Poznavalci jedrske energije o njeni varnosti in čistosti

Sama Bilbao y Leon iz agencije za jedrsko energijo pri OECD je opozorila, da so lani emisije toplogrednih plinov zrasle že drugo leto zapored. Iz čistih virov pridobivamo 26 odstotkov energije, kar je toliko kot pred 20 leti. To pa zato, ker delež obnovljivih virov res raste, zmanjšuje pa se delež jedrske energije.  Če smo resni pri upoštevanju zahtev pariškega podnebnega sporazuma, se morajo emisije pri proizvodnji kilovatne ure elektrike zmanjšati pod 50 gramov ogljikovega dioksida, zdaj smo pri 570 gramih.

Pri stroških virov energije za obsežno elektrifikacijo, ki se dogaja na vseh področjih, od mobilnosti, hlajenja in ogrevanja do industrije, je treba upoštevati vse stroške. Prva je cena proizvodnje energije, drugi so stroški omrežja, tretji pa družbeni in okoljski stroški, ki velikokrat sploh niso upoštevani. Za enako porabo je treba postaviti tudi štirikrat več elektrarn, ki jih poganjajo nestabilni viri, zlasti sonce in veter. Stroški prenosa elektrike do uporabnikov bi se povečali za vsaj 30 odstotkov. Cena elektrike bi morala vključevati vse stroške, tudi za moč, fleksibilnost in stabilnost preskrbe.

Jedrska industrija mora na trg postaviti reaktorje, ki lahko prilagajajo proizvodnjo in ponujajo toploto za ogrevanje. Še bolj nujno je, da se v projektih držijo rokov in proračunov, saj se jih je več nerazumno podaljšalo in podražilo. Učiti bi se morali od Kitajcev in Rusov.


Bret Kugelmass, direktor ameriškega centra za učinke energije, pravi, da je komuniciranje jedrske industrije z javnostjo kontraproduktivno, saj vseskozi govorijo o varnosti. Tako nihče ne verjame popolnoma, da je jedrska energija varna. Politiki bi morali reči, da bodo rešili 1000 življenj, ker bodo zaprli termoelektrarne na premog in zgradili jedrske elektrarne, ki ne onesnažujejo zraka in ne pospešujejo podnebnih sprememb. Jedrska industrija je umrla že pred nesrečo v jedrski elektrarni na Otoku treh milj, nove projekte pa je preprečila finančna kriza, ne Fukušima. Spominjamo se vseh nesreč v jedrskih elektrarnah, kar pozabili pa smo, denimo, na razlitje nafte v Mehiškem zalivu.


Andrej Stritar, nekdanji direktor uprave za jedrsko varnost, pravi, da zelo malo govorimo o varnosti v rudnikih in tudi prometu. »Nekaj moramo delati narobe,« meni Stritar, ki dodaja, da so pred 50 leti obljubili, da bodo radioaktivne odpadke zakopali, a jih niso, ker ni bilo treba, vse so lahko uskladiščili ob Jedrski elektrarni Krško. Podzemno skladišče naj bi bilo nared v prihodnjih letih, saj je to eden od pogojev za podaljšanje obratovanja JEK do leta 2043. Se pa še vedno zapleta v dogovorih s Hrvati, ki imajo v lasti polovico JEK in tudi polovico odpadkov. Ceneje bi bilo skupno skladišče, Hrvati pa bi gradili svoje. Mogoče jih bo protest BiH od tega odvrnil.