Kako bo Evropa odgovorila na ameriški udarec?

Združene države Amerike imajo v trgovinski bilanci enormen primanjkljaj – vsako leto uvozijo za več kot 500 milijard dolarjev več blaga, kot ga izvozijo. Daleč največji primanjkljaj je v trgovini s Kitajsko, zato ni nenavadno, da je predsed­nik Trump najprej in najbolj ostro odprl to fronto. A za zdaj ni videti, da bi bilo v trgovinski vojni prav lahko zmagati, spor med ZDA in Kitajsko se le zaostruje, namesto zmagovalca pa se zdi, da bomo dobili dva poraženca.

Nova fronta

Zakaj potem poskuša Trump odpreti novo fronto še na evropski strani? Če lahko rečemo, da je trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko daleč največji takšen pojav v moderni zgodovini, pa po drugi strani med ZDA in Evropo že dolgo poteka daleč največji trgovinski spor. Obe strani namreč druga drugo obtožujeta izkrivljanja proste tržne konkurence s tem, da svojemu izdelovalcu letal dajeta nedovoljeno državno pomoč. Po petnajstih letih je WTO v začetku tega meseca objavila svoje ugotovitve glede evropskega velikana Airbusa. Po mnenju WTO je bil ta res deležen nelegalne državne pomoči, zato je Združenim državam dovolila, da uvedejo carine na evropske izdelke v višini do 7,5 milijarde dolarjev na leto. Tako visokega zneska »kazenskih« carin Svetovna trgovinska organizacija v svoji zgodovini še ni dosodila.



ZDA so planile odpret novo fronto v trgovinski vojni in očitno bo že v prihodnjih dneh začela veljati vrsta carinskih dajatev. Del jih bo vezan na letala družbe Airbus, še precej večji del pa na različne prehranske izdelke iz Evrope. A v nasprotju s trgovinsko vojno s Kitajsko tu prvi indici vendarle kažejo, da cilj ZDA ni čim bolj obremeniti maso izdelkov, ki iz Evrope potuje v ZDA, ampak zvabiti evropsko komisijo za pogajalsko mizo.

Prvi tovrsten indic je že dejstvo, da kljub izjemno hitremu ukrepanju carin ne bodo uvedle takoj v največji višini, ki jo še dovoljuje WTO. Zelo verjetno si želijo prihraniti nekaj manevrskega prostora, da lahko evropski komisiji na eni strani ponujajo korenček, na drugi strani pa vseeno žugajo s palico dodatnih carin. Da si s tem manevrom zares želijo predvsem izboljšati možnosti za svojega letalskega proizvajalca, Boeing, kaže tudi seznam drugih carin za živila. Očitno je, da z njimi merijo predvsem na države, ki so najbolj vpete v Airbusovo financiranje in delovanje. Tako bodo določili visoke carine na najrazličnejše izdelke – od sirov, viskija do oljčnega olja, mesa, masla in jogurta. A kot rečeno, ZDA so usmerjene na točno določene države in bodo obdavčeni le določeni izdelki iz določenih držav. Tako so na seznamu kava in orodje iz Nemčije, britanski viski, španske olive in francosko vino. Če ob omembi oliv in vina poleg Španije in Francije pomislite še na Italijo, naj vam povemo, da za italijanske olive in vino ti ukrepi ne bodo veljali. Na vse omenjene izdelke (in še dolg seznam drugih) bodo carine določene v višini 25 odstotkov, na Airbusova letala pa v višini 10 odstotkov.

Zakaj bo ravno na izdelek, proti kateremu se poskušajo ZDA boriti in je neposreden tekmec trenutno ranjenemu Boeingu, carina nižja kot na druge s seznama?

Zakaj hrana?

Se sprašujete, zakaj bo ravno na izdelek, proti kateremu se poskušajo ZDA boriti in je neposreden tekmec trenutno ranjenemu Boeingu, carina nižja kot na druge s seznama? Dejstvo je, da prodaja letal ni enak posel kot prodaja oliv na tržnici; pogajanja o nakupu trajajo dolgo in prav tako pogosto mine več let od naročila do dobave letala. Kratkoročni učinek ameriških carin na Airbusova letala bo tako zgolj obremenil ameriške letalske družbe, ki imajo že podpisane pogodbe in naročena letala. Ker bo torej učinek na Airbus minimalen oziroma skoraj nikakršen, ZDA bolj verjamejo, da bodo evropsko komisijo v pogajanja in prilagajanje ameriškim željam prisilile druge ciljane carine. A kdo je tisti, ki bo plačal stroške trgovinske vojne? »Najprej ameriški potrošniki, nato evropski proizvajalci (skupaj s celotno proizvodno verigo navzdol), a tudi ameriški proizvajalci, ker se jim bodo dvignile cene inputov,« pravi dr. Črt Kostevc z ljubljanske ekonomske fakultete in dodaja: »Kljub temu da je ameriški letalski in agrarni trg zelo velik, je očitno, da bodo ob evropskih izvoznikih carine prizadele tudi ameriška podjetja. Že zdaj je iz nekaterih sektorjev v ZDA slišati tarnanje nad odločitvijo in moledovanje, naj se opusti načrt uvedbe carin, saj je jasno, da se bodo cene zanje dvignile. Del bremena bodo prevzeli evropski izvozniki tudi s tem, da bodo znižali cene, da bi ohranili tržni delež. To je odvisno od sektorjev. Kjer je cenovna prožnost večja, bodo evropski izvozniki pogoltnili večji del bremena.«

šampanjec

Kaj pa Slovenija?

