Majhna država ima lahko zelo velik mednarodni vpliv

José (Joe) Santos je pridruženi profesor prakse globalnega menedžmenta na INSEAD v Fontainebleauju v Franciji. Poleg akademske kariere je bil več kot deset let na najvišjih menedžerskih funkcijah Segafreda, italijanskega proizvajalca kave. Santos je osredotočen na raziskovanje in poučevanje o splošnem upravljanju multinacionalk s fokusom na globalnem povezovanju in globalnih inovacijah, o čemer svetuje največjim korporacijam na svetu. Na Microsoftovi konferenci v Portorožu, največji poslovno-tehnološki prireditvi pri nas, ki je letos privabila več kot 2000 ljudi, je imel po mnenju občinstva »dolgočasno in brezvezno« predavanje. Njegov glas je miren, počasen, tonaliteta ves čas enaka. Tudi sama po najinem pogovoru nisem bila najbolj navdušena, a ko sem znova poslušala njegove besede, se mi je pred očmi sestavila njegova analiza in vizija, ki je, po mojem mnenju, verjetno ena najboljših ocen izzivov sodobnega voditeljstva. Njegova hipoteza med drugim govori o tem, da se je čas kot element prvič v zgodovini spremenil, ljudje pa se tega ne zavedajo in ga zato še vedno obravnavajo po starem. Pravilno razumevanje spremenjenega časa je odločilno v tem, ali se bomo ljudje do konca psihično uničili ali pa bomo vso tehnologijo, ki nam je na voljo, začeli uporabljati v svojo korist. Vpliv ima tudi na razvojne in prodajne strategije in zelo verjetno je, da ravno čas pomeni ločnico med uspehom in porazom določenega podjetja v prihodnosti.

Nenehno govorimo o prihodnjih trendih digitalne revolucije, ki bi znali vse obrniti na glavo. So imeli ljudje v vaši preteklosti, ko so napovedovali prihodnost, v čem prav?

Ne, ne in ne. Ampak govorim le o stvareh, ki jih razumem. Mnogo jih ne. Globalizacija, ki je moja specializacija, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja potekala pod geslom en trg, nobenih meja. Vsi naj bi lahko trgovali enostavno in povsod, rast ekonomije naj bi bila izjemna, podjetja pa naj ne bi bila omejena s pravili držav. Se je to uresničilo? Ne, se ni. Globalizacija danes ne poteka na enem trgu in še zdaleč ne po enotnih pravilih.

Microsoft Slovenija

Podatki o mednarodni trgovini kažejo, da se je ta leta 2017 povečala za 4,7 odstotka, čeprav so marsikateri ekonomisti pred tem opozarjali, da ima prenizek prirast, da zaradi protekcionizma ne bo rasla. Letos naj bi bila skoraj petodstotna. Mednarodni poslovalci se očitno niso odzvali na geopolitične grožnje. Kako si vi interpretirate te podatke?

Mednarodna trgovina se danes zelo spreminja. Je v zapletenem obdobju tranzicije. Dogajajo se prostotrgovinske vojne, ki zgodovinsko gledano niso nič novega, določene države želijo ščititi meje, omejujejo uvoz, druge pa izvažajo veliko več in hitreje kot nekoč. Malo bolj problematično in zapleteno je kot takrat, ko sem v mednarodnem okolju deloval sam. Takrat je vladal optimizem, da bomo postali eno. Danes mednarodna trgovina ni več element globalizacije. V osemdesetih je mednarodna trgovina pomenila skoraj sinonim za globalizacijo.

Če mednarodna trgovina ne predstavlja globalizacije, kaj pa jo potem?

Trgovina nas ne povezuje več, kot nas je včasih, čeprav nas še, da ne bo pomote. Najtesnejše nas danes povezujejo informacije, znanje in ideje. Pretekla ideja, da se bo svet združil, je bila tako napačna. Svet se ne združuje, ljudje pa nismo postali bolj enaki. Smo veliko bolj različni. Smo pa vsi postali del nečesa. Vsi smo skupaj, ali nam je to všeč ali ne. Včasih smo veliko govorili o nas in njih. Danes ne moremo več, ker smo vsi med seboj povezani. Tega nihče ni predvidel. To se je začelo dogajati pred ne več kot 15 leti.

Ekonomsko smo torej res čedalje bolj skupaj, politično pa nismo najbolj sinhonizirani, kajne?

Ker imamo zgodovinske predispozicije. Vsi drugačne. Zgodovina ima velik pomen v življenju ljudi.

Podjetja se združujejo, da bi postala večja, ker ne vedo, kaj drugega narediti. Postajajo čedalje večja. Ampak to je le začasna rešitev.

