V Avstriji vse več starejših in nemočnih

Avstrija je vse bolj država starejših ljudi. Od skupaj nekaj več kot 8,9 milijona prebivalcev je že vsak sedmi (1,26 milijona) starejši od 70 let. Avstrija je tudi močna socialna država, vendar kljub temu ni uspela zadovoljivo rešiti vprašanja oskrbe starejših in onemoglih oseb, zlasti tistih, ki niso tako bolni in zanje (še) ni nujno, da so v geriatrični ustanovi ali bolnišnici. Za mnoge skrbijo otroci ali drugi sorodniki dokler lahko.
 
Ocenjuje se, da potrebuje v Avstriji vsakdanjo oskrbo približno milijon ljudi. Večinoma je dobijo od družinskih članov, vendar tega ne zmore vsak. Več kot četrt milijona prebivalcev potrebuje strokovno oskrbo, bodisi stacionarno ali mobilno. Razmere v času pandemije so se dodatno poslabšale. Po mnenju številnih avstrijskih dobrodelnih organizacij, kot so Hilfswerk, Volkshilfe, Caritas in druge, primanjkuje kadra in denarja.
 
Leta 2006, med volilno kampanjo za avstrijski zvezni parlament, se je izvedlo, da je bila za nego stare tašče takratnega zveznega kanclerja Wolfganga Schüssela zadolžena negovalka iz Slovaške. Delo je opravljala ilegalno, na črno. Schüssel in njegova Avstrijska ljudska stranka sta iz več razlogov volitve izgubili, vsekakor pa mu škandal s taščino negovalko ni šel v prid.
 
Avstrijci se pri oskrbi svojih starših znajdejo na različne načine. V našem krogu prijateljev so tako ljudje, ki za njih skrbijo sami, običajno s pomočjo mobilne geriatrične oskrbe, kot tudi tisti, ki za to plačujejo ženskam iz drugih držav. Nekateri jih najamejo sami, na črno, drugi pa prek agencij, ki ponujajo takšno delovno silo. Na Hrvaškem, v Romuniji, na Slovaškem in v nekaterih drugih državah deluje veliko agencij, ki tovrstno, relativno poceni delovno silo, pošiljajo v Avstrijo, Nemčijo itd. Pogovarjali smo se z nekaterimi oskrbovalkami na Dunaju in vse so povedale, da je to zelo težko delo, ki zahteva celega človeka. Potrebne je veliko psihične in fizične energije. Oskrbovalke so ločene od družin in imajo številne druge težave, zato v zadnjem času organizirano iščejo boljšo institucionalno zaščito. O tem nam je razlagal odvetnik, ki ima pisarni v Romuniji in Avstriji ter med drugim zastopa interese oskrbovalk.
 
Avstrijski Hifswerk opozarja na težave, ki jih je treba rešiti v državi. V prvi polovici zadnjega desetletja je bila glavna strategija razvoja oskrbe za starejše povzeta v geslu »mobilno pred stacionarnim«. Vendar se je od leta 2016 ta trend obrnil in v zadnjih letih je postala stacionarna nega veliko bolj razširjena od mobilne. Med letoma 2016 in 2019 je prejela stacionarna oskrba dodatnih 822 milijonov evrov, mobilna pa 669 milijonov.
 
Kritiki opozarjajo, da je tak razvoj dogodkov usoden: stacionarna oskrba v domu za starejše stane povprečno 35.000 evrov na osebo na leto, medtem ko stane oskrba na domu, ki jo izvajajo ponudniki mobilnih storitev, povprečno 4.400 evrov na leto. V Avstriji je bilo leta 2019 v stacionarni negi 96.000 ljudi, 153.000 pa jih je živelo v svojih stanovanjih in prejemalo storitve mobilne oskrbe. Tistega leta je ugledni dunajski ekonomski inštitut WIFO objavil študijo, ki dokazuje pozitivne učinke razvoja mobilnih geriatričnih storitev.
 
»Naložbe v razvoj oskrbe na domu zmanjšujejo tempo rasti povpraševanja po osebju, znižujejo stroške oskrbe in zavarujejo sistem,« je v izjavi za avstrijsko agencijo APA te dni dejala direktorica Hilfswerka Elisabeth Anselm. Navaja primer Danske, kjer v zadnjih treh desetletjih in pol, od leta 1987, ni bil zgrajen niti en dom za starejše. Namesto tega preventivno obiskujejo ljudi, starejše od 75 let. Starejšim je na voljo široka paleta storitev vsakodnevne pomoči na domu. Ponujajo jim tudi možnost selitve v primernejša stanovanja za starejše, kjer so lahko deležni bolj intenzivne nege. Tisti, ki potrebujejo dnevno oskrbo, jo prejemajo do šest ur na dan, če je to potrebno, pa so deležni tudi dodatne strokovne pomoči. Direktorica Hilfswerka je prepričana, da je ta družbeni problem mogoče rešiti na zadovoljiv način, vendar le, če zvezna država in dežele usklajeno delujejo. »To ni samo ekonomsko smiselno, ampak ustreza tudi željam velike večine ljudi, ki potrebujejo oskrbo, in njihovih bližnjih.«
 
Po podatkih avstrijskega zveznega ministrstva za socialne zadeve ima tretjina tistih, ki skrbijo za svoje stare, bolne oziroma onemogle sorodnike, težave s telesnim in / ali duševnim zdravjem. Vsak drugi skrbnik se spopada s kroničnim pomanjkanjem časa. To še posebej velja za tiste, ki ne delajo od doma, čeprav večinoma delajo s krajšim delovnim časom. Kljub temu da tako oskrbo financira država, tretjina tistih, ki skrbijo za sorodnike, pravi, da jim je oskrba tudi velik finančni problem za gospodinjstvo.
 
Logično je, da bi bila v takšnih primerih veliko boljša rešitev, če bi imeli doma nekoga, ki bi delo opravljal profesionalno. Narava oskrbe starih in onemoglih pa je takšna, da se ne more ujemati s standardno avstrijsko delovno zakonodajo; z odmori v delovnem času, prostimi dnevi, dopusti, pravico do bolniške itd. Prav tako so resna in nerešena vprašanja glede kvalifikacij in izobraževanja pri tej vrsti dela.