Odkrivamo talente: Eva Mlinar

Eva Mlinar je ilustratorka in grafična oblikovalka. Končala je študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Njeni ustvarjalni začetki segajo že v zgodnja leta osnovne šole, ko je znani slovenski pisatelj v svojo knjigo vključil kar štiri njene risbe. Takrat se je odločila, da hoče postati umetnica.

V času študija je pogosto sodelovala na zanimivih projektih, že takrat pa je imela tudi nekaj samostojnih slikarskih razstav. Trenutno deluje na različnih področjih umetnosti; v največji meri se ukvarja z gledališčem. Svoje ilustracije je prispevala za številne uspešne knjige in revije, oblikovala je plakate za gledališke odre v New Yorku, sodeluje pa tudi z muzejem Wellcome Collection v Londonu.

Kot ljubiteljica Bližnjega vzhoda v svojih delih prepleta krščansko in islamsko motiviko, za svež umetniški pristop pa poskrbi s kombiniranjem ročnih in digitalnih postopkov.
 
Za Svet kapitala nam je povedala, kdo je v največji meri vplival na njene začetke, kakšen je njen proces dela in na kaj je najbolj ponosna. Zaupala nam je tudi, zakaj pri ilustriranju rada uporablja različne tehnike, od kod črpa ideje in svoje mnenje glede tega, če lahko umetniki v Sloveniji finančno »preživijo«.
 

Kdaj in kako ste se podali na svojo umetniško pot?

Najbrž že kot otrok, saj sem od nekdaj rada risala in dobivala pri tem veliko spodbude. Ena pomembnejših se je zgodila v četrtem razredu, ko je osnovne šole obiskoval pisatelj Vid Pečjak in iskal mlade ilustratorje za ponovno izdajo svoje knjige Drejček in trije marsovčki. Izbral je kar štiri moje risbe, ki so bile nato vključene v knjigo, za plačilo pa sem dobila polno košaro Kraševih dobrot in takrat sem se odločila, da bom, ko odrastem, počela točno to.

Sledilo je šolanje na Škofijski klasični gimnaziji, kjer sem ob popoldnevih obiskovala slikarski atelje, kasneje pa vzporedno s študijem umetnostne zgodovine še Akademijo za likovno umetnost, kjer sem študirala vizualne komunikacije. Že v času študija sem oblikovala gledališke plakate, ilustrirala revije in imela nekaj samostojnih slikarskih razstav. To so bili začetki, ki so me pripeljali do številnih zanimivih projektov in sodelovanj. 
 

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?

Težko bi izpostavila eno samo, ampak če že, potem bi izbrala svojo babico. Ob njej sem imela svoj varni prostor, bila je zelo kreativna, umirjena in potrpežljiva. Imela je velik dar za ustvarjanje z rokami in je že kot mlada rada slikala, kasneje pa pletla in klekljala ter si sama izmišljevala raznorazne motive. Imam lepe spomine na najino skupno ustvarjanje; ona je sedela ob oknu, jaz za mizo in v tišini sva bili zatopljeni vsaka v svoj svet. 

Od kod črpate ideje?

Ideje dobivam od vsepovsod, največ pa iz umetnostne zgodovine, s potovanj in stika z drugimi kulturami. Blizu mi je srednjeveška umetnost, ker je polna fantastičnih elementov in bogate ikonografije. Rada povezujem staro z novim, vzamem določene prepoznavne motive ter jih postavim v drug kontekst in napolnim z novo vsebino. Zagotovo največ navdiha pa mi je dalo leto življenja v Istanbulu in raziskovanje Bližnjega vzhoda.  
 

Kakšen je proces dela?

Proces dela je odvisen od narave projekta, saj ima vsako področje svoje specifike. Kadar oblikujem gledališki plakat, najprej preberem dramsko besedilo in se udeležim vaj v gledališču, če pa imam naročeno knjižno ilustracijo, se najprej lotim branja knjige.

Sproti si zapisujem ideje in asociacije, ki se mi porajajo ob branju in mi na koncu pomagajo pri vizualizaciji. Velikokrat že zelo hitro dobim idejo, kaj želim ustvariti. Moj način dela je pogosto intuitiven in spontan. Ni tipično načrtovalski z veliko skicami. Pri ilustriranju kombiniram različne tehnike; tako digitalne kot analogne. Rada posegam predvsem po kolažu, saj ta spodbuja raznovrstno ustvarjalnost, ki je bolj otroška in igriva.

Kolaž je sestavljen iz elementov iz ločenih svetov in zato deluje absurdno in groteskno. To gledalca preseneti in iz njega izvabi več čustvenega odziva. Oblikovanje oziroma postavljanje knjig in revij zahteva drugačen način dela. Tam je večji poudarek na sporočilu in vsebini. Oblikovanje je pri tem samo način, kako vsebino najbolje prenesti do ciljne publike. Ni toliko prostora za ego, ki kliče po ekspresiji in osebnem pečatu.
 

