Odkrivamo talente: Tita Tušar
Porodi so v preteklosti potekali precej drugače kot danes. Naše babice so rojevale doma, v družbi najbližjih, tistih, ki jim je ženska najbolj zaupala in se je ob njih počutila varno.
Danes porodi potekajo predvsem v porodnišnicah, sterilnem okolju, v katerem se porodnica in njen partner ne počutita domače. Ker je celostna podpora (predvsem pa psihična) pri porodu bistvenega pomena, so se v zadnjem času ponovno uveljavile doule oziroma porodne spremljevalke.
Pri nas je doula poznana dobro desetletje, njeno mesto pri porodu pa je še vedno neznanka. Kakšna je vloga doule in kako je sprejeta v slovenskih porodnišnicah, je za Svet kapitala povedala Tita Tušar, mamica, doula, izvajalka KST in MNRI terapije, raziskovalka ženskih globin in andragoginja.
V intervjuju nam je zaupala, zakaj je dobro, da imajo ženske na izbiro tudi porod na domu, kako otrok staršem sporoča, da se v svojem telesu ne počuti dobro in zakaj je izredno pomembno psihofizično počutje porodnice in mlade mamice.
Kaj vas je popeljalo na pot doule?
Na pot doule sta me popeljala moja dva bratranca dvojčka. Ko je teta iskala doulo za svoj porod, sem jaz iskala temo za svojo diplomsko nalogo na študiju andragogike. Na obisku pri njih sem srečala prvo doulo v Sloveniji in se takoj zaljubila v delo, ki ga opravlja.
Sama sem namreč že od malega sanjala, da bom pri porodih, ob nosečnicah in dojenčkih. V igri vlog sem se velikokrat igrala, kako rojevam ali sem pri porodu, vedno sem se obračala za vsemi nosečnicami in mamicami z vozički.
Obporodni čas in dojenčki so mi predstavljali nekaj svetega, kar je vredno pozornosti, nege in občudovanja. Ker pa doula ni medicinski profil pomoči, sem njeno vlogo ob paru v pričakovanju opisala v svoji diplomski nalogi.
Predstavila sem njeno delo v obporodnem obdobju in njeno vlogo primerjala z mentorjem in coachem. Mesec po končanem študiju pa je v Sloveniji potekalo prvo izobraževanje za doulo in seveda sem ga udeležila. Sledila so nadaljnja izobraževanja in. izpopolnjevanja in bivanje v porodni hiši v Avstriji.
Čeprav je obporodna spremljevalka vedno bolj sprejeta, še vedno veliko ljudi ne ve, kakšna je pravzaprav njena vloga.
Tako je. Na naših tleh je poznana komaj dobro desetletje. Doula je popolnoma nemedicinski profil obporodne podpore. Njena znanja obsegajo fizionomijo poroda, faze poroda, psihologijo poroda, sprostitvene tehnike, komunikacijske veščine, aktivnosti in vaje za boljšo pozicijo otroka v maternici, veliko mero empatije, aktivno poslušanje, osnove dojenja in informacije o možnostih različnih načinov rojevanja pri nas, o prednostih in slabostih različnih obporodnih postopkov na mamo in otroka.
Njena vloga je par optimalno opremiti z informacijami, da se lahko svobodno odločata, zmanjšati strahove v zvezi s porodom in v njiju okrepiti zaupanje vase, žensko čustveno razbremeniti, ji predati znanje o sposobnostih telesa in telo že skozi nosečnost dobro pripraviti na zahteve poroda.
Na porodu je paru ves čas v praktično (masaže, vaje za boljši napredek poroda, skrb za zadosten vnos tekočine v telo, pomoč pri dihanju, informiranje partnerja o napredku poroda itd.) in čustveno podporo (spodbujanje, tolaženje, objemanje).
Porodnici drži varen prostor in verjame v sposobnosti njenega telesa, vse dokler se porodnica in plod počutita dobro. Prav tako ostane podpora novi družini v prvih tednih po porodu in pomaga, da se vzpostavi polno dojenje.
Njena kontinuirana podpora daje družini varnost, stabilnost in jo razbremeni prekomernega stresa. Iz prakse je razvidno, da podpora doule v veliki meri zmanjša zaplete pri porodu in olajša poporodno obdobje.
Se začutite z vsako žensko ali vam katera predstavlja prevelik izziv?
Vedno se najprej dobimo na informativnem sestanku, kjer ima par možnost, da me spozna in pove, ali se je lahko poklopil z menoj. Do sedaj še nisem imela primera, da se med pripravami ne bi povezali. Z vsakim srečanjem v živo smo si bližje in razbijamo led.
Do poroda postanemo že kot dolgoletni prijatelji. Je pa res, da ene ženske iščejo več kontakta, druge pa je treba malo spodbuditi. Med pripravami ima vsaka možnost, da mi poleg srečanj vmes tudi kaj napiše, me pokliče, vpraša. Ene potrebujejo več potrditev in čustvene podpore, druge manj. Vse je v redu. Jaz vedno sledim ženski in ji dam, kar ona potrebuje.
Kaj menite o porodu na domu?
Načrtovan porod doma z usposobljeno samostojno babico in doulo ter v bližini ene od 14 porodnišnic je popolnoma varna oblika tako za mamico kot otroka. Za porod doma se ženska ne odloči en teden pred predvidenim datumom poroda, ampak mesece prej, da jo babica lahko spremlja in vidi, če nosečnost poteka optimalno, in je lega otroka ustrezna.
