Novembra 2022 v Sloveniji tisoč kilometrov novih kolesarskih poti

Predstavljajte si vašo občino čez 20 let. Kaj bi radi videli? Kraj, kjer lahko otroci varno rastejo? Skupnost, ki je ponosna na čist zrak in ohranjeno okolje? Prijazen prostor, kjer se lahko sprehodite do trgovin in brez napora kupite, kar potrebujete? Cvetoče mestno jedro in privlačne zelene površine? Podjetno in gospodarsko uspešno okolje?

Tudi uradniki znajo biti kdaj slikoviti. S takimi rahlo provokativnimi vprašanji je infrastrukturno ministrstvo že pred leti poskušalo pritegniti slovenske občine k izdelavi celostne prometne strategije in jim v ta namen pomagalo s smernicami. Recept za uresničitev naslikane rožnate prihodnosti je trajnostna mobilnost. Celostno urejen promet, ki bo omogočal učinkovitejše izkoriščanje prometne infrastrukture, nižje stroške za mobilnost v občinah, podjetjih in gospodinjstvih, manj zastojev, donosnejše naložbe in manjše onesnaževanje. Kakovost bivanja prebivalcev se bo izboljšala, njihovo zadovoljstvo pa povečalo.



Čemu je sploh potrebna prometna strategija? Če si postaviš jasen cilj, boš lahko poiskal pravo pot do njega (v nasprotnem primeru je lahko vsaka pot prava) in nadzoroval njegovo uresničevanje. Na povabilo se je odzvalo 62 občin.
Zagotovo jih je motivirala tudi odločitev, da bo lahko dobila evropska sredstva za prometno infrastrukturo samo tista občina, ki bo sprejela prometno strategijo po ponujenem vzoru in bo usklajena z željami in predstavami tamkajšnjih prebivalcev. Za izdelavo strategije je bilo na voljo dva milijona evrov evropskih sredstev, a so nekatere občine (na primer Ljubljana, Maribor) to zmogle same.
 

Do denarja prek več vzvodov
 

Ko so bile strategije sprejete, je ministrstvo za infrastrukturo objavilo razpis za sofinanciranje ukrepov trajnostne mobilnosti na lokalni ravni v višini blizu 20 milijonov evrov. Občine so prijavile 108 ukrepov v skupni vrednosti okoli 51 milijonov evrov, od tega so iz evropskih sredstev dobile 19,2 milijona, preostalo bodo prispevale same. Ključ za delitev evropskega denarja je bilo število prebivalcev, nekakšna glavarina, ker so bili ukrepi pač namenjeni njim. Tako je bila v nekaterih manjših krajih investicija pokrita v manjšem deležu. Med predlaganimi ukrepi so bili predvsem kolesarski projekti (izposoja javnih koles, kolesarske površine, parkirišča za kolesa), infrastruktura za pešce, urejanje postajališč javnega prevoza.



Razveseljivo je, da je bilo med njimi tudi kar osem projektov skupnega prometnega prostora; očitno si kar nekaj mest po Sloveniji želi svoje Slovenske ceste po vzoru Ljubljane. Nemara bi jih bilo še več, če bi se javno mnenje v skupnosti poenotilo o tem, da se nekaj javnega prostora vzame avtomobilistom in nameni pešcem. Dejstvo pa je, da ponekod še vedno pretehta stališče civilnih iniciativ po načelu »rad imam svoj avto«, ki take projekte odlagajo v prihodnost. Seveda je tudi to povsem legitimno, vsaka skupnost pač še ni zrela za skupni prometni prostor.
 

