Delove podjetniške zvezde: Vsak avtomobil na svetu ima najmanj en njihov del

V osrčju Evrope, v Poljanski dolini, kjer se celo Gorenjki po rodu zareče »Slovenija je pa res zelena dežela«, se nahaja moderna proizvodna tovarna Polycom, učni primer tovarne 4.0.
Vodita jo brata Iztok in Igor Stanonik, tako zelo različna, da ju je verjetno ravno dopolnjevanje v njunih značajih vodilo na uspešni poti od majhnih garažnih obrtnikov do lastnikov ene največjih pametnih tovarn v Sloveniji, kjer danes proizvajajo 800 različnih proizvodov za avtomobilsko industrijo. Vsak avtomobil na svetu ima vsaj en kos, ki je bil izdelan tukaj.
Kamen na kamen je v 33 letih njihovega obstoja vodil do modernega objekta, kamor so se preselili ob izteku lanskega leta. Investicija v pametno tovarno, kjer je večina procesov robotiziranih in avtomatiziranih, je stala 12 milijonov evrov, zgrajena pa je bila v manj kot enem letu. V njej v prihodnjih petih letih načrtujejo izdelavo le še zahtevnih hibridnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, katerih kontrolo bodo prevzele kamere. To počnejo že danes, le da je zdaj tak vsak tretji projekt, do takrat pa bodo takšni vsi. Zaradi avtomatizacije in digitalizacije, ki so jo začeli uvajati že pred desetimi leti, se število zaposlenih ne zmanjšuje, nasprotno, od leta 2014 do danes so jih povečali za sto, to pa predvsem zaradi novih zahtevnejših procesov in kupcev. Lani so ustvarili 31,2 milijona evrov prihodkov.

Roman Šipić

V načrtu je tovarna v Mehiki

Delež izvoza v prodaji znaša 81 odstotkov. Izvažajo na trge EU, Severne in Srednje Amerike ter Azije. Prek Madžarskega kupca izvažajo tudi na Japonsko. Poslovni partner iz Srednje Amerike jih želi imeti v bližini, zato za leto 2020 načrtujejo odprtje tovarne v Mehiki, ki je nov Detroit. Zgolj z zavezujočo pogodbo njihovega partnerja bodo tam ustvarili vsaj tri milijonov evrov prometa na leto, s tem da bo celoten razvoj ostal v Sloveniji.

V BiH, Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Slovaški in Madžarski niso imeli veliko orodjarske tradicije.

Kot pravi Igor Stanonik, pa razlog za uspeh nikoli ni v modernih proizvodnih poslovnih objektih. Ravno nasprotno, ti so posledica predhodnega uspeha in odpovedovanja. »Če nimate temeljev, dobro zastavljene strategije, odlične kvalitete, vam tudi najmodernejša tovarna ne bo pomagala. Tega marsikateri podjetnik ne razume.«
V Sloveniji je velik problem tudi to, pravita, da si nekatera podjetja ne znajo izračunati lastne cene. »Izračunajo, koliko kosov lahko proizvedejo v določeni uri, koliko so stroški dela in prištejejo maržo. Ne upoštevajo pa stroškov montaže orodja, amortizacije opreme, logistike in stroška razvoja. Ko pride kriza, si takšna podjetja ne opomorejo,« pojasnjuje Stanonik. Na krizo so v Polycomu vedno pripravljeni, tako bi v primeru naslednje, ki naj bi prišla v že nekaj letih, 15 odstotkov proizvodnje manj zahtevnih in manjših serij, ki jih zdaj izdelujejo zunaj podjetja, potegnili nazaj, proizvodnja pa bi namesto pet dni obratovala le štiri.
Kljub temu da bi podjetje lahko kadarkoli prodala in s tem zagotovila sebi, svojim otrokom in vnukom, da jim nikoli več ne bi bilo treba delati, pa tega nikakor nimata v načrtu. »Če bi šlo za denar, bi podjetje že zdavnaj prodala. Pomembno je, da počneš nekaj, kar je v zadovoljstvo tebi in ljudem, ki jih zaposluješ. Od nas je odvisnih 250 družin in še vse družine naših dobaviteljev,« pravi Iztok Stanonik. Njegov brat pa k temu dodaja: »Podjetje je kot otrok. Vzgajaš ga, in tudi ko je odrasel, se mu ne odrečeš.«
Polycom je drugo izmed desetih nominiranih podjetij, med katerimi bomo izbrali letošnjo Delovo podjetniško zvezdo.

