Nina Gaspari: Je lovljenje ravnotežja mit ali sveti gral našega življenja?

Draga bralka, dragi bralec, dovolite mi, da vas odpeljem na pot, ki me je pred tremi leti, ko sem se znašla na pragu petega desetletja življenja, pripeljala do eureke – spoznanja, da sem po dolgih mukah končno našla ravnotežje v življenju.
 
Običajno se ključna življenjska spoznanja zgodijo, ko si vzamemo čas zase, ko ugasnemo vse motilce v svoji bližini in se pogovorimo sami s seboj. Ker nikoli nisem posebej rada sledila pravilom in vzorcem, sem do svojega spoznanja seveda prišla ob ležanju na kavču. Med rokama sem držala mobilni telefon (in verjetno s prsti po ekranu drsela čez enega od družabnih omrežij) in z enim očesom spremljala serijo na Netflixu. Zadelo me je iznenada.



Pozornost mi je zapolnila misel, da sem končno tudi jaz prišla do točke, ko lahko rečem, da sem le ujela ravnotežje v svojem življenju. Po samostojni podjetniški poti hodim že desetletje. Na njej pa sem se prepogosto ustavljala ob vsakem padcu, preživela nešteto neprespanih noči in si leta ne privoščila počitnic, ker bi se sicer seveda ustavil svet. Prevozila sem številne testne vožnje med novimi idejami, ki niso obrodile želenih sadov ter v iskanju svoje umirjenosti na koncu izbrala in v kratkih štirih mesecih pridobila licenco za mednarodno učiteljico joge. Takrat sem prvič dobila občutek, da sem prišla do želenega cilja. Opremljena s starodobnimi znanji umirjanja misli in počasi pridobljene podjetniške samozavesti sem se tistega novembrskega večera pred dvema ekranoma zazibala v prijeten občutek končne izpopolnjenosti, mirnosti in uravnoteženosti.

 
Ko cilj postane začetek

 
Kot se za generacijo, ki svoj čas rada preživlja na družabnih omrežjih, spodobi, sem nekaj minut kasneje prvič objavila ključnik #lovimravnotezje in se takrat še nezavedno podala na krasno pot, polno preizkušenj, obratov na glavo in spoznanja, da sem tistega večera našla svoj začetek poti in ne njen konec.



Stopiva še korak nazaj. Skoraj dve desetletji se moje delo prepleta z mediji. Kot svetovalka za odnose z mediji podjetjem svetujem, kako oblikovati medijsko odmevne zgodbe, s katerimi se bodo predstavili širšemu občinstvu obstoječih in morebitnih strank, kupcev ali naročnikov, pri tem pa uspešno krepili tudi ugled svojega podjetja, blagovne znamke ali sebe. Moje delo je povezano z nenehno željo po zagotavljanju najbolj optimalnih priložnosti v okolju, kjer so spremembe hitre in hipne.
 
Občutek nenehne potrebe po nadzorovanju končnega rezultata, ki mi je bil položen v zibelko, se pri mojem delu ne obnese. Če poenostavim: izbrala sem si delo, ki me zadnji dve desetletji nenehno premetava iz ravnotežnostne osi in pri katerem nikoli z gotovostjo ne vem, kako se bo izteklo. To delo je odlična osnova za nenehen vtis, da nikoli ni nič dovolj dobro, za dolgovezne notranje dialoge s sindromom vsiljivca, padce, poraze, neuspehe, neprespane noči, depresijo in hojo po robu izgorelosti.
 
Kakšni dve leti pred svojo eureko sem se znašla na enem tistih robov in le srečno naključje me je zadnji hip ujelo pred grdim padcem v globino. Takrat sem začela stopati na pot, za katero lahko danes rečem, da je tista, ki sem jo iskala celo življenje.
 

Pomembna je pot

 
Dobro leto po odkriti eureki in najdenem ravnotežju sem po svetu hodila v globokem prepričanju, da mi je uspel veliki met. Zamudila nisem nobene priložnosti, da o tem nisem govorila na ves glas, z veseljem sem ponujala nasvete in razmišljanja pisala v zapisih na svoji spletni strani.
 
Neizbežno je prišlo do novega trka v steno, ki je razbil idejo ujetemu ravnotežju in me potisnil v novo smer razmišljanja. Kaj pa, če je bistvo življenja, da uživamo na poti in se prepustimo vsem izzivom, ovinkom, padcem in vzponom, preklinjanjem in smehom, izgubam in izpopolnjenosti? Kaj pa, če cilj pravzaprav ni pomemben?
 
Ravnotežja ne moreš ujeti, lahko pa ga loviš, se pri tem zabavaš in neskončno uživaš v svojem življenju. Vesela sem, da bova skupaj, draga bralka in dragi bralec, skozi kolumne odkrivala poti, ideje, namige in predloge. Želim si, da z njimi tudi vi najdete tisto dodatno iskrico, ki vam bo ponudila novo pot, skok čez oviro ali le ... en miren večer pred dvema ekranoma, ko se vam morda nasmehne vaša eureka. Pardon, ko se vam vaša eureka začenja nasmihati.