Afganistan: Bo Kitajski uspelo, kjer je ZDA spodletelo?

Nekateri analitiki menijo, da umik ameriških vojaških sil iz Afganistana pomeni priložnost za Kitajsko, da zgradi dobre sosedske odnose in razširi svoj geopolitični vpliv. Če pogledamo skozi objektiv Washingtona in šibkih odnosov s Pekingom, si ni težko predstavljati, da je Afganistan obarvan rdeče in potencialno pod 'nadzorom' Kitajske.
 

Gospodarstvo v Afganistanu je v zelo slabem stanju

 
Scott Kennedy je na spletni strani Foreign Policy zapisal, da ima Kitajska malo možnosti, če bi želela spremeniti svojo zahodno sosedo v državo partnerico in razširiti svoje gospodarstvo. Dodal je, da ekonomski, politični in strateški vidiki te poteze niso naklonjeni Pekingu. Kennedy je sicer vodilni za kitajsko gospodarstvo in poslovanje v Centru za strateške in mednarodne študije (CSIS) v Washingtonu.
 
Pojasnjuje še, da kakršnokoli normalno gospodarstvo je obstajalo, je bilo po štirih desetletjih vojne skoraj povsem uničeno. Po podatkih Svetovne banke je bilo celotno afganistansko gospodarstvo leta 2020 ocenjeno na zgolj 19,8 milijarde ameriških dolarjev, kar pomeni, da ima vsako podjetje na seznamu Fortune 500 višje prihodke. Za državo z 39,9 milijona prebivalci to pomeni skromnih 509 dolarjev dohodka na prebivalca, kar komaj zadošča za preživetje.
 
Kitajska ima tako v Afganistanu precej skromne gospodarske priložnosti. Celotna zunanja trgovina Afganistana je leta 2020 znašala zanemarljivih 7,83 milijarde dolarjev. Po vzponu talibanov so ZDA, Velika Britanija in Mednarodni denarni sklad (IMF) zamrznili večino vladnih rezerv in računov v Afganistanu. Zaradi strahu potrošnikov naj bi se inflacija povzpela na več kot 50 odstotkov. Zakaj bi se torej Kitajska zanimala za sodelovanje s svojo sosedo?

Litij in drugi minerali

 
Pred desetletjem je bilo veliko govora o oceni ameriških uradnikov, da Afganistan razpolaga z zakladi v obliki mineralov v skupni vrednosti 1000 milijard dolarjev. Kennedy pojasnjuje, da tudi če to drži, Afganistanu primanjkuje potrebne infrastrukture, politične stabilnosti in usposobljene delovne sile za učinkovito izkoriščanje teh virov, kar se je v veliki meri izkazalo v času prisotnosti ZDA.
 
Izmed vseh razpoložljivih mineralov Kitajska verjetno vidi največji potencial v litiju, ki ga tehnološka podjetja uporabljajo za proizvodnjo baterij. Čeprav ima Kitajska zakupljenih nekaj rudnikov v Afganistanu, bi bila za njihovo efektivno delovanje potrebna izgradnja cest in osnovne infrastrukture. Zgovoren je podatek Svetovne banke, da je Afganistan ena najmanj povezanih držav na svetu, kjer ima le 11,5 odstotka Afganistancev dostop do spleta. Poleg tega se poraja še vprašanje glede varnosti in ali bi bila kitajska rudarska podjetja pripravljena tvegati svoja sredstva in zaposlene?
 

Afganistan ima zelo razdrobljen politični sistem

 
Kennedy navaja, da je bila Kitajska sicer uspešna v več avtoritarnih državah v Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Srednji Aziji. Toda lažje je komunicirati s centraliziranimi režimi, kjer je gospodarska rast cenjena in je vire enostavno pridobiti, četudi na račun korupcije. Afganistan pa ima zelo razdrobljen politični sistem in je trenutno pod nadzorom globoko konservativne teokracije, ki v mnogih pogledih nasprotuje osnovnim elementom modernizacije. Poleg tega bo Afganistan verjetno prikrajšan za enostaven dostop do svetovnega bančnega sistema in mednarodnih trgov.
 
Zaradi vseh teh razlogov bi kitajska podjetja in vlagatelji hitro izgubili komercialni kisik in zaključili poskuse s podobno grenkim priokusom kot Britanci, Rusi ali Američani, meni Kennedy. Morda pa bo Kitajska ponudila Afganistanu dovolj velik 'korenček' ali pa potegnila kakšnega drugega zajca iz klobuka.