Uspešni startupi: steklenica odličnega izdelka – namesto smeti

Navkljub trenutnim razmeram, je dejstvo, da svet na splošno doživlja višji življenjski standard in splošno socialno blaginjo. Slednje pomeni tudi vedno več stvari in živil, ki jih vržemo v smeti. To še zlasti velja za številne kmetijske izdelke in izdelke živilske industrije, zlasti tiste s krajšim rokom uporabe.

Kljub temu marsičesa ne bi smeli zavreči, če bi več pozornosti namenili problematiki živilskih odpadkov. Ne gre le za zdravo logiko. Tako piše tudi v študiji Avstrijskega ekološkega inštituta iz leta 2017. Njeni avtorji so izhajali iz ocene, da se v Avstriji v enem letu zavrženih več kot 750.000 ton živil in da je od tega skoraj dve tretjini oziroma več kot 490.000 ton nepotrebnih odpadkov, ki bi se jim lahko izognili. Po eni študiji Univerze v Stuttgartu v Nemčijo zavržejo 13 milijonov ton živil na leto, kar je več kot 15 kg na prebivalca. Okoljska organizacija WWF ta odpad v Nemčiji ocenjuje na dobrih 18 milijonov ton ali skoraj 22 kg na prebivalca na leto.
 

Plen urbane gverile

V zadnjih letih se o tej temi vse pogosteje razpravlja in iščejo rešitve. Tudi v državnih parlamentih. Lani konec leta so v nemškem zveznem parlamentu debatirali o programu ukrepov za zmanjšanje živilskih odpadkov. Med drugim bi gostje restavracij imeli pravico vzeti domov hrano, ki je niso pojedli v lokalu.

Dobrodelne ustanove že dolgo delujejo tudi na tem področju. Nekatere dnevno zbirajo presežke iz gostinstva, tovarniških menz in drugih velikih kuhinj, nato pa to hrano takoj razdelijo brezdomcem in drugim revnejšim ljudem. Nekatera mesta, na primer Dunaj, imajo sisteme za pridobivanje bioplina iz gostinskih ostankov. Avtor teh vrstic je obiskal eno od bioplinarn in v nekaterih prostorih komaj zdržal smrad, vendar si jo je bilo vredno ogledati. V njej predelajo 22.000 ton živilskih odpadkov v več kot milijon kubičnih metrov ogljično nevtralnega biometana, kar zadošča za preskrbo približno 900 dunajskih gospodinjstev. Živila in drugi izdelki, tudi tisti, ki jim je pretekel rok, do katerega jih je najbolje porabiti, a so nedvomno še uporabni (na primer testenine, različna suha hrana, konzerve in drugo), so že vrsto let del ponudbe specialnih prodajaln, socialnih supermarketov, kjer jih lahko kupujejo socialno ogroženi ljudje.

V bolj industrializiranem svetu je zaživela nova oblika, posebna podkategorija starega urbanega fenomena iskanja uporabnih predmetov v smeteh. V nemščini ga imenujejo containern, tudi Mülltauchen, v angleščini pa dumpster diving, torej potapljanje v smeti. Novo v tem fenomenu je, da zadnja leta čedalje več mladih redno išče uporabno hrano v zabojnikih supermarketov, ne zato, ker nimajo denarja zanjo, ampak ker tako naredijo nekaj koristnega zase in za okolje – čeprav je to v številnih državah nezakonito. Na primer, zakonodaja v Nemčiji pravi, da je vsebina zabojnika v supermarketu lastnina supermarketa (čeprav brez vrednosti, potrjuje sodišče), dokler ni odložena v vozilo za odvoz smeti. Sodne kazni – večinoma blage, a vseeno – niso pregnale »potapljačev« s prizorišča. Pojav je zdaj razširjen v mnogih državah.
 

Zakaj bi kmetje odvrgli proizvodne presežke?

Iz kmetijskih pridelkov, ki bi jih sicer zavrgli (v najboljšem primeru na kompost ali morda uporabili kot krmo), lahko nastane tudi premium brand, visoko pozicionirana blagovna znamka, nam kaže primer iz Avstrije. Pred petimi leti sta brat in sestra Cornelia in Andreas Diesenreiter na Dunaju ustanovila podjetje Unverschwendet, utemeljeno na ideji o trženju izdelkov iz sadja in zelenjave, ki bi ju pridelovalci drugače zavrgli. Imajo svojo stojnico na tržnici Schwendermarkt v 15. dunajskem okrožju. Prodajajo marmelado, gorčice, sirupe, čatnije in druge podobne izdelke v steklenicah. In ne le na tej tržnici.

Ime podjetja Unverschwendet (»kar ni zapravljeno«) je tudi podjetniški program sestre in brata Diesenreiter. Pred kratkim smo na Dunaju govorili z Andreasom, ki prizna, da njun koncept sploh ni nov. »Temu se zdaj reče upcycling, vendar v resnici obstaja od nekdaj: ljudje dobijo odvečno sadje in zelenjavo iz sadovnjakov in vrtov svojih starih staršev, sorodnikov in prijateljev – in si pripravijo svojo ozimnico.« Sestra in brat sta iz te stare navade naredila sistematično poslovno prakso, podjetniški projekt.