Začeli so v garaži

Tako kot so se po zadnji krizi vrnili še močnejši, verjetno ni dvoma, da se bodo tudi ob naslednji. Padci in vzponi so del življenja, razliko med uspešnimi in neuspešnimi ljudmi pa naredi njihova sposobnost, kako se z neuspehom soočijo. Prvi produkt družine Stanonik, to je bilo še v obdobju nekdanje velike skupne države, je bil higienski ugaševalnik cigaret. Kljub temu da se nikakor ni prijel takrat več deset milijonskega trga, ga imajo razstavljenega v avli, kot spomin in opomin. »Nismo vrgli puške v koruzo, ampak se lotili naslednjega proizvoda,« se spominja Igor Stanonik.

Zaradi avtomatizacije in digitalizacije, ki so jo začeli uvajati že pred desetimi leti, se število zaposlenih ne zmanjšuje, nasprotno, od leta 2014 do danes so jih povečali za sto.

To so bili ročaji za pohištvo. »Slovenska pohištvena podjetja so po vzoru tuje konkurence želela plastične ročaje s strukturo lesa, in ne več lesenih, ki so jih pred tem izdelovala sama. Iskali smo materiale, izračunali stroške dela in ugotovili, da se s plastičnimi ročaji lahko konkurira lesenim. Če je bil leseni ročaj, recimo, osem enot, je bil plastični eno enoto. Sprejeli smo nalogo, čeprav sploh nismo vedeli, kako ročaje izdelati,« se spominja Iztok Stanonik. »Iskali smo orodjarja, ki nam je pomagal izdelati orodje, kupili materiale in začeli izdelovati prve izdelke.« Proizvajalcev ročajev je bilo s časom vedno več, trg pa še vedno le Jugoslovanski. »Takrat smo spoznali, da v tem ni prihodnosti za naše podjetje,« doda sogovornik.
Takrat je bilo to družinsko podjetje, sinova, mama in oče. Leta 1990 so vzpostavili prvi stik z avtomobilsko industrijo in od takrat dalje so se širili le na tem področju. Tistega leta so naredili prvo strategijo – izdelovali bodo le še produkte z visoko dodano vrednostjo, nič več enostavnih produktov, ki jih lahko izdela skoraj vsak. Avtomobilska industrija danes predstavlja osemdeset odstotkov njihovih strank in prihodkov. So največji strokovnjaki za polimerne zobnike in eden največjih proizvajalcev izdelkov za sisteme za avtomatsko odpiranje prtljažnika. Osvajajo tudi skupino vodnih in električnih števcev, z diverzifikacijo si želijo zmanjšati odvisnost od avtomobilske industrije. Lani so pridobili velikega kupca, ki ne spada v avtomobilsko industrijo, s čimer bodo zmanjšali odvisnost od avtomobilske panoge.