Kakšen pa bo vpliv na slovensko gospodarstvo in slovenske kupce? »Večina napovedanih carin, kot so na šampanjec, sir, olive in podobno, ima skupno značilnost, da gre za zelo kratke dobavne verige, kar pomeni, da ob konkretnih izvoznikih ne bo prizadetih veliko drugih podjetij, vpetih v verigo. Tudi zaradi tega se Slovenije ta ukrep skoraj ne bo dotaknil, skoraj bi lahko rekli, da smo se za zdaj izognili strelu. Učinkov slovensko gospodarstvo in slovenski potrošnik skoraj ne bosta čutila, kar pa jih bosta, bodo seveda negativni,« pravi sogovornik. »Precej drugačna zgodba pa bo, če se bodo ZDA odločile še za dodatne carine na avtomobilski sektor, ki je neke vrste simbol in ponos Evrope. Ameriška administracija s temi carinami grozi že dve leti, in če jih bo uvedla, bo to močno čutilo tudi slovensko gospodarstvo, saj je velik del izvozno usmerjenih podjetij vpet v verige evropskih, predvsem nemških avtomobilskih proizvajalcev.«

Evropske želje

In kakšen bo odgovor evropske komisije? Zdi se, da med evropskimi politiki ni pretirane želje po trgovinski vojni z ZDA, tudi zato so takoj začela deževati opozorila, da bo trenutni ameriški ukrep škod­ljiv za obe strani. A Evropa kljub temu pričakuje, da bo imela kmalu na voljo podoben protiukrep, ki ga bo prav tako odobrila Svetovna trgovinska organizacija. H koncu gre namreč tudi postopek o pomoči Boeingu. WTO bo svoje ugotovitve verjetno objavila v prihodnjem letu in mnogi napovedujejo, da bo odločitev podobna kot v primeru Airbusa, kar bi tudi Evropi dalo možnost kazenskih carin na ameriške izdelke.



Ameriški Boeing je bil nekaj časa daleč najmočnejši igralec na trgu, Airbus pa je imel manj kot četrtinski delež trga, a je v zadnjih treh desetletjih dohitel ameriškega tekmeca in ga občasno tudi presegel. Zdaj že dolgo na trgu velikih komercialnih letal velja skoraj izključni duopol teh dveh velikanov. A ameriški ponos se je zdaj znašel v težavah – ne le da se bori proti enakovrednemu tekmecu, ampak se mu je zgodilo to, kar je za izdelovalca letal najhujši udarec. Novi model letala 737 MAX, ki naj bi postal njegov paradni konj (ali je bolje reči paradni orel?), je zelo kmalu zašel v hude težave. Dve letali sta strmoglavili, ugotovitve pa kažejo, da je šlo za napake na letalu, povrhu se vedno bolj razkriva grozljiva praksa Boeinga, ki je očitno slutil, da bi se lahko pojavile težave, zato je poskušal na različne načine prikriti in zakriti problematične zaplete. Po drugi nesreči letala boeing 737 MAX marca letos so vsa letala tega tipa ostala prizemljena in še vedno ne smejo poleteti. Že to je samo po sebi seveda ogromna poslovna škoda, ki pa je neprimerljiva s tisto, ki bo šele nastala, ker so letalske družbe začele dvomiti o varnosti letal ameriškega proizvajalca.

Ravno v teh dneh je Boeing po dolgem času dobil naročilo za eno letalo tega tipa, podatki za prvih devet mesecev pa kažejo, da je razlika med naročenimi in odpovedanimi naročili za boeing 737 MAX izjemna. Seštevek novih naročil in odpovedi je namreč kaže, da ima Boeing zdaj 84 manj naročil tega tipa, kot jih je imel ob začetku leta. Po drugi strani ni presenetljivo, da Airbus brez težav polni svojo knjižico naročil in je s 127 novimi naročili na dobri poti, da izpolni svoje letošnje načrte.

Je duh ušel iz steklenice?

Kar se je začelo kot spor dveh letalskih družb, z zadnjimi ukrepi dobiva potencial, da se razraste v trgovinsko vojno velikih razsežnosti, kakršne med ZDA in Evropo še nismo videli. Pri tem je seveda jasno, da trgovinske vojne niso igra z ničelno vsoto; v sporu ne bo eden pridobil toliko, kot bo drugi izgubil, pač pa bosta na izgubi najverjetneje obe strani, vprašanje je le, katera jo bo odnesla slabše.