Med samim porodom so glavne komponente počutje porodnice, sproščenost njenega telesa ter optimalna lega otroka za čim lažji prehod skozi medenico. Na vse to se pri porodu na domu starša pripravljata že mesece prej.
Domače okolje je za marsikatero žensko edino okolje, kjer se zares lahko sprosti in prepusti. Ne zagovarjam tega, da bi vse ženske morale rojevati doma, je pa dobro, da imajo izbiro.
Kako porodnišnice sprejemajo vas kot obporodno spremljevalko?
Odvisno, katera porodnišnica. Od 14 je doulam naklonjenih le okrog pet porodnišnic. Še od teh pet je vsaka zgodba zase. Največkrat in najraje hodim v porodnišnico, kjer res vedo in razumejo, kako lahko doula pripomore pri porodu; da ni konkurenca babici, ampak ji je v pomoč.
Tu se res počutim kot del porodne ekipe; enakovredna in spoštovana. Je pa že sama porodnišnica opustila nekaj nepotrebnih, a motečih rutinskih postopkov in je zato ženskam in novorojenčkom bolj prijazna.
Poleg doule ste tudi KST in MNRI telesna terapevtka. Komu priporočate kraniosakralno terapijo?
Prav poklic doule in branje tuje porodne literature sta me pripeljala do kraniosakralne terapije. To je najnežnejša oblika manualne terapije, zato jo v tujini že nekaj časa veliko uporabljajo prav za nosečnice in dojenčke.
Priporočila bi jo vsakemu, ki ima težave na fizičnem ali psihičnem področju, ker deluje na vse sfere človeka. Predvsem pa jo priporočam v nosečnosti za vse vrste nosečniških izzivov (bolečine v hrbtenici, medenici, zgago, krčne žile, povišan pritisk, depresijo, anksioznost, medenično lego otroka itd.).
Uporabna je tudi kot priprava telesa na porod in podpora telesu mame po porodu. Prav tako pomaga pri vrsti težav v prvih mesecih (pri kolikih, razdražljivosti, težavah pri spanju, nesimetrijah telesa, refluksu, ekstenziji, neuravnovešenem mišičnemu tonusu, zaostanku v motoričnem razvoju itd,) in v prvih letih otrokovega življenja. Še posebej je priporočljiva za dojenčke po težkih porodih, prihodu na svet z ovito popkovino ali po carskem rezu.
Kaj svetujete mladim mamicam, ki se srečujejo z raznimi izzivi na začetku materinstva?
Otrok vedno sporoča, ko se ne počuti dobro v svojem telesu, in to na dva najznačilnejša načina. Ali se izklopi in samo spi, se slabo doji ali pa veliko joče, je ves čas razdražljiv in se pomiri le na dojki mame. To je jasen znak, da telo ni v homeostazi in da potrebuje podporo, da se organizira nazaj v optimalno stanje. V obeh primerih mamicam svetujem, da si poiščejo podporo ali pomoč strokovnjaka – telesno orientiranega terapevta, da podpre otrokovo telo in s tem njegovo počutje.
Drugo pomembno dejstvo pa je, da se otrokovo telo in njegov živčni sistem regulirata ob odraslem skrbniku. Če se ob mami ne more, ker je zaradi določenega razloga tudi njen sistem telo - možgani slabše samoregulativen, potrebuje tudi mama veliko podpore iz okolice.
Ni nujno, da je mama sedaj v stiski. Lahko so samo njeni globoki avtonomni mehanizmi v telesu v stanju stiske. Ko otrok na primer joče, se počuti nemočna. To pomanjkanje izvira iz njenega zgodnjega otroštva, ko njen čustveni del ni mogel v celoti dozoreti.
Mamino telo ob joku otroka doživlja stisko, otrok pa se ob njenem vzdraženem telesu ne more pomiriti in razvijati svojega čustvenega potenciala. Otrok mami vedno zrcali njeno notranje stanje, zato je dobro, da mama redno čisti tudi svoj čustveni svet in travme iz svojega otroštva.
Ni vedno otrok tisti, ki ga je treba spreminjati. Samo starš lahko spreminja sebe, ob tem pa se bo otrok začel drugače odzivati nanj in spreminjati svoje vedenje.
Ste kdaj v svoji karieri pomislili, da bi radi počeli kaj drugega?
Ne. Preteklih 12 let sem dopolnjevala svoje znanje in izkušnje na področju porodov in terapij, ki jih danes izvajam, in ves čas sta me v to gnala nek notranji kompas in radovednost. Delu, ki ga opravljam, bi dejansko lahko rekla poslanstvo, nekaj, za kar sem bila poslana v to življenje, da izpolni mene in podpre vse okrog mene.
Priznam; so trenutki, ko je kdaj naporno kot pri vsakem delu in pomislim, da ne bom več zmogla. A generalno me delo polni in v njem uživam, ker je dinamično, »živo« v smislu, da omogoča vedno novo učenje in odkrivanje še neznanih človeških potencialov.
Več iz rubrike
Joc Pečečnik prijatelju Franciju Pliberšku v spomin
Gradnja skupnosti je bila Francijevo poslanstvo. Verjel je v sodelovanje, izmenjavo idej, znanost in napredek.
Zgodba avtomobilskega dobavitelja v postopku transformacije
Zapleten proces prehajanja iz klasičnih montažnih postopkov v nove proizvodne procese