Parkiraj in prestopi
 

Drugi mehanizem za delitev denarja je bil razpis za sisteme »parkiraj in prestopi« (P+R) v višini blizu pet milijonov evrov, ki omogočajo zadržati avtomobile na obrobju mesta ali celo v domačem kraju. Na lokacijah ob avtobusnih ali železniških postajah naj bi zgradili parkirišča, kjer bi ljudje lahko pustili svoje avtomobile in po načelu P+R nadaljevali pot v službo z javnim prevozom, z železnico ali avtobusom. Tak velik projekt je predviden v Stanežičah pri Ljubljani, v Borovnici pri železniški postaji, med večjimi je tudi v Grosuplju pa v Kamniku, Krškem, Sevnici, Šentjurju pri Celju.



Okoli 21 milijonov evrov je bilo namenjenih mestnim občinam za celostne teritorialne naložbe. Ti postopki so bolj zapleteni in dolgotrajnejši, zahtevajo različne sektorske pristope in sodelovanje več resorjev, merijo pa na urejanje posameznih delov mesta oziroma degradiranih območij. Zaradi zahtevnosti je bilo prijavljenih projektov manj kot razpisanih sredstev, zanje je rezerviranih 12,6 milijona evrov. Ljubljana na primer bo denar iz tega vira namenila sofinanciranju kolesarske mreže na glavnih vpadnicah, na območju Dunajske, Vodnikove, Drenikove in Poljanske ceste.

Razmah kolesarske infrastrukture

Nasprotno pa so bili pravi bum prijavljeni projekti iz dogovorov za razvoj regij, po katerih lahko regije same usmerjajo denar za investicije na različna področja, od poslovnih con, inkubatorjev, zgraditve vodovoda, kanalizacije, protipoplavnih ukrepov do spodbujanja urbane mobilnosti, tudi kolesarske infrastrukture. Zanjo je bilo v izhodišču v treh letih predvidenih 23 milijonov evrov evropskih in pet milijonov evrov domačih sredstev, skupna vrednost vseh prijavljenih projektov pa je nato znašala skoraj 200 milijonov evrov. Od tega bo EU prek omenjenega dogovora prispevala kar 123 milijonov.

V naslednjem koraku bodo morali prijavitelji v letu in pol izdelati projekte, pridobiti zemljišča, dovoljenja, soglasja, pravico graditi. Če jim bo uspelo, bo Slovenija bogatejša za 1000 kilometrov novih kolesarskih povezav, od katerih jih bo najmanj tretjina ločenih od drugih uporabnikov prometa. To bo velik preskok, med drugim tudi v pogledu varnosti kolesarjev.



Iz dolgega seznama regionalnih kolesarskih povezav pa štrlita dva ambiciozna projekta, ki se marsikomu zdita še znanstvena fantastika: poimenovali so ju indukcijska polnilna infrastruktura. Dve občini, Ljubljana in Koper, namreč načrtujeta nakup električnih avtobusov. Z evropskimi sredstvi naj bi financirali postavitev polnilnic za avtobuse, ki pa morajo biti 100-krat močnejše od običajnih domačih polnilnic za avtomobile. Zato preverjajo tudi nove, naprednejše tehnološke možnosti, indukcijsko polnjenje, pri katerem vozilo črpa elektriko iz vozišča med vožnjo.

Opisani ukrepi morajo biti izpeljani do sredine novembra 2022. Občine, ki niso izdelale strategije, so to finančno perspektivo zamudile in bodo morale čakati naslednjo.
 

Mehke spodbude

Poleg omenjenih obstajajo še tako imenovani mehki ukrepi, pri katerih si država pomaga z evropskimi sredstvi. Lani je bil na primer v 23 občinah v okviru Evropskega tedna mobilnosti izpeljan projekt Pešbus, ki spodbuja hojo in kolesarjenje v šolah in vrtcih. Namesto da vsak posebej pripelje svojega otroka v šolo z avtom in povzroča prometni infarkt pred šolo ter zastruplja zrak, se organizirajo tako, da se starši ali prostovoljci razporedijo po dnevih kot spremljevalci skupine otrok, ki gredo v šolo peš ali s kolesom. S tem jih spodbujajo k zdravemu, aktivnemu življenju in varovanju okolja.