Mesto, ki mu je pandemija vzela sijaj

Na prvi pogled se zdi Surat, gospodarska prestolnica zahodne države Gudžarat, kot vsako drugo indijsko mesto. A če pogledamo bližje, se mesto blešči – dobesedno. Surat, znan kot indijsko diamantno središče, brusi in polira približno 80 odstotkov svetovnih diamantov in je dom približno 750.000 delavcem v diamantni industriji.
 
Na območju Katargama zvok težkih strojev za poliranje diamantov preglaša zvoke mesta, medtem ko se Ketan, poklicni brusilec diamantov, trudi in polira diamante, skupaj s štirimi kolegi. Pred kratkim se je vrnil v Surat iz svoje vasi v severnem Gudžaratu.
 
Ketan meni, da so trenutne razmere za diamantne delavce slabe, kljub postopnemu odpiranju tovarn od junija, potem ko so bile zaprte zaradi ukrepov, ki jih je indijska vlada uvedla za zajezitev širjenja covida-19.
 
»Moj dohodek je polovica tistega, kar je bil pred zaprtjem. Letos svojim otrokom za Divali [hindujski festival in praznik] ne morem kupiti niti novih oblačil,« je dejal za nemški Deutche Welle.
 

Težki časi za 750.000 delavcev

Ketana je razočaran nad državno vlado, ki je marca, potem ko je začela veljati državna zapora, diamantno industrijo prepustila sama sebi.
 
»S kolegi [brusilci diamantov] smo se večkrat zbrali in zbiralce [okrožnega upravnega vodjo] Surata večkrat prosili, naj nam pomagajo, vendar neuspešno,« je dejal Ketan.
 
»Vlada bi nam morala na nek način pomagati, a mislim, da nas ne poslušajo, ampak nas uporabljajo le kot vabo, ko je čas za volitve.«
 

Majhna državna podpora za cvetočo industrijo

Ko je indijska zvezna vlada uvedla državno zaporo, je ostala diamantna industrija, vredna 23 milijard dolarjev (19,5 milijarde evrov) na cedilu in ni prejela skoraj nobene vladne podpore.
 
»Vlada ve, da diamantna industrija zasluži veliko denarja, zato nam niso pomagali. Sami smo zbirali sredstva za organizacijo zdravstvenih taborišč in razdeljevanje obrokov za 400 000 ljudi, brez kakršne koli pomoči vlade,« je dejal Babubhai Kathiriya, član Surat Diamond Association (SDA), neprofitne organizacije, ki jo vodijo lokalni poslovneži.
 
Vasant, brusilec diamantov, meni, da vlada ustvarja več težav, kot jih rešuje.
 
»Surat Municipal Corporation je junija dovolila, da se tovarne diamantov znova odprejo, vendar je dejala, da lahko samo dva brusilnika diamantov sedita za strojem. Vsaj pet ljudi pa mora sodelovati, da izpolni dnevno kvoto brušenih diamantov. Kako naj to storijo samo dve osebi za strojem?«
 
Kot je dejal Kathiriya, bodo imele omejitve, če se bodo nadaljevale, dolgoročne učinke na industrijo.
 

Suratove delavnice obrusijo okoli 80 odstotkov vseh diamantov na svetu

 
»Dolgoročno je koronavirus za nas velika težava. Ta posel zahteva, da delavci sedijo blizu drug drugega. Vsak stroj za brušenje diamantov je drag, zato prisilitev samo dveh ljudi, da delajo na stroju, pomeni, da lastnik tovarne dela z izgubo,« je še dejal Kathiriya.


»Po ponovnem odprtju tovarn junija je bilo med delavci zabeleženih več primerov okužb, saj so tovarne kršile predpise. Občinska družba je tovarne nato preprosto zapečatila,« je dodal.
 

Nikjer drugje ni dela

V 5000-ih tovarnah diamantov v Suratu je zaposlenih predvsem dve vrsti delavcev - tisti, ki se ukvarjajo z surovimi diamanti (surovinami) in tisti, ki diamant brusijo, oblikujejo in polirajo.
 
