusch), delo na črno oziroma siva ekonomija nasploh je področje, s katerim se ukvarja mednarodno priznan dr. Friedrich Schneider, avstrijski ekonomist, profesor na univerzi Johannesa Keplerja v Linzu in med drugim dobitnik častnih doktoratov univerz v Nemčiji, Grčiji in Peruju. Ob koncu vsakega leta Schneider objavi analizo sive ekonomije v Avstriji. Lani, v prvem letu pandemije covida-19, je siva ekonomija v Avstriji poskočila za dobrih 12 odstotkov in dosegla skoraj 27 milijard evrov. Schneider ocenjuje, da se je delo na črno v državi letos ponovno povečalo, a v manjši meri (za približno 3,2 odstotka), in da bo leta 2021 njegov skupni promet znašal okoli 27,8 milijarde evrov.
To je približno 7,1 odstotka napovedanega avstrijskega bruto domačega proizvoda (BDP) za leto 2021. Če te ocene niso močno zgrešene, je Avstrija država z najnižjim deležem dela na črno v BDP v EU. Podobno majhen delež imata Nizozemska (7,8 odstotka) in Luksemburg (8,4 odstotka). Po drugi strani je zaznan največji delež neprijavljenega dela v EU v Bolgariji (32 odstotkov), na Hrvaškem (29 odstotkov) in Romuniji (29 odstotkov). Povprečje za EU je 17,4 odstotka.
Siva ekonomija ima številna imena: 'skrita ekonomija', 'gospodarstvo v senci', 'črna ekonomija', 'gotovinska ekonomija', 'neformalna ekonomija' itd. Schneider jo opredeljuje kot vse gospodarske dejavnosti, ki so zaradi različnih razlogov skrite uradnim oblastem. Razlogi so običajno denarni, regulativni ali institucionalni. Monetarni razlogi pomenijo izogibanje davkom in socialnim prispevkom, regulativni razlogi sive ekonomije pomenijo izogibanje državni birokraciji in pravnim omejitvam, institucionalni pa pomenijo, da delo na črno spodbujajo korupcija, nizka kakovost političnih institucij in šibka pravna država.
Sivo ekonomijo je seveda težko izmeriti, vendar se v zadnjih letih s to tematiko ukvarja vse več strokovnjakov in obstajajo metode za njeno merjenje. V študiji 158 držav sveta v obdobju med letoma 1991 in 2015, ki sta jo leta 2017 objavila Schneider in Leandro Medina iz Mednarodnega denarnega sklada, obstajajo države, v katerih je imela siva ekonomija povprečno več kot 60-odstotni delež v BDP. To so: Zimbabve, Bolivija in Gruzija. Po drugi strani so Avstrija, Švica in ZDA države, v katerih je delež sive ekonomije v BDP tradicionalno manjši od 10 odstotkov.
Med letoma 1991 in 2015 je imela siva ekonomija v povprečju 32,3-odstotni delež v svetovnem bruto domačem proizvodu, sta napisala Medina in Schneider v študiji Shadow Economics around the World: New Results for 158 Countries over 1991-2015 ('Gospodarstvo v senci na svetu: Novi rezultati za 158 držav v obdobju 1991–2015'). Iz študije izhaja, da je znašal povprečni delež sive ekonomije v Sloveniji v omenjenem obdobju 26 odstotkov.
Delo na črno za večino kavalirski zločin
Javnomnenjske raziskave v Avstriji kažejo, da šteje večina ljudi delo na črno za kavalirski zločin. Rezultati se iz leta v leto razlikujejo, običajno pa se približno 60 odstotkom Avstrijcem zdi neprijavljeno delo v nekaterih situacijah sprejemljivo in to ne le, ko gradijo ali popravljajo lastno hišo. Letošnja raziskava kaže, da okoli 62 odstotkov prebivalstva odobrava tovrstno delo.
V letih pred pandemijo se je delež sive ekonomije v avstrijskem BDP zmanjšal z 8,2 odstotka v letu 2015 na 6,2 odstotka v letu 2019. V času zaprtij zaradi pandemije, ko je veliko ljudi delalo krajši delovni čas ali sploh ne, so mnogi delali na črno, da bi nadomestili izpad osebnega dohodka. Na tak način je bilo delo na črno pravzaprav blažilec izgube osebnega dohodka, je Schneider povedal za avstrijsko agencijo APA.
Večina tistih, ki odobravajo delo na črno, pravi, da si brez tega marsičesa ne bi mogli privoščiti. Prav tako večina meni, da država s svojimi visokimi davki na delo ljudi pravzaprav potiska v delo na črno. Država zaradi sive ekonomije izgubi več kot dve milijardi evrov davkov, morda tudi do tri milijarde in pol, ocenjuje Schneider, ampak dodaja, da je končna izguba za državo verjetno precej manjša, saj skoraj dve tretjini denarja, zasluženega z delom na črno, ponovno vstopi v legalne gospodarske tokove.
Schneider ocenjuje, da dve tretjini celotne vrednosti dela na črno opravijo Avstrijci, ki so samostojni podjetniki ali zaposleni v določenem poklicu, pri čemer plačujejo davke in prispevke ter ne prijavijo dodatnih ur dela na črno. Preostalo tretjino dela na črno opravljajo brezposelni in upokojenci (17 odstotkov) ter organizatorji nezakonite prostitucije, gradbenih in drugih del na črno itd. (16 odstotkov).
Nekateri ukrepi davčne politike bi lahko pomagali v boju proti delu na črno; med drugim če bi država priznala naložbe v gospodinjstvo kot davčno olajšavo, meni Schneider. Pozitivna bi bila tudi prekinitev sodelovanja države z gradbenimi in drugimi nepoštenimi podjetji, ki najemajo podizvajalce na črno in podobno.
