Povprečen Slovenec ne zmore delati niti šest ur. Kaj šele osem!

Po sedmih letih, ko so skandinavski mediji dobesedno pregoreli zaradi poročanja o "noviteti" na Švedskem,  se zdaj v Sloveniji dogaja nekakšen déjà vu.

V soboto so - kot veste - organi vseh treh vladnih strank potrdili koalicijsko pogodbo, ki je s tem parafirana in bo v kratkem tudi podpisana, v njej pa je tudi predlog skrajšanja delovnega časa na 30 ur tedensko.

Šesturni delovnik, ( bi lahko bila) utopija, ki osreči, pozdravi in utrudi oziroma izčrpa.

Ne, ni utopija, je za Svet kapitala povedal Erik Hegelund, doktorand ekonomske zgodovine na Univerzi Stockholm, če k temu pristopimo z razumom in celostno.

Že pred sedmimi leti smo v Svetu kapitala o modelu šesturnega delovnika , saj so tedaj evropski mediji mediji  dobesedno ponoreli s poročanjem o švedski »novosti«, šesturnem delavniku.

Na Švedskem je leta 2016 opazno število podjetij tesno uvedlo šesturni delovnik s plačilom za osemurnega. Zakaj? Ker so opazili, da osemurni delovnik, ki velja od industrijske revolucije, ni več učinkovit.

Plastika Skaza prehaja na šesturni delovnik

Kolegica Pija Kapitanovič je takrat poklicala doktorja ekonomske zgodovine na Univerzi Stockholm Erika Hegelunda, ki je skupaj s Stigom Teglom napisal poročilo o skrajšanem delovnem času za »think tank« Katalys. Dejal ji je, da »spremenjeni zakoni in oziroma ali norme ob skrajšanjem delovniku posamezniku zagotavljajo več svobode. Priznal je, da naj bi se rast bruto domačega proizvoda v prehodnem obdobju upočasnila, vendar je upočasnitev odvisna od hitrosti sprejemanja reform,« pojasnjuje Hegelund. Dejstvo je, da skrajšanje delovnika ni »rešitev za vse težave« in da ta, na primer, ne bo rešil problema brezposelnosti.

Dejstvo pač je, da papir  marsikaj prenese, a v realnosti se ob takšnih idejah mora – za zagotavljanje pozitivnih učinkov takšne ideje – vzporedno oziroma hkrati spreminjati niz stvari. Poglejmo, kaj.

Eksperiment s 6-urnim delovnikom

Avtorica pričujočega članka sem pred sedmimi leti preizkusila šest urni delovnik. Z delom sem pričela natanko ob 8.uri zjutraj; pet minut pred 14.uro sem si spisala program dela za prihodnji dan in ob 14.uri zapustila delovno mesto. Do prihodnjega dne se dela nisem dotaknila. Trudila sem se, da o delu ne razmišljam, ne brskam po elektronski pošti in ne sprejemam telefonskih klicev. Težko je! Zelo težko!

Kako sem se lotila šesturnega delovnika?

V času šesturnega delovnika sem se 100-odstotno posvetila delu, se odpovedovala neštetim vabilom svojih kolegov na kavo, malico ali na mimobežni klepet; zapuščala sestanke, ko smo prišli do rezultata in se niti za hip nisem ustavila na družabnem omrežju, ali novicah.

Delo sem opravljala vsak dan šest ur brez motilcev, predano, učinkovito.

Rezultat:

1. Prvo, kar sem opazila, je bilo neodobravanje delovnega okolja, da odhajam iz pisarne tako zgodaj
2. Izgubila sem vez s kolegi, ki so se »povezovali« ob kavah in malicah brez mene
3. Moje delo je bilo opravljeno brezhibno in zares v celoti. Bila sem hitra, osredotočena, učinkovita, uspešna.
4. Delodajalci niso opazili, da sem v službi 2 uri manj kot ostali kolegi
5. Delodajalci so opazili moje rezultate, saj sem v tedanjem obdobju opravila prav gotovo trikratnik pogodbenih obveznosti in to brez napak. Dovršeno.
6. Moje življenje je postalo urejeno, mirno, prijazno. Ker sem vse stvari, ki jih življenje zahteva od ženske (gospodinjska dela, vožnja otrok na treninge, kuhanje, vzgoja in celo rekreacija..), opravila bolj v miru, sproščeno in brez naglice
7. A šesturni delovnik me je izčrpal.

Ljudje delajo manj kot osem ur in ne obvladajo dela

V času mojega eksperimenta sem prišla do preprostih ugotovitev; recimo zdaj sem skoraj prepričana, kje se skriva ključ do dodane vrednosti na zaposlenega, ki je velika rak rana našega gospodarstva. Ugotovila sem, zakaj imamo tako velike probleme s produktivnostjo.

Menim namreč, da v Sloveniji, kjer nam zakon veleva osemurni delovnik, večina zaposlenih ne opravlja svojega dela agilno, predano; v osemurnem delovniku se zvrsti toliko raznoraznih aktivnosti, da bi lahko čez palec ocenila, da večina delo opravlja le skope štiri ure. Vse ostalo je balast v obliki predolgih sestankov, klepeta s sodelavci, pitja kave, brskanja po spletu, urejanja osebnih stvari....In kot opazujem po skoraj petindvajsetletni karieri, zelo velik delež zaposlenih ne (!) obvlada svojega dela. Prepričana sem, da se na tem delu izgublja veliko produktivnosti.

Priložnost ponuja boljše družbene blaginje.Foto: Delo

Torej, pod črto lahko rečem, da je šesturni delovnik le za ljudi, ki so disciplinirani; ki lahko delajo v podpornem in psihološko varnem okolju; kjer je naravnanost celotnega podjetja takšna, da lahko »v svoj poslovni DNK posrka takšno noviteto«, s katero je povezano tudi uspešnost in posledično plača.

V konceptu šesturnega delovnika se niti približno ne bi smelo zgoditi, da bi zaposleni zaradi krajšanja delovnih ur na teden prejeli manjše plačilo; podjetje pa bi ali a) moralo zaposlovati več ljudi ali b) imelo izgube.

Ideja skrajšanja delovnika je v večji produktivnosti

Motiv za krajšanje delovnika se skriva v želji po večji produktivnosti, uspešnosti in prebojnosti; večji dodani vrednosti na zaposlenega, večji stopnji zadovoljstva in zdravja ( več možnosti za pripravo hrane doma za družino, več možnosti za rekreacijo, počitek, sproščenje..) in s tem manjši obremenitvi zdravstvenega sistema, in večjem BDP ter seveda večje možnosti za vzgojo otrok in skrb za ostarele člane družine.

Smo pripravljeni? Po moji oceni se z nekoliko dobre volje in racionalnega pristopa ter z nujnostjo splošnega konsenza, ta priložnost ponuja kot kamen v mozaiku boljše družbene blaginje.

Je šesturni delovnik učinkovit?