Jasno je, da si evropska stran ne želi zaostrovanja trgovinske vojne, a bo ob podobni razsodbi glede Boeinga ravnala enako kot ZDA in tudi sama uvedla carine na ameriške izdelke. Enak je bil namreč scenarij lani, ko so Združene države uvedle carine za evropsko jeklo in aluminij. Evropa si tudi takrat ni želela carin, a je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker dejal, da ni mogoče ravnati drugače kot odgovoriti na carine še s carinami na svoji strani. Prav zdaj je Juncker obiskal Trumpa v Washingtonu, dva dni pred napovedanim začetkom napovedane uvedbe ukrepov, a ni verjetno, da bi v tako kratkem času lahko prišli do dogovora, s katerim bi se izognili napovedanim dajatvam.



Vedno bolj se kaže, da trgovinske vojne niso dobre in da v njih nikakor ni lahko zmagati. Vsi vpleteni se samo vedno bolj zapletajo v klopčič ukrepov in protiukrepov po načelu oko za oko, zob za zob – na koncu pa bomo vsi slepi in škrbasti.
»Dejstvo je, da je mehanizem carin alokacijsko neučinkovit in da bi verjetno devet od desetih ameriških administracij odločitev WTO najprej uporabilo zgolj kot vzvod za pritisk na Evropo, Trump pa je tudi v tem primeru izjemno hiter na sprožilcu. Kako zelo hiter, kaže dejstvo, da je ameriška administracija že kar vnaprej, še v pričakovanju odločitve WTO, pripravila sezname za uvedbo novih carin,« pravi Kostevc.

Evropa brez izbire?

Evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström je jasno poudarila, da je po njenem obojestranska uvedba carin škodljiva za rast svetovnega gospodarstva. Izraža sicer pripravljenost za pogajanja z ZDA, kako spremeniti način financiranja Airbusa (del mogočih rešitev je evropska komisija v ZDA posredovala že julija, pred razsodbo WTO), a odziva z ameriške strani še ni. V ZDA si očitno želijo pogajanj z Evropo glede letalskih velikanov, a poskušajo storiti vse, da bi karseda okrepili svojo pogajalski položaj.

Predsednik Donald Trump z odpiranjem novih in novih front v trgovinski vojni očitno poskuša zajeziti enormen trgovinski primanjkljaj. A dejstvo je, da ZDA hkrati želijo ostati pribežališče tujega kapitala, dolar pa ohraniti kot svetovno rezervno valuto. Oboje hkrati ne bo šlo; plačilna bilanca države je na koncu izravnana – ali ima trgovinski ali kapitalski presežek. In dokler kapital z vsega sveta išče zatočišče v ameriških državnih obveznicah, bo povpraševanje po dolarju vzdrževalo tako visoko vrednost tečaja, da bodo izdelki z drugih koncev sveta cenovno konkurenčni ameriškim. ZDA kot dirigent tokratne trgovinske vojne torej vodijo igro, Evropa pa lahko zgolj odgovarja. Kar pa ne pomeni nujno, da se bo obračun zanjo končal slabše kot za ZDA.

»Zadnjih sto petdeset let ekonomske teorije in prakse kaže, da zmagovalcev v trgovinskih vojnah ni. Edini zmagovalec je pogojno ameriški predsednik Donald Trump, saj s svojimi sicer za vse škodljivimi boji z mlini na veter na vse strani, od Kitajske, Kanade, Mehike do Evrope, vendarle izpolnjuje svoje predvolilne obljube in verjetno v delu svojih podpornikov zdaj vzbuja zadovoljstvo, saj volivci menijo, da s takšno držo ostaja mož beseda. A tudi ti, ki so trenutno zadovoljni, bodo v resnici na srednji in dolgi rok zaradi teh ukrepov na slabšem,« pravi Kostevc. »Trenutni seznam carin je z nekega vidika še dokaj smiseln, saj je ozko targetiran, hkrati pa gre za dobrine, za katere velja, da so cenovno dokaj neelastične in uvedba carin ne bo tako močno vplivala na obnašanje potrošnikov. Precej drugače je pri carinah na aluminij in jeklo, ki v ZDA veljajo že od prej – gre za surovini, pri katerih je cenovna elastičnost velika, hkrati pa še obe kot inputa nastopata zelo zgodaj v mnogih proizvodnih procesih, kar pomeni, da se vpliv razlije na mnoge panoge in področja. Razumem, da gre tudi tu za neko simboliko, ameriški rudar in jeklar sta polpretekli ameriški ponos, ki še vedno pride prav v predvolilnih bitkah, a zaradi tega izgubljamo vsi drugi. Na dolgi rok smo verjetno prav vsi na slabšem.« Za konec Kostevc doda še: »Simbolika tu ne bi smela igrati vloge, saj je škodljiva.«