Poglejmo še eno napoved, ki se ni uresničila. Konec zgodovine. Izumili smo socialni sistem in demokracijo ter mislili, da ju bodo imeli vsi na svetu radi. Kakšna zmotna arogantna ignoranca. Nimamo enega sistema, ni popolnega sistema in ljudje si želijo različnih stvari. Živijo na različnih krajih, z različno preteklostjo, imajo različne želje in zahteve. To je tudi normalno. Zamislimo si. Če bi bilo za dve državi možno, recimo Francijo in Slovenijo, da bi bili enaki, bi imeli enaka podjetja, enak politični, pravni, socialni sistem, vse enako, kaj bi bil rezultat tega? Če bi delali vsi enako, ker bi bili enaki, potem sploh ne bi potrebovali trgovine, ker bi bili samozadostni. Ampak kaj pa že samo različni vremenski pogoji, v katerih bivamo? Eni živijo v gorah, drugih na morju, eni imajo toplo vreme, drugi mrzlo. Nikoli ne bomo enaki. In vedno bomo potrebovali druge. Želja, da bi vsi postali enaki, je tako zgrešena, napačna.

No, saj ni videti, da bi je bilo konec. Podjetja poslujejo v različnih državah, pod različnimi pogoji, države tekmujejo med seboj z davki, pravili in pogoji.

In to bo vedno tako. Zdaj je samo bolj zapleteno, ker ima konkurenca med njimi sistemski vpliv. Ne tiče se le dveh držav, ki med seboj tekmujeta. Danes njun ekonomski boj vpliva še na številne druge države. To je za menedžerje in voditelje veliko zahtevnejše. Kompleksni svet, v katerem smo, je zelo težko obvladljiv. Vpliva na vsa podjetja po vsem svetu in obratno. Če se dve enoti v podjetju v različnih državah vedeta na določen način, to lahko vpliva na več različnih krajev po svetu. In ta vpliv se ne bo pokazal šele čez določeno obdobje, ampak že jutri, lahko tudi v istem trenutku. Celoten sistem pa po drugi strani vpliva na vse manjše dele. Danes tako ne moremo več reči, on je naš sovražnik ali prijatelj. Svet, čeprav ni enak, pa obstaja kot ena entiteta, kot en sistem. In vemo, da sistem pogosto ne le da vpliva na svoje dele, ampak vsak del tudi vpliva nazaj na sistem. To pomeni, da ima majhna država lahko zelo velik vpliv. Velikost ni več faktor, kot je to bilo nekoč. Tudi majhna podjetja imajo lahko ogromen vpliv na sistem – na njen razvoj, inovacije, spremembe.

Microsoft Slovenija

Velike države imajo še vedno veliko moč, poglejmo le Kitajsko in napovedi, da bo njena ekonomija odvzela moč ZDA. Se vam zdi verjetna?

Kitajska ekonomija bo še večja. Ampak to je zgodovinsko pravilo. Do 18. stoletja je Kitajska predstavljala okoli 25 odstotkov svetovnega BDP. Do pred 200 leti je bila bolj ali manj največja ekonomska sila na svetu. Šele v zadnjih stoletjih se je zmanjšala. Če bo znova dominirala, to ne bo izjemno, ampak samo vrnitev v prvotno stanje. Mi menimo, da je naša pozicija normalna, ampak je v resnici le zgodovinska izjema. Kitajska ima milijardo ljudi, Indija še dodatno milijardo. Švica in Danska pa nimata toliko ljudi. Torej, vedno bodo obstajale velike nacije, manjše nacije, različne države, kulture in jeziki. Danes in v prihodnosti pa ne bo štela več velikost. Ne med državami ne v podjetjih.

Kaj danes potem šteje v ekonomskem smislu?

Lahko odgovorim na ravni podjetja, ker se z državami podrobneje nisem ukvarjal, ampak saj je bolj ali manj enako. Gre za novo znanje in razumevanje, ki si ga sposoben ustvariti. Ne le znotraj podjetja, ampak kot kombinacijo znanja, ki ga ima podjetje znotraj, s tistim, ki obstaja zunaj njega. Podjetje, ki bo uspešno združevalo različne elemente znanja iz vsega sveta, bo ustvarjalo vrednosti. Znanje danes ni več na enem mestu. Ideja, ki smo jo imeli, da je vse, kar potrebujemo za realizacijo določene ideje, v Silicijevi dolini, Londonu ali New Yorku, ne drži. Moraš oditi na različne kraje, odvisno, kaj iščeš. Eden bolj dinamičnih trgov je Kitajska in prav zaradi te dinamičnosti je tako uspešna. Imajo veliko novega znanja o uporabniški izkušnji, korporativnem upravljanju, konkurenci. Podjetje, ki, recimo, izdeluje stroje, lahko najde znanje v Aziji in ga proda v Evropi.

