Švica: Je treba zagotoviti univerzalni temeljni dohodek za vse?

Pandemija covida-19 je pobudo in razpravo o univerzalnem temeljnem dohodku za vse državljane obudila tudi v Švici, kjer je pred petimi leti velika večina volivcev na zveznem referendumu zavrnila predlog o brezpogojnemu temeljnemu dohodku, ki bi omogočal dostojno življenje.
 
Številni švicarski mediji te dni poročajo o Thomasu Straubhaarju, ekonomistu švicarskega porekla, profesorju mednarodnih ekonomskih odnosov na univerzi v Hamburgu, in njegovi teoriji, da je temeljni dohodek za vsakega državljana pravzaprav rešitelj tržnega gospodarstva. V takem socialnem modelu bi vsak prebivalec redno prejemal denar, ne da bi mu bilo za to treba delati. Temeljni dohodek podpirajo mnogi, ki se nahajajo na levi strani političnega spektra, pa tudi liberalci, ki menijo, da bi morala imeti država čim manj funkcij. Domnevno sta zagovornika brezpogojnega temeljnega dohodka tudi Mark Zuckerberg (Facebook) in Elon Musk (Tesla).
 
Straubhaar je v knjigi "Temeljni dohodek zdaj! Le na ta način je mogoče rešiti tržno gospodarstvo" (Grundeinkommen jetzt! Nur so ist die Marktwirtschaft zu retten, NZZ Libro, Zürich 2021) ponovno argumentiral svoje teze. Na začetku znanstvene poti ga je navdihnil Alfred Müller-Armack, nemški profesor ekonomije in politik, ki je leta 1946 skoval izraz "socialno tržno gospodarstvo". Tako kot Müller-Armack v preteklosti Straubhaar danes verjame, da lahko tržno gospodarstvo in socialna politika sobivata v skladnosti. Hkrati verjame v »Tinbergenovo pravilo«, ki je poimenovano po nizozemskem matematiku in makroekonomistu. Ta je bil leta 1969 skupaj z Norvežanom Ragnarjem Frischom prvi dobitnik »Nagrade švedske centralne banke za ekonomske vede v spomin na Alfreda Nobela«, ki se običajno imenuje Nobelova nagrada za ekonomijo. Tinbergenovo pravilo pravi, da mora za dosego kateregakoli političnega cilja obstajati en politični ukrep. Poskusi doseganja dveh ali več ciljev z enim ukrepom običajno povzročijo neuspeh.
 
Brezpogojni temeljni dohodek rešuje temeljno človekovo potrebo, poudarja Straubhaar. Z njim bi lahko drastično poenostavili davčni in socialni sistem, ki sta zdaj prepredena s predpisi, in odpravili precej velik del državne birokracije. Pandemija covida-19 je pokazala, da ima tržno gospodarstvo svoje omejitve, medtem ko nam digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija že nekaj časa kažejo, da številna pravila tradicionalnega sveta dela ne veljajo več. Soočeni s pandemijo so mnogi izgubili iluzijo, da je trg najboljši regulator družbenega življenja, kot tudi prepričanje, da lahko država pomaga v primeru krize. Prišel je čas za radikalen pristop, za poskus doseganja utopije, ki ni le romantična fantazija, ampak pragmatična rešitev problema, je prepričan Straubhaar. Brezpogojni temelji dohodek bi prejel vsak, vendar to nikomur ne preprečuje dela, ustvarjanja in (dodatnega) zaslužka.
 
V Nemčiji in Švici že 15 let obstajata pobudi za temeljni dohodek. Ustanovljeni sta bili ločeno, vendar tesno sodelujejo in sta od leta 2011 uradno povezani v mrežo. Švicarski pobudi za temeljni dohodek je v drugem poskusu uspelo zbrati dovolj podpisov za zvezni referendum, ki je bil izveden 5. junija 2016. Velika večina, 76,9 odstotkov, je glasovala proti, le 23,1 odstotka pa za predlog o uvedbi temeljnega dohodka v švicarsko zvezno ustavo.
 
Predlog ni dobil večine v nobenem kantonu, bil pa je odlična šola za vse, ki ga podpirajo. Izkazalo se je, da je treba ljudem zelo jasno razložiti, kako bi se temeljni dohodek financiral. Ugledni švicarski dnevnik Neue Zürcher Zeitung (NZZ) je objavil oceno, da bi bilo v Švici za 2500 švicarskih frankov na mesec na odraslo osebo in 625 frankov na otroka potrebnih približno 222 milijard frankov na leto. Bruto domači proizvod Švice je leta 2019 znašal 732 milijard frankov. To bi pomenilo, da gre približno 44 odstotkov BDP za temeljni dohodek državljanov. Če bi država želela ohraniti nivo svojih drugih področij - izobraževanja, zdravstva, varstva okolja, ohranjanja javnega reda, obrambe itd. - bi bilo treba vzeti še znaten del preostalih 510 milijard frankov BDP. Na koncu bi Švica za temeljni dohodek in delovanje države potrebovala skupaj približno 66 odstotkov BDP, so izračunali nekateri švicarski ekonomisti.
 
Kritiki dodajajo, da bi brezpogojni temeljni dohodek za vsakega državljana demotiviral velik del prebivalstva. Zakaj bi sploh delali, če je treba dve tretjini dodatno zasluženega denarja plačati kot davek? Od tega bi verjetno imela korist le siva ekonomija. In kdo bi sploh prišel delat v Švico? Christoph Eisenring v NZZ od 28. avgusta letos zaključuje: »Polno kasko zavarovanje je le redkokdaj dobra ideja, saj je zelo drago in vodi v malomarnost. To bi se zgodilo tudi z brezpogojnim temeljnim dohodkom, zato se je bolje držati stran od njega.« Po drugi strani organizirajo zagovorniki univerzalnega, brezpogojnega temeljnega dohodka v tem času pilotske projekte v nekaterih švicarskih mestih. Ti bi na večjih vzorcih lahko pokazali, ali lahko društvo deluje dobro s tako prakso.