Adheziv: Slovenci, ki s svojim delom nadgrajujejo od farmacije do Wimbledona

Podjetje projekte označevanja izvaja v celoti, od zasnove do izvedbe, zagona, šolanja operaterjev in primopredaje uporabnikom – po sistemu »na ključ«. V letu 2001 so tako prvi tržišču ponudili vektorske industrijske laserske tiskalnike, njihov kupec pa je bila Pivovarna Union, ki je imela prva na etiketah piva rok uporabe in ostale podatke izpisane v celoti in ne iz pikic kot ostali.

V letu 2003 so spet prvi na tržišče lansirali označevanje za sledljivost v industriji hrane in pijač z uvedbo paletnih etiketirk, kjer se aplicirata dve enaki etiketi na stranici palete s podatki o sledljivosti pakiranih artiklov.

Začeli so v Droga Kolinski, nato so s tem opremili 11 proizvodnih linij v Pivovarni Union, pa še pet linij v Radenski, tri v Pivovarni Laško in nato tudi v Ljubljanskih mlekarnah.

V podjetju nimajo kolektivnega dopusta, saj mora biti vedno na voljo ustrezen kader za stranke. Namreč, če bi na primer obstal polnilni sistem pri polnjenju jogurtov, ker bi se pokvaril sistem za označevanje izdelka z rokom uporabe, bi nastala velika škoda. »Lahko bi namreč obstala cela izmena, zato naš serviser najprej poskuša po telefonu pomagati strankinemu vzdrževalcu, če pa to ni dovolj, mora takoj na pot do stranke z novo rezervno napravo in na licu mesta popravi zadevo,« opiše del njihovega procesa direktor Arzenšek.

Prebojni tudi na področju farmacije

Največji obseg dejavnosti imajo v farmaciji, saj so že leta 2008 zaznali, da se pripravlja nova zakonodaja, po kateri bo treba škatlice tablet oziroma zloženke, kot jih imenujejo v farmaciji, individualno označiti zaradi tega, da se s trga izločijo ponaredki. »V slovenskem farmacevtskem podjetju, s katerim smo že prej sodelovali, smo dobili možnost prve nadgradnje njihove linije s takšnim sistemom. Inel kot naš kooperativni partner je razvil samostojen sistem z vsemi potrebnimi podsistemi od označevanja do preverjanja s kamerami. Programsko opremo pa je izdelal Metronik. Po uspešni predstavitvi v domačem farmacevtskem podjetju smo to začeli serijsko izdelovati in tržiti te sisteme po farmacevtskih podjetjih v Sloveniji in tudi širše, v nekdanji Jugoslaviji, po Evropi in Rusiji,« prebojno zadevo opiše Arzenšek.

Ustreznega tehničnega kadra je na voljo vse manj

Podjetje Adheziv z izobraževalnimi ustanovami sodeluje predvsem pri zagotavljanju praks in mentorstev, obenem pa tudi štipendira prihodnji kader. Da je ustreznega kadra vse manj, zaznavajo tudi v podjetju, kjer je, kot za ilustracijo pove direktor, včasih na razpisu za srednješolskega tehnika ali pa inženirja prejel prijave recimo 45 primernih kandidatov, medtem ko so bili na zadnjem razpisu na voljo le trije primerni kandidati.


»Vsak, ki pride iz šole ali pa iz kakšnega drugega podjetja, potrebuje veliko izobraževanja, kjer se začne seznanjati z napravami in funkcijo, ki jo imamo v industriji, tako da je konkretno za serviserja (servis in tehnična podpora, ki jo bo vršil) nujno polletno do enoletno usposabljanje, da doseže nek standardni nivo; da postane specialist, pa potrebuje dve leti izobraževanja. To je res dolga doba in zato je toliko bolj pomembno za nas, da se pravilno odločimo pri izboru novega kadra,« pojasnjuje direktor Arzenšek.

Imajo zelo majhno fluktuacijo, saj poskušajo stimulirati ljudi, da ostajajo v podjetju. Tako na primer dobijo dodatek na stalnost, pa tudi nagrajevanje zaposlenih je zastavljeno zelo stimulativno. Rezultati dela se mesečno spremljajo, tako da so uspešni zaposleni dobro dodatno nagrajeni. Poleg tega se njihovi zaposleni redno udeležujejo seminarjev in specializacij tako doma kot v tujini. »Tudi v našem interesu je, da tisti, ki smo jih izobrazili, ostanejo pri nas,« poudarja direktor Adheziva.

Podporniki vrhunskega tenisa …

Direktor Vojko Arzenšek je velik ljubitelj športa, tudi sam se je v mladosti ukvarjal s športom, med drugim z atletiko, ki pa jo je opustil ob začetku študija. »Naša posebnost je, da imamo poleg podjetja tudi travnato teniško igrišče, ki je edino v Sloveniji in edino v radiju 700–800 kilometrov, na katerem nudimo trening našim vrhunskim tenisačicam in tenisačem pred turnirjem v Wimbledonu.
Ko vprašajo, koliko so dolžni za uporabo igrišča, povem, da je sicer zelo drago, ampak jim podjetje Adheziv to podari kot sponzorstvo,« pojasni Arzenšek in pove, da so se letos pri njih za Wimbledon pripravljale najboljše slovenske tenisačice Polona Hercog, Tamara Zidanšek, Kaja Juvan in tudi ena zelo perspektivna mladinka. Na trening se je oglasil tudi tenisač Blaž Kavčič. Obenem dodaja, da radi spremljajo njihove treninge, saj v živo tako visokega nivoja tenisa ne vidiš vsak dan.

…in kraljice športa

Kot nekdanji atlet je včasih tekmoval za celjski Kladivar, sedaj pa je v upravnem odboru Atletskega društva Kladivar in v nadzornem odboru Atletske zveze Slovenije. Podjetje Adheziv je tudi osebni sponzor najboljšega slovenskega atleta Luke Janežiča že od njegovih začetkov. Sponzorirajo tudi druge športe, in sicer na lokalnem nivoju Teniški klub Šentjur, Nogometni klub Šentjur, občasno podprejo tudi Košarkarski klub Šentjur, v širšem smislu pa Kanu klub Straža pri Novem mestu in Nogometni klub Ahha Emmi iz Slovenske Bistrice.

Prigode iz preteklosti

Pri delu pa se tako kot vsepovsod zgodijo tudi različne dogodivščine. In ko direktorja Arzenška povprašamo po anekdoti iz njihovega dolgoletnega delovanja, nam pove prigodo njihovega vodje servisa. »Neko inženiring podjetje, ki pripravlja projekte za končnega kupca oziroma proizvajalca, se je pred leti odločilo za nov tip tiskalnika, ki je imel malo zahtevnejši softver. Temu inženirju, ki je integriral sistem, je softver precej nagajal oziroma je moral vlagati veliko truda, da je natančno preučil sistem in zatem izdelal potrebni vmesnik. Zaradi vseh naporov je omenjeni imel rahel odpor do tega sistema označevanja 'ink jet'. In tako je nekega dne naš vodja servisa zjutraj prejel klic zelo jeznega inženirja iz omenjenega podjetja, da je zopet nekaj narobe, saj se sistem spet noče zagnati, in da naj serviser takoj pride v podjetje. Tako se je moral naš vodja servisa odpeljati na drugi konec Slovenije, in ko je prišel v podjetje, je le pogledal tiskalnik, prijel iztaknjeni električni kabel, ki je ležal na tleh, ter ga vtaknil v vtičnico – in tiskalnik je spet začel delati. Rekel je samo še nasvidenje in odšel,« še pove Arzenšek.