Kje bodo družboslovci in humanisti najbolj uporabni v bližnji prihodnosti?

Eric Kaplan, ki je na ameriških univerzah Columbia in Berkeley študiral fenomenologijo in analitično filozofijo, je danes pisec in producent komedij. Iskrivost, domiselnost, navsezadnje znanstveno-filozofska miselnost, ki jo zliva na papir, so gonilo odmevne in priljubljene serije Teorija velikega poka (The Big Bang Theory). »Delal sem za Late Show z Davidom Lettermanom, pišem scenarije za Futuramo, Flight of the Conchords in Big Bang Theory. Imam pa tudi svoj produkcijski studio Mirari Films,« je Kaplan povedal za revijo Philosophersmag. Ian Niles, ki je na Univerzi California študiral filozofijo jezika, je danes zaposlen pri Microsoftu, kjer se ukvarja z ontologijo, ki jo uporablja iskalnik Bing. Emilie Prattico pa svoje znanje filozofije uspešno koristi pri svetovanju podjetjem s seznama Fortune 500, nevladnim organizacijam in lokalnim vladam.

Pexels

Silicijeva dolina išče filozofe …

Še bolj pomenljivo pa je, da se danes direktorji podjetij v Silicijevi dolini, ko se soočajo s težkimi odločitvami, obračajo na profesionalne razmišljevalce. Pa ne na »coache« ali trenerje, ampak (praktične) filozofe. Ti so pravzaprav pionirji, podjetniški filozofi, je besede profesorja Loua Marinoffa, ki že od preloma tisočletja prigovarja, da mora biti v gospodarstvu več filozofov, povzel britanski časnik Guardian.

PREBERITE ŠE:

Kje so priložnosti za antropologe in etnologe?

Kaj počno naši psihologi, sociologi, politologi …?

Rešitev, kako bi lahko v gospodarstvu dobili službe, sicer Marinoff ne poda, postavlja pa vprašanja, ki lahko potencialnim delodajalcem odprejo oči. Osredotoča se namreč na kritično mišljenje in prespraševanje vrednot – kaj je prav in kaj ne. Filozofi bi torej lahko pomagali prezaposlenim direktorjem in odločevalcem pri refleksiji, je prepričan Marinoff, ki poučuje filozofijo na newyorškem City Collegeu. Podobno meni Roger Steare, profesor filozofije z britanske poslovne šole Cass, ki je svetoval velikim multinacionalkam, tudi BP po eksploziji na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu. Sodeloval je tudi z banko HSBC.
Zakaj so uporabni filozofi, ki se osredotočajo na etiko v poslovnem svetu, kjer je glavna motivacija denar? »Obstaja predpostavka, da so profiti in filozofija povezani, med njimi ni napetosti. Napetosti so med globljim razumevanjem in maksimiziranjem kratkoročnega profita – kreirati bi morali dolgoročno trajnostno vrednost,« je Steare povedal za Guardian.

… ki usmerjajo podjetja na pravo pot

V sektorjih, kot je tehnološki, posel lahko hitro raste, pri tem pa se je treba vprašati tudi, ali so temeljna načela trdna ali jih je treba za vsako ceno vključiti v dirko za dobiček. Filozof lahko »usmeri podjetje v inovacije, tako da združuje dober namen in pravo poslovno priložnost«, je za Guardian povedal Christian Vögtlin, izredni profesor na področju družbene odgovornosti podjetij na francoski poslovni šoli Audencia Business.

Oglasa, s katerim bi kakšno podjetje iskalo filozofa ali antropologa, kakor to počenjajo ameriški IT-velikani in tudi druge firme, ki na novo odkrivajo koristnost družboslovcev in humanistov, nisem opazil.

