Boj za dodano vrednost

Nenehna ekspanzija globalne trgovine je več desetletij spodbujala podjetja, da so se intenzivneje in raznoliko vključevala v globalne verige vrednosti. Rast verig vrednosti se po zadnji krizi znižuje, dodatna tveganja pa prinaša še četrta industrijska revolucija, ugotavljajo pri Svetovni banki. Kako se v globalne verige vrednosti vključuje Slovenija in kakšna tveganja so danes na obzorju?

BDP države je mogoče razčleniti na domačo trgovino, preprosto verigo vrednosti, v kateri je proizvod izdelan v eni državi in porabljen v drugi ali izdelan v dveh državah in porabljen v tretji, ter zapleteno trgovino, kjer proizvodnja in nakup enega izdelka potekata v različnih državah po celem svetu. V primeru slednje govorimo o kompleksnih verigah vrednosti. Več kot dve tretjini svetovne trgovine se odvije preko globalnih verig vrednosti preko vsaj ene meje, večinoma pa preko več meja,« navaja poročilo Svetovne banke o globalnih verigah vrednosti (GVV), objavljeno aprila letos.
 

Globalne verige vrednosti se manjšajo
 

Zadnji dve desetletji je zaradi zniževanja stroškov transporta, izboljšanja telekomunikacij in odpravljanja trgovinskih omejitev dolžina globalnih verig vrednosti neprestano rasla. Prispevala je k razvoju ekonomij držav v razvoju in izboljšala življenjske pogoje milijonov prebivalcev, po drugi strani pa ni prinesla vsem enake količine dodane vrednosti, zaradi česar zadnje čase vse pogosteje govorimo o ukinjanju trgovinskih sporazumov, protekcionizmu in kritikah globalizacije. Sodobne tehnologije, kot so robotika, umetna inteligenca, internet stvari in 3D-tiskanje, še zaostrujejo situacijo, saj spreminjajo utečene verige vrednosti, učinki pa so dvorezni. Če je včasih informacija potovala od dobavitelja k proizvajalcu, do distributerja in nato potrošnika ter nazaj, danes ti tokovi potekajo v različnih smereh. Ker vodilna podjetja analizirajo vse tokove informacij preko kontrolnih stolpov dobavnih verig, lahko proizvode vedno bolj prilagodijo individualnim zahtevam potrošnikov, poleg tega pa tista, ki imajo nadzor nad informacijami, ustvarjajo največjo dodano vrednost in si zagotavljajo konkurenčno prednost za prihodnost ter iz oskrbnih verig izrivajo ostale.

Poročilo Svetovne banke ne vidi jasne vloge digitalnih tehnologij pri globalnih verigah vrednosti; medtem ko vračanje proizvodnje iz manj razvitih držav nazaj v razvite države krajša dobaviteljsko verigo ter zmanjšuje koordinacijo med dobavitelji in kupci, pa tudi zmanjšuje priložnosti teh držav za vključevanje v globalne verige vrednosti. Poročilo opozarja, da kljub večjim skupnim dobičkom, ki jih ustvarijo sektorji, temelječi na avtomatizaciji in digitalnih tehnologijah, te lahko povzročijo velike prebojne spremembe na trgu, a tudi povečajo razlike med regijami, kar bo zahtevalo obsežne politike prilagajanja. Čeprav robotika, 3D-tiskanje, internet stvari in veliki podatki preobražajo vse sektorje, trenutno bolj vplivajo na panoge, kjer delajo z lesom, kovinami in drugimi za avtomatizacijo primernejšimi surovinami. Te se pogosteje selijo nazaj v razvite države, medtem ko podjetja v delovno intenzivnih panogah, kjer je pomembna človeška preciznost in svojih materialov zato še ne morejo robotsko tako natančno obdelati, še vedno opravičujejo svoj obstanek v državah v razvoju. Zanimiv je tudi podatek, da se delež tujih neposrednih investicij v zelene tehnologije v državah v razvoju od leta 2010 stalno zmanjšuje.

Delež GVV v BDP se je tako po podatkih Svetovne banke med leti 2000 in 2007 (mimogrede, takrat je bil narejen prvi i-Phone, ki velja za učni primer odlične globalne verige vrednosti) širil veliko hitreje kot ostali deli BDP. Med krizo se je delež globalnih verig vrednosti drastično zmanjšal, med leti 2010 in 2011 si je nekoliko opomogel, nato pa se je njegova rast do leta 2016 upočasnjevala. Leta 2017, kot navajajo pri Svetovni banki, je bila rast kompleksnih GVV hitrejša od rasti BDP, »toda prehitro je še za sklep, ali gre za obrat na bolje ali zgolj za letni odstop od negativnega trenda«.

