Avstrijci že dolgo ljubijo akademske in druge nazive. Eden od njihovih rekov je: »Človek brez titule je v Avstriji sociološki invalid«. O tem se lahko prepričamo na dunajskem pokopališču sv. Marxa, zaprtem leta 1874, ohranjenem kot park. Mnogi so tam pokopani v prvi polovici 19. stoletja, v času bidermajerja, ko je lakota Dunajčanov – in Dunajčank – po družbenem priznanju hitro naraščala. Na enem nagrobniku piše: »To družinsko grobnico je leta 1842 zgradil Anton Gilbert, plemeniti von Seydel, častni občan Dunaja, dejanski član avstro-ogrske Kmetijske družbe, pa tudi Podjetniškega in drugih združenj, lastnik nepremičnin in hiš.« Na drugem nagrobniku je zapisano, da tu leži »vdova glavnega računovodje knežje družine Esterhazy«, na tretjem pa, da je tam pokopana »vdova lastnika nepremičnin« itd.
 
Nazivi so v Avstriji ostali predmet poželenja. Naziv »profesor« ni rezerviran le za tiste, ki poučujejo na univerzah, ampak tudi za srednješolske učitelje. Domnevno naj bi cesar Jožef II. v 1780-ih zavrnil prošnjo srednješolskih učiteljev za višje plače in jim dejal, da jim bo namesto več denarja dal profesorski naziv. Nekaj ​​od tega je v Avstriji ostalo do danes: naziv »profesor« lahko predsednik države ali zvezne vlade podeli zaslužnim znanstvenim in umetniškim delavcem, ki niso zaposleni na univerzah ali fakultetah. Zanimivo je tudi, da v Avstriji, kjer je bila monarhija ukinjena pred več kot 100 leti, še vedno zaslužnim državnim uradnikom podeljujejo naziv »dvorski svetnik«.
 
Doktorska titula je ena najprivlačnejših, ne samo v Avstriji. V zadnjih desetih letih so v več evropskih državah odkrili, da so visoki politiki doktorirali z goljufijo. Zaradi plagiatorstva je bila leta 2011 preklicana doktorska titula Karla Theodorja zu Guttenberga, takratnega nemškega obrambnega ministra, leta 2013 pa Annette Schwann, tedanje nemške ministrice za izobraževanje in raziskave. Tudi Ursuli von der Leyen je bilo sredi zadnjega desetletja dokazano, da je delno plagirala doktorsko disertacijo iz medicine, vendar še vedno ne tako obsežno, da bi ji odvzeli doktorsko titulo. Pál Schmitt, nekdanji vrhunski madžarski mečevalec, med drugim dobitnik dveh olimpijskih zlatih medalj, je moral leta 2012 odstopiti z mesta predsednika Madžarske, potem ko je bilo ugotovljeno, da je bila skoraj celotna njegova doktorska disertacija prepisana iz drugih del. Siniša Mali ni odstopil s položaja ministra za finance Srbije, čeprav je bil konec leta 2019 njegov doktorski naziv razveljavljen – tudi zaradi plagiatstva.
 


Po takih dogodkih je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo v Avstriji odkrili kaj podobnega. Stefan Weber, strokovnjak za komunikacijske vede, docent v Salzburgu in na Dunaju, in najslavnejši lovec na plagiatorje v nemškem govornem območju, je v začetku leta 2021 sporočil, da je diplomska naloga Christine Aschbacher iz Avstrijske ljudske stranke (ÖVP), avstrijske zvezne ministrice za delo in družino, polna plagiatov, netočnih citatov in slabega znanja nemškega jezika, ter da ne izpolnjuje nobenega znanstvenega standarda. Ministrica Aschbacher je po diplomski nalogi na visoki strokovni šoli v Dunajskem Novem mestu poleti 2020 doktorirala na univerzi v Bratislavi. Ta njena disertacija je podobno slabe kakovosti. Aschbacherjeva je odstopila nekaj ​​dni po objavi Weberjeve kritike.
 
Potem je Weber kot plagiatorja razkril še enega politika, prav tako člana ÖVP: konec tega januarja je sporočil, da je Peter Weidinger, poslanec avstrijskega zveznega parlamenta in član občinskega sveta Beljaka, v veliki meri kopiral magistrsko nalogo na pravni fakulteti Univerze v Gradcu. Weber je v odkril plagiat na 30 mestih v tej nalogi. Po tem je Weidinger izjavil, da ne bo več uporabljal naziva magistra.
 
Plagiatorjev ne najdemo le med politiki. Leta 2018 je Ekonomska univerza na Dunaju, kot prva v Evropi, ustanovila Inštitut za kriptoekonomijo. Za direktorico inštituta je bila imenovana Shermin Woshmgir, ki je doktorirala na tem inštitutu. Ta je sicer znana že od prej, kot ustanoviteljica Blockchain Huba v Berlinu, in kot največja strokovnjakinja za kriptoekonomijo na nemškem govornem območju. Poleti 2020 je bila suspendirana na omenjenem inštitutu, njena doktorska disertacija je razveljavljena, vendar postopek še ni končan, ker se Voshmgirova pritožuje.
 
Po teh dogodkih je več avstrijskih medijev objavilo članke o plagiatorstvu diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog, pa tudi o t. i. ghostwriterjih, ki takšna dela pišejo drugim za denar. Mnogi »avtorji iz sence« ne pridejo v neposreden stik s strankami, ampak delajo za agencije, ki javno ponujajo storitve avtorske »podpore«. Nekateri ghostwriterji zanikajo, da pišejo naloge za stranke. Pravijo, da je njihovo delo le »inštruktorsko« (coaching).
 
Približna cena diplomske naloge s pomočjo takega inštruktorja je okoli 4000 evrov, magistrska naloga stane približno dvakrat več, doktorska disertacija pa 20.000 evrov ali več.
 
Markus Beckmann, lastnik velike in uspešne »avtorske pisarne« iz Nemčije, pravi, da so njegovi ekspertni sodelavci do začetka marca letos pomagali ustvariti 18.732 pisnih del. V teh agencijah pravijo, da nikoli ne pišejo plagiatov, temveč le pomagajo študentom v iskanju ustrezne literature, prevajajo ... in da niso odgovorni za to, kaj bodo stranke s tem gradivom storile.