Zakaj so v bogatih državah še vedno revni ljudje

Statistični ekonomist mednarodne organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD Paul Schreyer je za Financial Times napisal članek o naraščajoči vrzeli med BDP in materialno blaginjo prebivalcev najbogatejših držav sveta.
 
Schreyer je izpostavil temo, ki je po njegovo pritegnila premalo pozornosti novinarjev. In sicer, na samem začetku pandemije marca letos je Svetovna banka delila izračune Mednarodnega primerjalnega programa (ICP) za preučevanje cen v 176 državah. Za oceno paritete kupne moči je bila izvedena obsežna raziskava.
 
»Pomanjkanje medijske pozornosti na rezultate raziskave je opomnik, da so kazalniki gospodarske dejavnosti drugotnega pomena, če niso neposredno povezani z nevarnostmi za zdravje,« je opozoril Schreyer.
 
Vendar je tudi v kriznih časih primerjava takšnih mednarodnih kazalnikov pomembna za oceno BDP, življenjskega standarda ter revščine in neenakosti. In zadnji izračuni, objavljeni marca, kažejo na pomembne stvari, je poudaril strokovnjak.
 
Glede na študijo globalizacija in promet z intelektualno lastnino vse bolj ločuje ocene BDP od tradicionalnega razmerja med tem kazalnikom in materialno blaginjo ljudi.


V članku je razloženo, da se s to vrzeljo soočajo države s seznama najbogatejših držav na svetu glede na BDP na prebivalca: Luksemburg, Katar, Singapur, Irska, Bermuda, Kajmanski otoki, Švica, ZAE, Norveška, Brunej, ZDA in Hongkong.
 
»Ne glede na to, kaj nam pove ta seznam, je malo verjetno, da se lahko vse te države pohvalijo z visokim življenjskim standardom prebivalstva,« piše Schreyer.

Strokovnjak kot primer navaja Irsko. Zaradi privlačnosti nizkih davkov na dohodke pravnih oseb je več velikih multinacionalnih družb preselilo svoje intelektualno lastnino v državo. Dobički, ustvarjeni s temi sredstvi, prispevajo k znatni rasti irskega BDP - samo v letu 2015 je ta makroekonomski kazalnik zrasel za 26 odstotkov. Hkrati se je za primerjavo dohodek na prebivalca povečal le za 4,6 odstotka. Publikacija ugotavlja, da drugi kazalnik bolje odraža, kako močno je izboljšalo življenje Ircev kot ocena BDP njihove države.
 
Schreyer ugotavlja, da je razlog za to neskladje v tem, da gre pri 11 od 12 držav na seznamu bodisi za investicijska središča bodisi gospodarstva, ki temeljijo na virih. V obeh primerih poraba predstavlja zelo majhen delež celotnega BDP. To je pogosto zato, ker dobički podjetij predstavljajo večji delež nacionalnega dohodka kot plače državljanov.
 
Sčasoma bo ta denar povzročil povečanje dohodka nekaterih gospodinjstev, kar bo pozneje vplivalo na raven potrošnje. Toda BDP na prebivalca v danem trenutku vključuje številke, ki se nikakor ne nanašajo na blaginjo prebivalstva ali dohodek državljanov. Poleg tega dohodek od tujega kapitala ni del bruto nacionalnega dohodka, saj ne pripada državljanom države.
 
Strokovnjak je še posebej poudaril, da visok BDP ne odraža problema premajhne prerazporeditve in trajnostnega izkoriščanja naravnih virov, katerih dostop je pogosto skoncentriran v rokah omejenega števila ljudi.
 
Hkrati je poudaril, da njegovi argumenti niso poziv k opustitvi ocene BDP, ki je pomemben makroekonomski kazalnik. Opozoril pa je, da ne gre slediti zgledu politikov, ki rasti BDP pripisujejo izjemen pomen, in pozval k pristopu k analizi takšnih podatkov.