Med leti 2000 in 2017 se je po podatkih Svetovne banke veriga dodane vrednosti na račun znotrajregijskega sodelovanja bolj povečala v Aziji kot v Severni Ameriki. Znotrajregijsko sodelovanje je upadlo tako v Severni Ameriki kot Evropi, ki sta obe v svoje verige vrednosti začeli vključevati Azijo, predvsem na račun manjšega znotrajregijskega povezovanja. Kitajska tako igra vse pomembnejšo vlogo kot dobavitelj in kot kupec v mednarodni verigi vrednosti ter v preprostih verigah vrednosti znotraj svoje regije. ZDA in Nemčija pa še vedno ostajajta najpomembnejši vozlišči za kompleksne verige vrednosti.
 

Tehnološki nacionalizem ni smiseln
 

A spori med njimi so vseeno vedno hujši. Po navedbah Svetovne banke odprte in pregledne politike ponavadi spodbujajo globalne verige vrednosti, bolj kot politike zmanjševanja uvoza, ki so usmerjene v dvig deležev domače dodane vrednosti pri izvozu, čemur smo priča danes. »Politike tehnološkega nacionalizma, torej državne spodbude za podjetja, da postanejo tehnološko neodvisna od drugih držav, ne dajejo pričakovanih rezultatov. Pregled najmočnejših tehnoloških podjetij tako iz razvitih kot razvijajočih se držav kaže, da so vsa močno vpeta v globalne verige vrednosti, torej sodelujejo z globalnimi dobavitelji in celo s svojo konkurenco na projektih odprtih inovacij.«

To lahko vidimo pravzaprav v celotnem visokotehnološkem sektorju. Zanj so značilne tudi kompleksnejše verige vrednosti, zato v visokotehnoloških panogah lahko vidimo povezovanje velikega števila podjetij iz različnih držav. Ta sektor ustvarja tudi najvišjo dodano vrednost.

Ko govorimo o uspešnosti države kot izvoznice, Svetovna banka opozarja, da ni več primerno upoštevati podatkov o dvostranski trgovini. »V svetu, kjer globalno trgovino predstavljajo polizdelki in komponente, blagovna menjava med dvema državama oz. neto uvoz ne pove veliko o domači ekonomiji, tako kot je to povedal v času, ko je prevladovalo trgovanje s končnimi izdelki. Kitajska je na marsikaterem področju na koncu verig vrednosti v Aziji, pri čemer kupuje napredne komponente iz Japonske in Koreje. Kar dve tretjini vmesnega uvoza na Kitajskem v sektor IKT prihajata iz drugih azijskih držav, pomemben pa je tudi delež uvoza iz Evrope in Severne Amerike. Tako pomemben delež kitajskega izvoza pravzaprav predstavljajo izdelki, kjer je tudi vrednost ustvarjena v Evropi in Severni Ameriki. Po navedbah Svetovne banke obsega delež vrednosti Kitajske v svoji IKT panogi le polovico njihovega izvoza. Če v branje trgovinskih bilanc torej vključimo dodano vrednost, je stanje drugačno, kot ga slikata zgolj izvoz in uvoz. Uporaba podatka o trgovini z dodano vrednostjo namesto bruto trgovinske statistike bo, tako pišejo pri Svetovni banki, ključnega pomena tudi za ugotavljanje vpliva na delovna mesta, s tem pa na razporejanje bogastva in mednarodno politiko. »Na primer, domnevni ameriški deficit v trgovanju z izdelki IKT s Kitajsko je v resnici polovico manjši, če upoštevamo celotno verigo vrednosti,« navajajo v Svetovni banki.

Tveganje erozije trgovinskega sodelovanja
 

To je za ZDA in Evropo dobra novica, a kaj, ko tega marsikdo med svetovnimi voditelji ne razume. Raziskava Svetovnega ekonomskega foruma, ki je bila opravljena s podporo družbe Marsh & McLennan, je pokazala, da so največja tveganja današnjega časa, ki bodo tudi v prihodnosti narasla, konfrontacije velikih ekonomskih sil, erozija trgovinskega sodelovanja in politične konfrontacije. V letošnji raziskavi globalnih faktorjev tveganja je kar 73 odstotkov vprašanih izrazilo pričakovanje, da se bodo tveganja, povezana z erozijo večstranskih trgovinskih pravil in sporazumov, naslednje leto še povečala. Poleg tega slabitev institucionalne strukture globalnega trgovinskega sistema ustvarja tveganje, da se mednarodna gospodarska rast in trgovina znova upočasnita.