Slednji so imeli največjo težavo zaradi ukrepov vlade in se še naprej soočajo s težavami.
 
»Surove diamante dobimo iz tujine. Ob pandemiji se je dobavna veriga ustavila, zato trgovci niso mogli kupiti surovih diamantov. To je privedlo do popolne ustavitve proizvodnje in zaprtja tovarn, delavci pa so ostali na cedilu.«
 
»Več delavcev iz regije Saurashtra v Gudžaratu, Utar Pradešu in Biharju je dva meseca čakalo v Suratu, da se tovarne ponovno odprejo, vendar so se, zaradi lakote, odpravili domov. Zdaj se dela nadaljujejo v omejenih zmogljivostih, vendar se delavci nočejo vrniti brez jamstev,« je za DW povedal Alpesh Sanghvi, ustanovitelj Izobraževalnega centra Arihannt Diamond Institute iz Surata.
 
Brusilci diamantov, kot je Ketan, ki delajo v majhnih tovarnah, se vračajo na delo, ker drugje niso mogli najti dela.
 
»Na kmetiji ne morem delati, saj pridelkov letos skoraj ni, ker je preveč deževalo. Imam zelo specializirane spretnosti, zato ne morem niti iskati dela v drugem sektorju v mestu. V teh dneh zaslužim približno polovico zaslužka, ki sem ga zaslužil pred pandemijo, vendar moram vztrajati, saj nimam možnosti,« je dejal.
 
Razmere v Ketanovi tovarni so grozne. Približno 50 delavcev uporablja en umivalnik, voda, ki jo dobijo, pa je nefiltrirana. Lastnik tovarne, ki je želel ostati anonimen, je dejal, da so ga gospodarske težave zaradi pandemije prisilile k kompromisom glede sanitarij.
 
»Trenutno imam več težav. Moji delavci se nočejo vrniti v tovarno. Tri delavce sem pripeljal z osebnim jamstvom, da jim bom plačal zdravstveno oskrbo, če se okužijo z novim koronavirusom. Sam brusim diamante, da uspem zadovoljiti povpraševanje na trgu. Kako si lahko v takšnih okoliščinah privoščim pitno vodo?« je povedal za DW.
 

Majhne tovarne, velika vprašanja

Skrb za brusilce diamantov se je prejšnji mesec še povečala, ko je Jaysukh Gajera, ugledni sindikalni vodja, storil samomor.
 
Gajerina družina verjame, da ga je k skrajnemu koraku spodbudilo trenutno stanje industrije diamantnega poliranja in lastne finančne težave.
 
»Med zaporo države je veliko loščilcev diamantov izgubilo službo in niso prejeli plač za mesec marec. Z delavci v tovarni se je boril za njihovo plačo in celo razdeljeval komplete obrokov. Bil je resnično razburjen zaradi hudih razmer v državi,« je za DW povedal Gajerinov brat.
 

Diamantniki v delavnici

Socialno distanciranje je težko, kadar morajo delavci z diamantni tesno sodelovati. Od marca si je 13 tamkajšnjih delavcev odvzelo življenje. Razmere so še vedno slabe, na obzorju se bliža gospodarska recesija in indijske politične napetosti s Kitajsko, ki je eden največjih izvoznih trgov diamantov.
 
Po besedah ​​lokalnega socialnega delavca Dharmika Patela so slabi delovni pogoji za diamantnike le vrh ledene gore.
 
»Vrši se velik pritisk na delavce, da se vrnejo in začnejo delati v tovarnah,« je dejal.
 
»Manjši lastniki tovarn grozijo, da jim bodo odvzeli delovna mesta, če se delavci ne bodo vrnili. Večje tovarne lahko vsaj neposredno izvozijo svoje diamante, da si lahko privoščijo plačilo delavcem. Manjše tovarne pa nimajo neposredne izvozne linije, kar pomeni, da njihovi trgovci v zadnjih treh mesecih niso trgovali. Številni delavci trenutno delajo brez plačila.«
 
»Luč na koncu tunela, v Suratu, trenutno ne gori,« je s prispodobo zaključil Patel.