Podjetja računajo na več dnevnih migrantov

Na Primorskem je pred kratkim v manjšem IT-podjetju odpoved dalo hkrati pet programerjev. Odšli so drugam, kjer so jim obljubili delo na zanje bolj zanimivi nalogi. Prejšnjemu delodajalcu so pustili nedokončan projekt, za katerega je podjetje obljubilo, da ga bo dokončalo do konca leta. Obupanemu podjetju v vsej Sloveniji s pomočjo različnih kadrovskih agencij ni uspelo najti primernih kandidatov, ki bi lahko dokončali delo. Poskusili so tudi na Hrvaškem, a kmalu obupali in v tekmi s časom preostalim zaposlenim v zameno za 16-urne delovnike ponudili trikratnike plač.

Vse plitkejši kadrovski bazen EU

Podobne razmere so tudi v slovenskih gostinskih in hotelskih obratih. Kljub zvišanim plačam in izplačanim naduram natakarji, kuharji in receptorji dajejo odpoved, ker ne zmorejo nenehnega 12- ali večurnega delovnika, v katerega so prisiljeni zaradi pomanjkanja osebja. V hotelih na slovenskem Primorju danes ni nič nenavadnega, če vas postrežejo natakarji iz Hrvaške, Srbije in drugih držav nekdanje Jugoslavije. Uvoz turističnih delavcev je ustaljena praksa zadnjih nekaj let, a kljub temu kadra še vedno ni dovolj. Enako je v proizvodnih obratih najrazličnejših slovenskih podjetjih. Delavci so uvoženi od vsepovsod, ne le z Balkana, tudi iz Indije in Egipta. Samo v prvih treh mesecih tega leta je bilo v Sloveniji po podatkih zavoda za zaposlovanje izdanih 8200 delovnih dovoljenj tujim državljanom, v prihodnjih dveh mesecih pa že skoraj 14.000. Marca je v Sloveniji delalo 76.617 tujih državljanov, od tega jih je bilo slabih 19 odstotkov iz držav Evropske unije, 81 odstotkov pa iz držav zunaj nje. Tako ni le v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, zaradi česar postaja pomanjkanje delovne sile strateški problem vseh držav.
Na evropskem trgu delovne sile je približno 250 milijonov delovno aktivnih ljudi, od teh jih je v delovne procese vključenih 234 milijonov, ostali so uradno nezaposleni, vsaj nekaj med njimi jih najverjetneje opravlja delo na črno. To pomeni, da podjetja tekmujejo za kadre drug z drugim najprej znotraj domačega trga, nato pa tudi v tujini.
V Sloveniji zaradi demografske slike ta problem še bolj zbuja skrb. S trga dela vsako leto namreč odidejo generacije, ki štejejo približno 30.000 posameznikov in posameznic, generacije, ki prihajajo za njimi, pa so skoraj polovico manjše – v tem šolskem letu je v izobraževalni proces vstopilo denimo le 17.000 otrok.

Reuters

Za IT-kadre nadzor trga dela ni več potreben

Poleg širših družbenih problemov, kot je demografija, po mnenju gospodarstvenikov na pomanjkanje delavcev vplivajo tudi neodzivni državni organi. Eden takšnih primerov je na primer obvezna preverba kontrole trga dela.
Slovenska zakonodaja zaradi zaščite slovenskega delavca za zaposlitev ljudi, ki prihajajo iz držav zunaj EU, od podjetij zahteva pridobitev dovoljenja. Izdaja ga zavod za zaposlovanje po predhodni kontroli trga dela, ki ugotovi, ali v Sloveniji res ni primernega kandidata. Iz tega so izvzeti nekateri poklici, ki jih že dalj časa izrazito primanjkuje, to so avtoprevozniki, varilci, strugarji, zidarji, tesarji, orodjarji, elektroinštalaterji, avtomehaniki in kuharji. Mednje lahko uvrščamo tudi strokovnjake z IT-področja, za zaposlitev katerih so podjetja potrebovala dovoljenje še do nedavnega. Poleg tega morajo podjetja še vedno pridobiti dovoljenje pri zaposlovanju natakarjev, receptorjev, prodajalcev in logistov, čeprav jih v Sloveniji že nekaj časa izrazito primanjkuje.
Postopki zaposlitve tujca vedno trajajo dva do štiri mesece, kar pri načrtovanju delovnega procesa ni ravno spodbudno. Na zavodu za zaposlovanje pojasnjujejo, da bi za skrajšanje birokratskega postopka potrebovali več kadra, ki bi izdajalo soglasja, čas pa bi skrajšala tudi uvedba elektronskega poslovanja na področju dovoljenj za delo in prebivanje tujcev v Sloveniji. »Slovenska država je izrazito neprilagodljiva na razmere na trgu. Ne odziva se s prilagoditvijo s predpisi na aktualno stanje,« pravi Goran Novković iz Slovenskega poslovnega kluba (Slovenian Business Club).