Po drugi strani države v razvoju, kot navaja Svetovna banka, skrbi zaradi nizkega deleža dodane vrednosti v bruto izvozni vrednosti. Marsikatero podjetje, ki začne kot specializiran dobavitelj za končne izdelke podjetij v razvitih državah, ima nizko dodano vrednost, morda le nekaj odstotnih točk. Veliko držav v razvoju si zato prizadeva povečati svoj prispevek z dodano vrednostjo k izvozu, zato preneha uvažati in začne ustvarjati lastne produkte. »Obstaja več razlogov, zakaj je treba k temu cilju pristopiti previdno. Morda se zdi kot preprosta matematika, da višji delež domače dodane vrednosti pomeni več skupne izvožene dodane vrednosti in s tem večji BDP. Vendar pa ta preprosta ideja ne upošteva dejstva, da so uvoženo blago in storitve ključna podpora konkurenčnosti končnega izdelka in s tem države. Če država umetno nadomesti ključne sestavne dele svojega proizvodnega sektorja s cenejšimi domačimi različicami, bo končni rezultat verjetno manj bruto izvoza in s tem manj, ne več, skupne izvožene dodane vrednosti,« navaja poročilo Svetovne banke.

Vertikalna integracija boljša
 

Anže Burger s Centra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede in Matija Rojec z Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj sta v članku iz leta 2016 ugotavljala, kako se v globalne verige vrednosti vključuje Slovenija, a žal njuna raziskava ne upošteva ustvarjene vrednosti v polizdelkih in komponentah. Kljub temu pa sta določene zaključke uspela podati.

Kot pišeta omenjena avtorja, lahko na podlagi obnašanja podjetja glede preskrbe z vmesnimi proizvodi, torej na podlagi odločitve o tem, ali bo samo proizvajalo vmesne proizvode in komponente za svoje končne proizvode (vertikalna integracija) ali pa jih kupovalo od zunanjih dobaviteljev (pogodbena vključitev) ter ali bo integracija ali »outsourcing« potekal doma ali v tujini, sklepamo o njegovi uspešnosti. Podjetja, ki proizvajajo končne izdelke, naj bi tako komponente za svoj produkt izdelovala sama takrat, ko jim ta komponenta zagotavlja konkurenčno prednost, če ne, je smiselno, da jih kupujejo od dobaviteljev. To je namreč povezano s stroški investiranja, z razvojnimi centri in blagovno znamko.

Najproduktivnejša podjetja naj bi tako izvažala v tujino, najmanj produktivna pa servisirala domači trg. Med podjetji, ki servisirajo domači trg, se najproduktivnejša vertikalno integrirajo, najmanj produktivna pa kupujejo vmesne proizvode od drugih domačih podjetij. Med podjetji, ki servisirajo tuje trge, najproduktivnejša preko prevzema tujih družb ali ustanavljanja podružnic v tujini proizvajajo vmesne proizvode, najmanj produktivna pa kupujejo vmesne proizvode od tujih podjetij. Vertikalne integracije je več v sektorjih z večjo produktivnostjo.

Za slovensko gospodarstvo avtorja ugotavljata, »da je bolj vertikalno integrirano pri končnih kot pri vmesnih proizvodih. Daleč največji del izvoza vmesnih proizvodov predelovalne dejavnosti je pogodbeni tip izvoza med lastniško nepovezanimi partnerji. Delež pogodbenega izvoza končnih proizvodov se je po letu 1999 začel opazno zmanjševati, tako da je izvoz prek lastniško povezanih podjetij leta 2010 predstavljal že precej več kot polovico izvoza, in to predvsem na podlagi izhodnih neposrednih tujih investicij. Dinamično gledano pa najbolj raste vertikalni izvoz končnih proizvodov na podlagi vhodnih neposrednih tujih investicij. Zdi se, da pri izvozu končnih proizvodov vertikalna integracija v GVV omogoča stabilnejši izvoz v času gospodarske recesije, bolj kot to velja za pogodbeno integracijo. Pri uvozu vmesnih proizvodov vseskozi izrazito prevladuje pogodbeni uvoz«.