Cornelia in Andreas sta se usmerila na sadovnjake in zelenjavne vrtove na Dunaju in v okolici. Avstrijski statistični urad ocenjuje, da v Avstriji zavržejo več kot 250.000 ton kmetijskih pridelkov na leto; od tega več kot 1000 ton sadja in zelenjave le na Dunaju, in to takoj po pobiranju. »Nekateri sadeži so preveliki, nekateri premajhni, nekateri so zreli ob nepravem času, nekateri nimajo določene barve ali oblike – ali pa jih je preprosto preveč,« nam pove Andreas.


Kmetje sami načrtujejo presežke, dodaja. »Pridelovalci sadja in zelenjave navadno posadijo 120–160 odstotkov načrtovane prodaje, saj ne vedo, kakšne bodo vremenske razmere v rastni sezoni, ali bo zmrzal, suša, neurja s točo in druge vremenske ujme. Veliko večino surovin pridobimo iz teh virov. Avstrijski mediji so veliko pisali o našem podjetju in postali smo dobro znani med kmeti in njihovimi zadrugami.«

Poslovni koncept podjetja Unverschwendet se zdi preprost, vendar je zelo kompleksen, poudarja Andreas. »Organizacija logistike, proizvodnje in nadzora surovin in izdelkov je izredno zahtevna, zlasti kadar želimo predelati večje količine. V mnogih mestih, tudi na Dunaju, obstaja več manjših podobnih združenj, ki rešujejo sadje in zelenjavo, vendar ne zmorejo delati z večjimi količinami.« Andreas tudi pravi, da se ne boji konkurence večjih podjetij, saj velja predelava presežkov hrane za nedobičkonosno dejavnost. »Veliki trgovci na drobno, kot so verige supermarketov, raje zavržejo presežke. Ne zdi se jim vredno truda, da bi iz njih naredili nekaj uporabnega.«

Unverschwendet seveda kmetom plača prevzete pridelke, vendar malo manj, kot dobijo od velikih kupcev. »Če najdejo boljšega kupca za svoje presežke, mu jih lahko prodajo. S tem nimamo težav. Kupimo samo tisto, česar sicer ne morejo prodati,« pojasni sogovornik.
 

Gorčica z jabolkom in makom

Posebnost blagovne znamke Unverschwendet, njihovih steklenk s predelanim sadjem in zelenjavo, je, da so cenovno zelo visoko pozicionirane, kot delikatesni izdelki. Andreas pravi, da so razmeroma visoke cene posledica majhnih serij proizvodnje in veliko ročnega dela: »Nočemo pa ostati v majhni tržni niši. Povečujemo proizvodnjo in jo želimo še bolj, saj tako znižujemo cene. Če želimo prihraniti resnično velike količine sadja in zelenjave, moramo svoje izdelke ponuditi široki množici potrošnikov. Naš cilj je znižati cene in ne le ostati v ekskluzivni niši.«

Zdaj ima podjetje deset zaposlenih. Usmerjenost k večji proizvodnji se kaže tudi v tem, da ne delajo več v svoji kuhinji. Pravzaprav svoje sploh niso imeli. Sprva so delali v kuhinji neke restavracije – shranke Unverschwendet so kuhali v času, ko je bila restavracija zaprta. Zdaj prihajajo njihove steklenice iz obratov nekaterih drugih proizvajalcev, specializiranih za podobne izdelke, vendar po receptih sestre in brata Diesenreiter.

Prihodki podjetja naraščajo. Leta 2015 so napolnili le 500 steklenic, potem 5000 v letu 2016, 30.000 v letu 2017 in skoraj 100.000 v letu 2018 ... Razmišljajo tudi o ustanovitvi borze za kmetijske presežke, s katere bi jih usmerjali neposredno v gostinstvo ali druge predelovalce in proizvajalce hrane. Unverschwendet je pridobil zelo dober sloves tudi v strokovni javnosti. Cornelia Diesenreiter je bila izbrana za podjetnico leta 2019 v Avstriji v kategoriji zagonskih podjetij.

Cornelia, Andreas in sodelavci se zavedajo, da je njihov poslovni model v skladu z družbenimi trendi, pomembnimi za marketing. Z njim se zmanjšuje količina odpadkov in povečuje ozaveščenost prebivalstva, da bi morali ustvarjati manj smeti in da bi bilo bolje kupovati čim več živil iz okoliških regij.

Unverschwendet prodaja izdelke v manjših trgovinah na Dunaju, v posameznih supermarketih nekaterih avstrijskih trgovskih verigah, pa tudi na spletu, vendar sta Cornelia in Andreas našla še en donosen prodajni kanal. Številna podjetja se zaradi omenjenih okoljskih razlogov in družbenih trendov zlahka identificirajo z izdelki njihove blagovne znamke, »zato jih kupujejo kot darila za zaposlene, poslovne partnerje, za božič in podobno«, pove Andreas. »Ravnokar smo dobili eno takšno večje naročilo, za 10.000 steklenic marelične marmelade.«

Na svoji stojnici na dunajskem Schwendermarktu včasih obiskovalcem brezplačno delijo presežke sadja in zelenjave. Neko poletje so to naredili z dvanajstimi tonami lubenic, ki so bile za proizvajalce in njihove kupce prevelike ali premajhne, preveč polne semenk ali preveč zrele. Iz osmih ton so skuhali sirup iz lubenic s poprom, preostanek pa razdelili na tržnici brezplačno. »Gneča je bila res velika. Več kot 700 ljudi je z veseljem jemalo lubenice, ki bi jih drugače zavrgli,« se spominja Andreas.
svetkapitala@delo.si