»Filozofsko razmišljanje lahko tudi usmerja tehnologijo [podjetnike], da definirajo meje; te lahko segajo od vprašanj o zasebnosti do poučevanja virtualnih obveščevalnih sistemov o humanističnih vrednotah.«
Marinoff tesno sodeluje z direktorji, menedžerji in vodilnimi ekipami. Seveda se lahko vprašamo, zakaj bi izbrali filozofa, in ne poslovnega trenerja. Filozof lahko spodbudi in vpraša, vodi voditelje na neudobno pot, meni Andrew Taggart, ki v Silicijevi dolini svetuje, kako uporabljati filozofijo v praktičnem kontekstu. »Delo filozofije kot načina življenja je po svoji naravi izziv in lahko včasih povzroči globoko zmedo,« pravi. Kljub temu pa je prepričan, da je odgovornost filozofov, da poslovneže prisilijo, da si postavljajo težka vprašanja in da jasneje razmišljajo o sebi in svetu. Predstavljajte si, da ste pod poslovnim pritiskom. Ste človek, ki bo iskal resnico, tudi ko bo odkril boleče stvari o sebi? Težko vprašanje, še posebej, ko delničarji zahtevajo vaše četrtletne rezultate.

Pexels

Kratkoročni finančni računovodski zahtevki so, pravi Steare, eden od osnovnih problemov, s katerimi se srečujejo vodje, ki hočejo biti etični, ker kar dolgoročno koristi ljudem in planetu, navadno ni tisto, kar je potrebno, da bi dosegli kratkoročen dobiček. Posledično imeti filozofa v upravnem odboru ni za strahopetce: praktična uporaba filozofskega razmišljanja, pojasnjuje Taggart, zahteva, da vodje podjetij prevprašajo vlogo, ki jo imajo njihovi izdelki ali storitve v globalnem sistemu stvari, »ne samo da bi ugotovili, ali so na trgu smiselne, ampak tudi, ali je njihov obstoj dejansko upravičen«.
Praktični filozofi so tako danes v razvitem svetu zaposleni kot svetovalci, kar je še vedno precej nišno, Marinoff pa bi rad videl, da podjetja zaposlijo lastnega »glavnega filozofskega častnika«. »Nismo tako dragi kot drugi strokovnjaki,« je dejal za Guardian. »Obstajajo podjetja, ki zaposlujejo skladatelje, pesnike, zakaj ne filozofov?«

Ena petina študentov na leto se zaposli na področju gospodarstva kot psihologi v kadrovskih službah.

Igor Pribac, izredni profesor za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, oglasa, s katerim bi kakšno podjetje iskalo filozofa ali antropologa, kakor to počenjajo ameriški IT-velikani in tudi druge firme, ki na novo odkrivajo koristnost družboslovcev in humanistov, ni opazil: »Zadnji oglas za delovno mesto filozofa sem videl pred več kot 20 leti, pred tem pa spet dolgo nič. In seveda je bil za delovno mesto učitelja filozofije. Misel, da bi menedžment podjetja imel lahko koristi od filozofa, sociologa ali antropologa, je za večino absurd: če pa je ta misel deležna kaj pozornosti, se njeno tehtanje zanesljivo konča, če se postavi izbira med zaposlitvijo ali filozofa ali tehnološkega strokovnjaka.«

Direktorji podjetij v Silicijevi dolini se pri soočanju s težkimi odločitvami obračajo na profesionalne razmišljevalce – filozofe.

Z izjemo ekonomistov in psihologov veljajo humanisti in družboslovci za bolj ali manj nezaposljive v gospodarstvu. »Glavni vzrok tega stanja ni ta, da so naši gospodarski sistemi premajhni, da bi bila vključitev humanistike v podjetniško odločanje smiselno. Veliko bolj je posledica globoko zakoreninjenega zanemarjanja in posledično nepoznavanja kompleksnosti družbene komunikacije, ki vodi v podcenjevanje njene produktivnosti in sploh pomembnosti,« razmišlja Pribac. Nadaljuje, da se problemi s komunikacijo v slovenskem okolju boleče jasno pokažejo ob skoraj slehernem večjem družbenem problemu, najbolj vidna pa je v skoraj že preziru, ki ga mnogi, premnogi gojijo do politike, v kateri je komunikacija skoraj vse. Tako kot preziramo politiko – statistike nas v tem pogledu uvrščajo na dno EU –, tako smo skeptični do »političnih« oziroma dogovornih elementov v gospodarskem delovanju. Dogovarjanje, sestankovanje, odločanje, obveščanje deležnikov o dogovorih itn. – te prvine proizvodnje so sprejete s sumničavostjo in zadržki, ki zlahka prerastejo v odkrito zaničevanje tega početja in tistih, ki se z njim ukvarjajo. »Govorjenja se na Slovenskem drži pridih prostočasne dejavnosti, ki da ne more (eni bodo rekli tudi, da ne sme) postati samo jedro dela. A dogaja se prav to. Analize in inženiring simbolizacij postajajo to, kar je nekoč bila za industrijsko proizvodnjo težka industrija: sektor, katerega dodana vrednost je vsebovana v vsakem blagu na tržišču. To vlogo so danes – poleg IT – prevzele oblike simbolizacije, kot so: trženje, dizajn, znamčenje, stiki z javnostjo, oblikovanje etičnih kodeksov in etičnih pobud itn.,« razlaga Pribac.