Danes ne moremo več reči, on je naš sovražnik ali prijatelj. Svet, čeprav ni enak, pa obstaja kot ena entiteta, kot en sistem.

Ali pa določeno tehnologijo iz sosednje države proda na Kitajskem. Izzivi za podjetja niso v omejenosti, ki jo imajo zaradi premalo znanja, virov, denarja, ampak ravno nasprotno. Ni nam treba imeti vsega, dobri moramo biti v tem, kar imamo, in potem to znati dobro in enostavno povezati in integrirati z drugimi deli. Potovati in se povezovati z drugimi. To lahko naredijo majhne enote, podjetje ali države, včasih pa so to lahko počele le velike korporacije. V eni svojih zadnjih raziskav sva s kolegom iz Univerze v Cambridgeu pokazala, da na razvijajočih se trgih niso vodilne tuje multinacionalke, ampak lokalna podjetja. In naj izpostavim še, da sva bila pazljiva, da nisva analizirala podjetji v državah, kjer obstaja velika stopnja političnega vmešavanja v gospodarstvo. Zmagovalce sva našla v številnih industrijah, prehranski, čistilni, spletni prodaji. Največji svetovni dobavitelj sladoleda sta Unilever in Nestlé, ampak ne na Kitajskem. Alibaba je največji svetovni spletni trgovec. Kitajska pozna v drobovje svojega potrošnika, tehnologijo, ki prihaja iz Evrope ali ZDA, uspešno kombinirajo z lastnim znanjem, najemajo najboljše oglaševalske agencije na svetu, finančne svetovalce iz New Yorka, zaposlujejo najboljše študente poslovnih šol itd. Veliko zahodnih družb je med krizo odpustilo menedžerje, stare med štiridesetim in petdesetim letom, ki jih danes najemajo Kitajci, in tako prihaja zahodno znanje k njim. Vsako podjetje v katerikoli državi lahko izkoristi svet in njegove dele uspešno združi v nekaj, kar daje vrednost.

V določenih industrijah pa žal vidimo labodji spev. Podjetja se združujejo, da bi postala večja, ker ne vedo, kaj drugega narediti. Postajajo čedalje večja. Ampak to je le začasna rešitev. Deluje kratkoročno in pomeni veliko izgubljenega denarja, saj bodo v določenem trenutku kupili vse, kar se da, in potem se bo končalo.

Nekoč ste zapisali, da daljše obdobje niste spali ves teden v isti postelji ter da si želite pomagati naslednji generaciji menedžerjev, da bi imeli bolj normalno in uravnoteženo življenje. Danes se zdi, da se slika življenja menedžerjev ne izboljšuje, veliko je izgorelosti, depresije … Kako bi jim po vašem lahko pomagali?

Moja izkušnja z mednarodnim poslovanjem v sedemdesetih in osemdesetih letih je bila zelo zanimiva. Vzpostavljal se je enotni trg, ki je pri poslovnežih vzbujal veliko navdušenja. Podjetja so se veselila možnosti, da bodo lažje prodirala na nove trge, bilo je veliko visokih pričakovanj. Vsi so hiteli sestavljati nove strategije prodora na tuje trge.

Vsako podjetje v katerikoli državi lahko izkoristi svet in njegove dele uspešno združi v nekaj, kar daje vrednost.

Infrastruktura za uresničevanje pa je bila slaba. Ni bilo lahko potovati in komunicirati. Fizični premiki od države do države so povzročili veliko pritiskov na ljudi. Ni bilo časa za noben užitek, nobeno predstavo, opero, gledališče. Bili so časi, ko sem v dveh tednih obiskal petnajst različnih držav. Mobilnih telefonov in elektronske pošte ni bilo. Nismo bili tako povezani, edina komunikacija je potekala po fiksnih telefonih. To je bila pa pravzaprav prednost, saj smo bili vsaj med potovanjem v miru, bili smo nepovezani. Imeli smo čas brati in misliti. Veliko časa sem tako »zapravil« na službenih poteh za nedelo, čeprav je bil to tudi delovni čas. Kvaliteten delovni čas. Danes pa je lažje potovati, hitreje in ceneje, kjerkoli pa lahko uporabljate virtualno komunikacijo. Stalno ste povezani in na to ljudje niso pripravljeni. Nikoli nimate miru, potovanja so stresna tudi zaradi vseh mejnih kontrol, na letališču je treba biti dve uri prej, česar včasih ni bilo.

Kaj to pomeni za voditelje?