Roman Šipić

Polovica zaposlenih je žensk

Namesto visokozvenečih kadrovskih teorij stavita na spoštovanje in zaupanje. Poznata vse zaposlene, z njimi se srečujeta vsak dan. »Tako vedno veste, kje so težave, kdo in kje potrebuje pomoč,« pravi Iztok Stanonik. »Tako kot smo leta 2014 ob hudih poplavah, ki so prizadele celotno območje, dobesedno z glavo skozi blato in mulj premagali posledice uničujoče narave, tako je tudi pri poslovnih projektih,« pravi sogovornik.
Nekaj tednov pred našim obiskom je območje Črnomlja, kjer se na šestih tisočih kvadrantih metrov razprostira njihova druga tovarna, prizadelo hudo neurje. Sredstva, ki so bila planirana za poletno službeno zabavo, so namenili zaposlenim, ki jim je neurje poškodovalo hiše in avtomobile.
V Polycomu imajo, zanimivo, zaposlenih polovico žensk, tako v proizvodnem procesu kot v upravi. »Ženske so bolj natančne, marljive in odgovorne,« kot iz topa izstreli Igor Stanonik, ko ga povprašam, ali gre za slučaj ali načrtno kadriranje. Zaradi avtomatizirane proizvodnje fizičnih omejitev za ženske ni več.

Kadri so največja prednost, a tudi največje tveganje

Sogovornika v svojih kadrih vidita največjo konkurenčno prednost, a obenem zaradi njihovega pomanjkanja tudi največje tveganje. »Skoraj nemogoče je dobiti ljudi, ki bi bili primerno izobraženi in bi privolili v triizmensko delo, nočno delo so pripravljeni opravljati le še redki,« pojasnjuje Igor Stanonik in dodaja: »Drži pa, da ravno vsak ne more delati z robotom, ki je vreden več sto tisoč evrov, lahko tudi pol milijona.«

Če bi šlo za denar, bi podjetje že zdavnaj prodala. Pomembno je, da počneš nekaj, kar ti je v zadovoljstvo in v zadovoljstvo ljudem, ki jih zaposluješ. Od nas je odvisnih 250 družin in še vse družine naših dobaviteljev.

V Sloveniji je trenutno premalo ljudi za vsa delovna mesta, veliko ljudi odhaja tja, kjer imajo delo organizirano v le dveh izmenah. Starejši po njunih besedah ne odhajajo radi, mlajšim pa to ni problem. Veliko se jih tudi vrne nazaj. »Veliko lažje je delati v okolju, kjer so odnosi dobri. Naši prostori so moderni, prezračevani, imamo jedilnico z vsak dan sedmimi različnimi obroki, kotičke, kjer je prostor za kavo in pogovor v proizvodnji. Upam si trditi, da imamo ene boljših razmer za delo v Sloveniji,« pravi Iztok Stanonik. Za izobraževanje vsakega zaposlenega na leto vložijo v povprečju 1200 evrov, mladim nudijo štipendije. Zaposleno imajo učiteljico angleškega in španskega jezika.

Roman Šipić

V prihodnosti bodo kadre privabljali iz tujine, druge rešitve, kot pravita, ni. Prvo preizkusno obdobje s šestimi ljudmi iz Bosne in Hercegovine se je ravno zaključilo, v roku dveh mesecev načrtujejo, da bodo uredili papirje in jih zaposlili. Potem bodo pripravili okolje za novo skupino. Kljub temu pa to ne rešuje pomanjkanja kadra, ki ga potrebujejo za izdelovanje orodja za svoje izdelke. »V razvoj orodjarja vložimo nekaj let, zato je nujno medsebojno zaupanje,« pravi Igor Stanonik. Vsak tretji dan namreč izdelajo eno novo orodje, kar pomeni tudi nov plastični izdelek. Brez nenehnega vlaganja v razvoj to ne bi bilo mogoče. Vsako leto v raziskave in razvoj vložijo sedem odstotkov prihodkov.
Ljudi s potencialom za orodjarje pa ni niti v BiH niti v drugih državah. »V BiH, Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Slovaški, Madžarski niso imeli veliko orodjarske tradicije, njihovi delavci se zato težko primerjajo z našimi,« pravi sogovornik.
Drugačna je tudi mentaliteta. »V Sloveniji so ljudje odgovorni, raje potegnejo za kakšno uro, le da je delo dokončano,« pa dodaja njegov brat Igor.

Roman Šipić