V zadnjih letih hitro izumirajo generacije Nemcev, rojenih v 1930-ih in 1940-ih letih, ki so mladost preživele v hitro rastočem gospodarstvu Zahodne Nemčije v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni. Ti ljudje svojim dedičem puščajo veliko bogastvo. To potrjuje analiza dveh nemških strokovnjakov, ki jo je februarja letos objavil Nemški inštitut za ekonomske raziskave (DIW) v Berlinu.

V letu 1945 je Nemčija bila gospodarsko uničena in zasedena. V 1950-ih in 1960-ih letih je sledilo obdobje, ki so ga že takrat imenovali »gospodarski čudež« (Wirtschaftswunder). Izraz je ostal v slovarju in ljudskem spominu. Zahodna, oziroma Zvezna republika Nemčija (ZRN) je imela tedaj sposobno delovno silo in industrijsko tradicijo, od konca 1940-ih pa je prejela ogromno pomoči iz Marshallovega načrta iz ZDA, hitro razvila številne industrijske panoge, zlasti strojegradnjo in avtomobilsko industrijo, se izvozno usmerila, in ustvarila - v sorazmerno kratkem času (ponovno) - eno najmočnejših svetovnih gospodarstev.
 
V teh nekaj desetletjih so prebivalstvo in življenjski standard prebivalstva ZRN skokovito rasli. V tem času je imela tudi Vzhodna Nemčija, oziroma Nemška demokratična republika (NDR), veliko gospodarsko rast, vendar so bili njeni prebivalci manj premožni kot njihovi rojaki na drugi, kapitalistični strani Železne zavese. Slednji so imeli večje, rastoče prihodke in gradili velike družinske hiše, kupovali stanovanja, pohištvo in gospodinjske aparate, avtomobile, nakit in druge dragocenosti. Nekateri so denar vlagali tudi v delnice in druge vrednostne papirje, umetnine, letoviščne hiše ...
 
Zdaj, ko se te generacije bližajo koncu statistično pričakovane življenjske dobe (pandemija covid-19 nekoliko pospešuje njihov odhod), se ocenjuje, da ti ljudje svojim dedičem letno zapustijo najmanj 200-300 milijard evrov, mogoče več, okoli 400 milijard.
 
Ni lahko izračunati skupne vrednosti, ki jo starejša generacija vsako leto pusti za seboj bodisi kot dediščino in darilo zakonitim dedičem, bodisi kot darilo dobrodelnim organizacijam, cerkvam, političnim strankam, umetniškim ustanovam itd. Nemčija je država s pedantno upravo, vendar tudi v njej ni takšnega registra, zato je treba takšne analize opraviti z davčnimi in drugimi razpoložljivimi podatki, anketami in drugimi ciljnimi raziskavami.
 
Bolj ali manj natančno je znano, da je skupno zasebno bogastvo vseh nemških gospodinjstev leta 2019 znašalo okoli 14,7 bilijona evrov (14.700 milijard evrov). Za primerjavo: leta 2020 je po brexitu skupni letni bruto domači proizvod (BDP) EU znašal približno 15.000 milijard evrov, kar je približno ena šestina celotnega enoletnega svetovnega BDP.
 
V zadnjih 15 letih je približno 10 odstotkov odraslih Nemcev podedovalo večje premoženje ali prejelo veliko darilo. Povprečna vrednost dediščine je okoli 85.000 evrov, večjih, registriranih daril pa okoli 89.000 evrov. Logično je, da bogati zapustijo več: ena polovica takšnih prenosov lastnine ostane znotraj najbogatejših 10 odstotkov prebivalstva, medtem ko 90 odstotkov preostalega prebivalstva podeduje ali prejme drugo polovico celotnega zneska zapuščin in večjih daril.
 


Ideološke omejitve enopartijskega socializma v nekdanji NDR, ki so zdaj, po nemški združitvi  leta 1990, vzhodne nemške dežele, se tudi danes odražajo v manjših osebni lastnini, ki jo zapuščajo povojne generacije v tem delu Nemčije. Danes je povprečna vrednost dediščine v vzhodnih deželah 52.000 evrov, v zahodnonemških pa 92.000 evrov.
 

Premožni zapuščajo imetje bogatim

 
V daljših obdobjih miru, ko ni vojn, revolucij, večjih sprememb družbenih sistemov in epidemij (veliko bolj smrtonosnih od sedanje), gospodarska neenakost hitreje narašča, ker premožni zaradi nakopičenih dediščin postanejo še bolj bogati. Po smrti ene osebe njeno premoženje pogosto podeduje več ljudi, zato bi lahko pomislili, da se z dedovanjem zmanjšuje neenakost, vendar ni tako.
 
Bogastvo ostaja večinoma znotraj manjšega dela prebivalstva, katerega lastnina raste ne le nominalno, ampak tudi v primerjavi z manj premožnimi. Na to ne nakazuje samo Markus M. Grabka, eden od avtorjev omenjene študije, temveč tudi številni drugi svetovno znani ekonomisti. Eden izmed njih je Thomas Piketty, ki zagovarja drugačno davčno politiko; v prvi vrsti progresivne davčne stopnje na osebni dohodek in davkov na premoženje, zlasti na dediščino.

Tudi Claudia Vogel, druga avtorica omenjene nemške študije, opozarja, da je pričakovani val dedovanja preplavil Nemčijo in da povečuje razlike med privilegiranimi in drugimi. Zapuščine dobijo tisti, ki imajo že veliko v lasti, poudarja Vogelova, ki je prepričana, da proti takemu trendu potrebujemo posodobljeno davčno zakonodajo.