Še naprej bomo vrtali nafto, a ne za gorivo

V začetku februarja je z Dunaja odjeknila novica, da bo avstrijski naftno-plinski koncern OMV prodal svojo verigo bencinskih servisov v Sloveniji; 8. junija so objavili, da je kupec MOL Group s sedežem v Budimpešti, slovenski del odkupil za 301 milijon evrov. To poslovanje sicer ni ustvarjalo izgub, a vodilni pri OMV so prepričani, da prihodnost naftne industrije ni v proizvodnji goriv za avtomobile in druga vozila, ki jih poganjajo motorji z notranjim zgorevanjem.
 

Rainer Seele, generalni direktor OMV, s katerim smo se v zadnjih letih že večkrat pogovarjali, nam je nenehno poudarjal, da je prihodnost nafte v kemičnih izdelkih. »Preproga pod našimi nogami, mize, stenske obloge, svetilke ..., vse je narejeno iz plastičnih materialov, pridobljenih iz naftnih rafinerij,« nam je povedal na večerji v zgornjem nadstropju dunajskega nebotičnika OMV.
 
Kot doktor kemije Seele ve, o čem govori. Odločil se je, da ne bo kandidiral za podaljšanje mandata, zato bo OMV od 1. septembra letos vodil Alfred Stern, prej prvi mož Borealisa, hčerinske družbe OMV, proizvajalca kemikalij, specializiranega tudi za recikliranje plastike. Čeprav je bil Seele lani spomladi kritiziran zaradi odločitve OMV, da kupi dodatnih 36-odstotni delež v družbi Borealis (OMV je tako povečal svoj delež na 75 odstotkov), je jasno, da bo OMV nadaljeval svoje poslovanje v smeri, za katero se zavzema Seele - pretvorba nafte v kemične izdelke, ki niso gorivo. Proizvodnja letalskega kerozina bo zagotovo ostala pomemben segment poslovanja rafinerij nafte, toda mobilnost na kopnem, ki temelji na bencinskih in dizelskih motorjih, nima svetle prihodnosti, je prepričan Seele.
 
Tudi sodstvo močno vpliva na hitrejšo preusmeritev naftnih družb v proizvodnjo različnih materialov, energijo iz obnovljivih virov in v druge poslovne dejavnosti. Dve sodni odločbi, sprejeti v zadnjih nekaj tednih, sta dokaz, da smo na družbenem prelomu, ne samo pri kurjenju naftnih derivatov v motornih vozilih.
 

Nemci indirektno, Nizozemci neposredno

 
Najprej je konec aprila nemško Zvezno ustavno sodišče v Karlsruheju odločilo, da mora nemška vlada do konca leta 2022 sprejeti načrt za dolgoročno zanesljivo podnebno politiko - da bi se zagotovile svoboda in temeljne pravice prihodnjih generacij. To je prvič, da je ustavno sodišče v Nemčiji dalo za prav okoljski tožbi. Nemški ustavni sodniki so sodbo pojasnili z dejstvom, da so prejšnji okoljski predpisi načrtovali podnebne cilje le v času po letu 2030. Po drugi strani imamo osebe, večinoma mlajše od 30 let, ki so vložili tožbo na ustavno sodišče. Oni so že ugotovili, da podnebne spremembe močno vplivajo na poslovanje podjetij njihovih staršev.
 

Številni nemški komentatorji pravijo, da je ta odločitev iz Karlsruheja prišla ob pravem času. EU in ZDA s predsednikom Bidnom so se pred kratkim dogovorili o strožjih ciljih podnebne politike. Hkrati je bil dosežen konsenz s Kitajsko, da vprašanja podnebne politike ne smejo biti povezana z drugimi, globalnimi geopolitičnimi diskusijami in konflikti.
 
Po tem je v začetku junija sodišče v nizozemskem Haagu odločilo, da mora znani britansko-nizozemski koncern Shell do leta 2030 zmanjšati emisije CO₂ za 45 odstotkov. To ne vključuje le neposrednih emisij CO₂ te družbe, temveč tudi vse emisije iz zgorevanja izdelkov, ki jih Shell trži kjer koli na svetu. To je prvič, da je bilo veliko podjetje s sodno odločbo prisiljeno k drastični poslovni spremembi. Jasno je, da se bo Shell pritožil. Če bo sodba potrjena, bo čez nekaj let.
 
Zeleni in številne okoljske nevladne organizacije seveda takšne odločitve pozdravljajo. Po drugi strani pa prihajajo ostre kritike. Na primer v znanem nemškem dnevniku Die Welt pravijo, da sodniki ustavnega sodišča v Karlsruheju prihodnost sveta vidijo kot apokalipso, enostransko razpravljajo o podnebni politiki in ignorirajo tehnične rešitve, za razliko od Kitajske. Kritiki se bojijo, da bo ta trend povzročil ukinitev posameznih svoboščin. »Letiš z letalom, torej zatiraš druge ljudi!«. Posamezne svoboščine, ki vključujejo osebno porabo in izpust CO₂ in drugih toplogrednih plinov v ozračje, lahko tako razumemo kot grožnjo državljanskim pravicam in svoboščinam drugih, piše Die Welt.
 

V prav tako v znanem Frankfurter Algemeine Zeitungu (FAZ) ob analizi odločitve nizozemskega sodišča o Shellu postavljajo več vprašanj. Najprej, ali je naftna družba res lahko odgovorna za kurjenje bencina v avtomobilu stranke s svoje bencinske črpalke? Drugo, ali lahko sodišče v eni državi odloči, da se morajo tudi v drugih državah drastično zmanjšati emisije toplogrednih plinov iz izdelkov določenega podjetja? Tretje, še najpomembnejše: ali je sodišče glavno mesto za odločanje o podnebni politiki - ali je to naloga demokratično izvoljenih poslancev? Zato je verjetno bolj smiselna sodba nemškega ustavnega sodišča, ki parlament in vlado sili k bolj aktivni in učinkoviti podnebni politiki.