Pexels

Odsotnost komunikacije

Pribac pa opozarja, da je poleg težave na strani podjetnikov ta tudi na strani humanistov:

Tudi pri nas je precej antropologov zaposlenih v industriji, a v nasprotju z ameriškimi kolegi izgubijo svoj naziv.

»Tako kot vase zazrti podjetniki še niso skočili na vlak postindustrijskih logik, je vase zazrt del družboslovcev in verjetno velike večine humanistov, ki niso pripravljeni skočiti na vlak instrumentalizacije svoje vednosti. Med humanisti za edino zveličavno velja le vednost, ki je sama sebi namen. Vrhovna naloga humanistike je klasična znanstvena: dognati, kaj je, in kako to, kar je, je. Ko je to opravljeno, je opravljeno vse. Misel, da bi ta dognanja naredili za sredstvo nekega posega v predmet spoznavanja, je veliki večini tuja.« Mnogi od teh bodo menili, da bi to bila degradacija njihovega poslanstva in bodo to možnost sodelovanja z gospodarstvom gladko zavrnili. Mnogim, tako Pribac, je misel tako tuja, da sploh ne vidijo možnosti za kakršno koli uporabo tega, kar vedo. »Kar nekaj jih bo zagovarjalo stališče, da to celo ni mogoče, češ da humanistične vede nimajo svojih lastnih 'tehničnih ved znanosti', kakor jih ima naravoslovje, ki bi črpale iz humanističnih spoznanj in ustvarjale naprave, s katerimi bi spreminjali zunanji svet. Nemalo humanistov bo poseganje v svoj predmet preučevanj razglasilo za prepovedano, kakor so to storili nekateri slovenisti ob slovitem sklepu senata filozofske fakultete o rabi ženskih oblik kot generičnih. Humanistično okolje še ni odprlo svojih vrat sodelovanju z gospodarstvom, denimo s turizmom, in se ne sprašuje, kaj bi lahko storilo, da bi se izkazalo kot sposobno tvorno sodelovati pri reševanju specifičnih razvojnih težav gospodarstva,« razmišlja Pribac.
In vendar se premika. Čeprav je slika odnosov med gospodarstvom in humanistiko, ki jo je naslikal Pribac, precej temačna in se »izteče v še eno zgodbo o tipično slovenski odsotnosti komunikacije med dvema skupinama, ki bi morali stkati mrežo medsebojnih stikov, imam vseeno občutek, da je čas dozorel za pospešeno spreminjanje teh ukoreninjenosti in da so na pragu spremembe«.
»V svetu, ki ga neskončna rast proizvodnje, ki temelji na izkoriščanju fosilnih in drugih naravnih virov, vodi v neizbežno katastrofo, se moramo toliko bolj zavedati, da potrebujemo poznavanje palete človeških zmožnosti in raznolikosti človeških kultur, preteklih in sodobnih, bolj kot kdaj prej v zgodovini. Tudi če bomo zadnji na tem planetu: vključevanje družboslovk in humanistk v gospodarstvo je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, ker brez njih že v bližnji prihodnosti verjetno ne bo nobene proizvodnje več,« pa sklene Muršič.