Kaj v svoji karieri bi najbolj izpostavili?

Najbolj sem ponosna na knjigo Vinjete straholjubca, ki sva jo ustvarili skupaj s pisateljico in dramaturginjo Evo Mahkovic in je leta 2019 na slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za Knjigo leta. Gre za literarno - vizualno zbirko grotesk neujemljivega žanra, sestavljajo pa jo kratka besedila. Nekatera so v obliki pesmi ali pisem, druge v obliki opisov in tretje v obliki seznamov, vsem pa je skupno to, da so označene z naslovom in svojo zaporedno rimsko številko.

Vsebinsko so besedila polna osebnega simbolizma in različnih referenc. Opirajo se na Sveto pismo, klasično literaturo, ikonografijo in popularno kulturo. Jaz sem knjigo oblikovala in ilustrirala, ilustracija, ki prav tako črpa iz številnih virov, pa tekstu ni podrejena, ampak skuša biti zgodba sama zase. Knjigo dopolnjuje velik zemljevid po vzoru srednjeveških mappae mundi, v katerega je ujet domišljijski svet Vinjet. Tudi sicer ilustracije ne smatram le kot dekoracijo, ampak enakovredno disciplino likovne umetnosti. 
 

Na kakšen način oglašujete svoje delo?

S promocijo se ne ukvarjam prav veliko. Imam Facebook in Instagram profil, kjer vsake toliko kaj objavim. Pred nekaj leti sem si končno ustvarila spletno stran, vendar tudi tam nisem najbolj ažurna. Mislim, da so boljša promocija same razstave, urbane intervencije in ilustracije, ki jih ljudje opazijo na naslovnicah knjig, v revijah itd. Najraje vidim, da moje delo govori samo zase.
 

Kaj je vaša prednost pred konkurenco?

Veliko ljudi mi reče, da imam svoj, takoj prepoznaven slog in to je zagotovo glavna prednost. Vedno sem ostajala zvesta sebi in svojim zanimanjem ter se nisem prilagajala trenutnim trendom. Na tak način si najbolje ustvariš prepoznavnost, sicer pa si lahko le eden iz množice podobnih. Velik doprinos k mojemu poklicu je bil tudi študij umetnostne zgodovine, saj mi je dal veliko razgledanosti, zato tudi lažje sprejemam projekte, ki zahtevajo znanje in širino. 

Lahko umetniki v naši državi finančno »preživijo«?

Težko govorim v imenu drugih. Odvisno je tudi, s čim se ukvarjaš in kakšne naročnike imaš. Honorarji v kulturi se med seboj zelo razlikujejo. Za isto delo si nekje plačan dobro, drugje pa absurdno malo. Če se ukvarjaš samo s knjižno ilustracijo, kjer so honorarji načeloma slabi, potem moraš biti zelo produktiven, da prideš skozi mesec. Kot slikar pa se moraš dobro znajti znotraj institucionaliziranega sistema in biti dober samopromotor.
 
Dodaten strošek predstavlja nakup materialov in najem ateljeja, sploh v Ljubljani, kjer so najemnine zelo visoke. Tudi samo razstavljanje ni poceni. Velikokrat so vsi ostali, ki sodelujejo pri organizaciji razstave, bolje plačani kot umetnik. Sam po navadi nosiš še stroške prevoza, tiskanja grafik, nakupa okvirjev itd. Najbolje je, če deluješ na različnih področjih in imaš nekaj rednih naročnikov ter tako nisi odvisen samo od prodaje del.
 

Kako je epidemija covida-19 vplivala na vaše delo?

Med epidemijo se zame ni kaj dosti spremenilo. Projekti v založništvu so normalno tekli, pa tudi knjižna ilustracija, saj izdajanje knjig ni vezano na dogodke. Predstave v gledališču so bile na začetku sicer odpovedane, ampak smo se prilagodili in jih začeli predvajati prek spleta. Je pa odpadlo kar nekaj projektov v tujini, ki sem se jih veselila. Sodelovala naj bi na skupinski razstavi v Bukarešti, na bienalu ilustracije v Litvi, konec novembra pa naj bi imela samostojno razstavo v Berlinu.

Razstave so se selile na splet, vendar je to čisto nekaj drugega. V zasičenosti interneta namreč s podobami težko pritegneš in obdržiš gledalca, pa tudi ni enakega stika z umetnino. Številni moji kolegi so karanteno in izolacijo izkoristili za produktivno delo na osebnih projektih, jaz pa se zaradi obilja naročil nisem uspela lotit svojih, tako da bi mi na nek način ustrezal še en takšen odklop brez vsakodnevnih sestankov in obveznosti.