Po mojem mnenju smo v obdobju tranzicije, ki lahko traja eno ali dve generaciji menedžerjev. Moja generacija, ki ni več v igri, ali vsaj ne bi smela biti, je bila navajena vodenja s potovanjem. Nismo pa bili dobri v vodenju na daljavo. Zanašali smo se na to, da je naša lokacija lokacija našega dela. Obnašali smo se kot majhno podjetje, kamorkoli smo prišli. Na vsakem mestu je bila enaka vzpostavitev. Tvoje delo je potekalo na desetih različnih krajih, ampak vedno na enak način, danes v tranziciji pa začneš v pisarni, kjer se ukvarjaš z ekipo, potem si izpostavljen mednarodnim klicem, videokonferencam, potovanjem. Vodiš na lokaciji in na daljavo. Torej, odgovor na vaše prvo vprašanje. Moje sanje so še vedno sanje. Še vedno nismo ugotovili, kako uporabljati komunikacijska in podatkovna orodja za učinkovitejše delo na daljavo. Torej ne vemo, kje, kdaj in pri opravljanju katerih nalog moramo biti fizično navzoči in pri katerih ne.

Torej je največji izziv sodobnih menedžerjev opravljanje časa?

Točno tako. Pregledovanje preteklosti – to v poslovnem svetu pomenijo kvartalni, mesečni ali tedenski sestanki o doseženih ciljih – lahko poteka virtualno, če je s pomočjo sodobnih sistemov dobro pripravljeno. Ko pa se pogovarjamo o prihodnosti, je treba biti fizično navzoč v določenem kontekstu.

To je bilo po mnenju občinstva najbolj »dolgočasno in brezvezno« predavanje. A v resnici ena najboljših ocen izzivov sodobnega voditeljstva.

Prihodnje generacije bodo bolj pametne pri uporabi kraja in časa. V mojem času je bilo običajno, da smo imeli sestanke razdeljene na tri dele, v prvem so ljudje podali informacije, nato sta sledila pregled in evalvacija, potem pa smo začeli govoriti o prihodnosti. Vse na enem sestanku. Danes ne bi smelo biti več tako. Deljenje informacij bi moralo biti sinhrono, ne na sestanku, pregled ciljev se lahko dogaja virtualno, plani za prihodnost pa iz oči v oči. Torej sestanki bi morali biti bolj specifični, krajši in prilagojeni drugačnim strukturam. Toda žal, ko govorimo in poučujemo o vodenju, je vse še tako kot pred petdesetimi leti.

Z vsemi novimi tehnološkimi napravami, ki naj bi nam olajšale delo, od e-pošte do podatkovnih virtualnih baz in računalniških algoritmov, nismo nič bolj produktivni, še slabše, postajamo čedalje manj produktivni, čedalje bolj oslabljeni …

Ne le da nismo bolj produktivni, ampak kot ste dejali, danes je med menedžerji veliko izgorelosti, nenehno so povezani z delom in svetom, kar ustvarja velik izziv za osebno življenje. Pa tudi poslovno, v svoji raziskavi in interakciji s podjetji vidim, da imajo ljudje zelo malo ali skoraj nič časa za razmišljanje. Zdaj, ko je internet postal dostopen tudi v letalih, niti tam nimajo več časa za razmislek. Naučiti se bomo morali upravljati čas. Pa ne tako, kot smo ga včasih, zaradi učinkovitosti. Čas moramo upravljati kot upravljamo prostor.

Kaj mislite s tem, ko pravite, da moramo čas upravljati kot prostor?

Vprašajmo se, kaj se je zares spremenilo v zadnjih petdesetih letih. Spremenil se je čas, in ne prostor. Prostor je enak. Globalni svet pomeni, da smo vsi v enakem času, kar se še nikoli v zgodovini ni zgodilo. Naše družbe nikoli niso bile sinhronizirane, vedno smo bili ločeni. Če pogledamo zadnjih 3000 let, je bil človek razseljen po vsem svetu, živel v različnih kulturah, pripadal različnim nacijam, imel drugačne potrebe. Tudi danes je tako, tukaj ni nobene spremembe. Še vedno moramo potovati, če hočemo priti nekam. Torej prostor se ni spremenil. Kar se danes dogaja tukaj na tem mestu, je sprememba časa, postali smo sinhronizirani. Živimo v sinhroniziranem svetu. Kar se danes zgodi tukaj, v tem trenutku, takoj vpliva na dogajanje na drugi strani sveta. Te dinamike nismo še doumeli in je ne razumemo najbolje. Zaradi tega pravim, da moramo začeti upravljati čas, ne več prostora. Čas je novi prostor.