Odkrivamo talente: Žiga Lakner
Žiga Lakner je nase opozoril v 3. sezoni šova Slovenija ima talent. Takrat so se mu z uvrstitvijo v finale uresničile sanje, hkrati pa je to bila odskočna deska v svet glasbe.
Da je glasba njegovo poslanstvo, je sicer ugotovil že v osnovni šoli, ko je prepeval v pevskem zboru. Že takrat je navdušil z izjemnim glasom, zaradi redke sposobnosti petja zelo visokih tonov pa so postali poznavalci še posebej pozorni nanj.
Žiga se je preizkusil tudi na britanskih talentih, njegov zelo redek in iskani glas pa je očaral tudi monaški dvor, saj je dobil povabilo za nastopanje na njihovih protokolarnih dogodkih.
Pred nekaj leti se je odločil, da je čas, da poskrbi za svoje telo, zato se je začel ukvarjati s tekom. Šport je še eno področje, na katerem se lahko Žiga pohvali z izjemnimi dosežki. Avgusta je namreč na Hg trailu v Idriji pretekel najdaljšo traso, dolgo 50 km in 2700 višinskih metrov.
Za Svet kapitala nam je povedal, ali je Slovenija sploh dovolj velik oder za opernega pevca, kako je pandemija covida-19 vplivala na njegovo kariero in na katere dosežke je sam najbolj ponosen.
Kdaj ste prvič ugotovili, da imate tak talent?
Hmmm, težko vprašanje. Rekel pa bi, da smo prvič ugotovili glede talenta nekje pred koncem osnovne šole. Namreč sem že prej zelo prepeval v pevskem zboru in nekako se je potem želja po petju začela večati v zadnjih razredih osnovne šole in takrat sem potem tudi ugotovil, da je glasba moje veliko poslanstvo in da želim nadaljevati s tem.
Je pa tudi res, da me poleg glasbe veselijo tudi druge stvari. Od vedno me je veselilo tudi delo z ljudmi. Sploh z ljudmi, ki potrebujejo pomoč.
V tretji sezoni šova Slovenija ima talent ste se uvrstili v finale. Kaj je takrat to pomenilo za vas?
Uf, izjemo lepi časi, ki mi bodo celo življenje ostali v spominu. Pravzaprav se spomnim veliko stvari. To je bila največja odskočna deska v svet glasbe; v svet žarometov, dogodkov, revij.
Vse to je bilo zelo novo in izredno zanimivo zame. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se prijavil na Slovenija ima talent, saj mi je ta oddaja ogromno dala; veliko lepih izkušenj, prvi stik s profesionalno televizijo in seveda celotno ekipo, ki je skrbela za nas. Vstop v finale pa je bil zame samo pika na i do uresničitve sanj.
Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri?
V svoji karieri sem najbolj ponosen na to, da mi je uspelo priti v finale šova Slovenija ima talent. To je bilo zame v mojih mislih izjemno nemogoče, ampak očitno so mi bile zvezde takrat naklonjene.
Če pa pogledamo širši spekter dosežkov, pa sem najbolj ponosen na svojo letošnjo športno preizkušnjo, saj sem v mesecu avgustu na HG trailu v Idriji pretekel njihovo najdaljšo traso, ki je merila kar 50 kilometrov in 2700 višinskih metrov. Resnično si nisem mislil, da bom kdaj zmogel kaj takega.
Kako so pandemija covida-19 in z njo povezani ukrepi vplivali na vašo kariero?
Pandemija covida-19 je name - in verjamem, da tudi na moje kolege - kar močno vplivala. Namreč zaradi ukrepov ni bilo mogoče izvajati koncertov. Tudi avdicij ni bilo.
Ampak mislim, da se sedaj stvar že kar dobro postavlja nazaj v stanje, kot je bilo pred covidom-19. Seveda še vedno ni isto in verjetno še nekaj časa ne bo. Ampak verjamem, da bomo kmalu spet na zeleni veji in da bodo teatri in koncerti spet polni poslušalcev.
Je Slovenija za opernega pevca dovolj velik oder?
Jaz osebno bi rekel, da je. Seveda pa je to odvisno od osebe, kako velike ambicije ima v življenju. Nekateri radi ostanejo v domovini, spet drugi po več izkušenj odidejo v tujino.
Čisto odvisno. Seveda pa si je vedno dobro nabrati čim več izkušenj tako iz opernih predstav kot iz samostojnih koncertov. Se mi pa zdi, da SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Opera in balet Maribor izredno dobro skrbita za raznovrstne predstave.
Pred nekaj leti ste korenito spremenili slog življenja in se začeli ukvarjati s športom. Kaj zahteva več discipline: šport ali glasba?
Drži. Težko se je opredeliti glede discipline. Seveda eno in drugo potrebuje izjemno disciplino. Je pa tako, da odkar se ukvarjam tudi s športom, se mi zdi, da čez dan pridem lažje, saj si vsak dan naredim plan, kakšni opravki me čakajo.
Šport in glasba ti data izjemno veliko. Sploh disciplino, ki jo potrebuješ, drugače čez dan ne bi prišel z vsemi obveznostmi. Težko pa se resnično opredelim, kaj potrebuje več discipline, lahko pa samo rečem, da se glasba in šport izjemno prepletata.
Zelo dobro se znajdete tudi v kuhinji. Kaj najraje ustvarjate s kuhalnico?
Že od majhnih nog sem rad kuhal. Kaj najraje ustvarjam? Iskreno povedano: Ne vem. Niti to, ali so mi ljubše sladice ali glavne jedi. Zdi se mi, da vsaka jed potrebuje svoj čas in vsaka jed ima svoj čar. Če pa povem, kaj je moja najljubša hrana, pa bi dejal, da izjemno obožujem morsko hrano. Seveda pa mimo naših idrijskih žlikrofov ne morem. Z njimi me kupiš takoj.
Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?
To je izredno težko vprašanje. Seveda to, da stremiš k cilju, ki si ga želiš, in da se moraš vedno, ko želiš odnehati, spomniti, zakaj si začel. Včasih pridejo težki trenutki in se začneš spraševati, ali je to to. Takrat si rečem : »Žiga, spomni se, zakaj si začel.« In to pri vseh stvareh; tako pri glasbi kot pri športu.
Več iz rubrike
Joc Pečečnik prijatelju Franciju Pliberšku v spomin
Gradnja skupnosti je bila Francijevo poslanstvo. Verjel je v sodelovanje, izmenjavo idej, znanost in napredek.
Zgodba avtomobilskega dobavitelja v postopku transformacije
Zapleten proces prehajanja iz klasičnih montažnih postopkov v nove proizvodne procese