Prost pritok hrvaških delavcev

Ker slovenska vlada ni podaljšala prehodnega obdobja, v katerem hrvaški državljani niso imeli prostega dostopa na slovenski trg dela, od julija letos ti lahko prosto nastopajo na našem trgu dela. Podjetja nepodaljšanja zakona močno podpirajo in si po besedah Novkovića predvsem veliko obetajo od dnevnih migracij. »Slovenska meja s Hrvaško je najdaljša meja, ob njej pa obratuje veliko dobrih podjetij, kot so na primer Varis Lendava, Kovis, Akrapovič, Polycom, Postojnska jama, in ti lahko privabljajo delavce iz okolice Reke. Na drugi strani meje je pet močnih industrijskih centrov, območje Varaždina, Čakovca, Karlovca, Zagreba ter Istra s Puljem. To pomeni, da lahko slovenska podjetja privabljajo delavce iz teh mest. Hrvaška je izrazito centralizirana, kar pomeni, da se večina sposobnih ljudi vozi na delo v Zagreb, zaradi česar se jim ni težko zapeljati tudi na našo stran,« pojasnjuje sogovornik.
Direktorica za iskanje in selekcijo ter razvoj talentov pri Adeccu H. R. Ksenija Štrekelj poudarja tudi, da na hrvaški strani meje industrija ni tako močna, zato se delavci z veseljem vozijo v Slovenijo, kjer so plače razmeroma višje kot pri njih, boljši pa so tudi delovni pogoji. »Problem pa je za mlade in tudi ostale, ker doma ne morejo dobiti posojila, če so zaposleni v Sloveniji, in to je eden najpogostejših razlogov, zakaj se nekdo kljub boljšim pogojem ne odloči za delo v Sloveniji. Mladi si morajo še ustvariti družino, kupiti stanovanja, zato je zanje to eksistenčnega pomena.« Po njenem mnenju bodo morala slovenska podjetja v zvezi s tem v sodelovanju z vlado nekaj ukreniti, saj bodo ravno takšni ukrepi dolgoročno pripomogli k vzdržnemu trgu dela.

Reuters

Pomoč za tuje delavce

Povpraševanja po tujih delavcih je tudi po besedah Štrekljeve vedno več. »Vsak teden dobimo dve ali tri povpraševanja. Še pred dvema letoma smo v tujini iskali samo delavce v visoko strokovnih panogah, danes se je povpraševanje razširilo na vsa druga področja. Zelo veliko ga je v turizmu.« Ko podjetja novačijo tuje kadre, se morajo zavedati, kako pomembno je, da kandidatom ponudijo celovite informacije in čim več podpore. »Če govorimo o delavcih, ki se bodo zaradi dela preselili, se morajo podjetja zavedati, da je to zanje velika življenjska sprememba. Potrebujejo informacije glede selitve družine, stanovanja, vpisa otrok v vrtce in šole, zavarovanja … Ljudi zanima, koliko jim bo podjetje pomagalo pri urejanju življenja in birokracije. Tuja podjetja že dalj časa ponujajo pomoč pri selitvi, torej delavcem, ki pridejo v drugo državo zaradi dela, plačajo vse stroške selitve in letalske karte. Nekatera podjetja kandidatom na leto ponudijo dve do tri vozovnice za obisk matične domovine. V paketu imajo nekatera že vključena stanovanja, ki jih delavcem ponujajo v najem po nižjih cenah.«
Karkoli si podjetje že lahko privošči, bo bistvenega pomena za delavca, ki bo sprejemal odločitev. »Vsako podjetje mora jasno izraziti, kaj je njegova dodana vrednost, jasno predstaviti vizijo in cilje za zaposlenim in tudi zunaj podjetja. Ker je to dober čas za menjavo službe, morajo z razvijanjem obstoječih kadrov skrbeti tudi, da ti ne odhajajo drugam. Postavljanje kariernih načrtov je obvezno za vse, od fizičnih delavcev do vodij. Če ljudje ne vedo, kaj jih čaka čez pet let, bodo, vsaj tisti boljši, zagotovo odšli. Drugi najpomembnejši razlog za odhod pa je pomanjkanje izzivov,« pojasnjuje Štrekljeva.

Španci hodijo delat na Češko

Podjetja morajo razmišljati kreativno in razumeti, da kadrovski bazen ne sega le na območje držav nekdanje skupne države. »Tukaj je Ukrajina, Romunija in Bolgarija, kjer je veliko visoko strokovnih kadrov.« Po njenih besedah in izkušnjah je na Hrvaškem, v Srbiji in BiH največ nizko kvalificirane in nekvalificirane delovne sile, v Srbiji je tudi veliko IT-kadrov in tehničnih strokovnjakov. Ukrajina je zibelka zelo kvalitetnih IT-kadrov, saj imajo zelo dobre šole, veliko Ukrajincev pa se je šolalo tudi v ZDA, zaradi česar so zelo zanimivi za korporacije. Za višje usposobljen kader so zanimive tudi Poljska, Madžarska, Slovaška in Češka. Za nižje kvalificirano silo in IT-kadre pa sta zanimivi še Bolgarijo in Romunija. »Njihovi študentje imajo že v drugem letniku fakultete dobre ponudbe za službe in se ponavadi ne ukvarjajo z iskanjem zaposlitve.« Razmišljati je treba tudi o alternativah, pravi. »Na Češko prihajajo zdaj na delo že iz Španije, kar je bilo še pred petimi leti nepredstavljivo. Naši kolegi iz Češke imajo zelo dobre izkušnje z delavci iz Azerbajdžana, zlasti ko gre za nekvalificirano delovno silo.« Slovenskim podjetjem svetuje tudi, da morajo biti pri iskanju in selekciji hitrejša. »Kandidati danes, ko je povpraševanje bistveno večje od ponudbe, hitro dobijo novo priložnost z boljšo dodano vrednostjo. Čas od razgovora do odločitve ne sme biti daljši od dveh tednov,« pravi Štrekljeva.