»Drugje po svetu probleme rešujejo, v Sloveniji pa jih delamo«

Poleg vsega tega čas namenja tudi vodenju poslovnega kluba SBC (Slovenian Business Club), kjer je kot njegov predsednik vedno odprt za pogovore z mladimi podjetniki, a ne vabite ga na poslovno večerjo. Teh se ne udeležuje, ker vanje ne verjame. Pravi, da se o poslu govori dopoldne. »Poslovnih večerij se bojim, ker so pogovori preveč nerealni, še posebno če se družba razživi. Zjutraj so stvari praviloma drugačne in bolj realne.« Je edini nagrajenec GZS, ki je prestižno nagrado za izjemne gospodarske dosežke prejel dvakrat, poleg veliko drugih nagrad pa je njegov najbolj sveži naslov slovenski podjetnik leta 2019.
 

Z vsem spoštovanjem do dela SBC, ampak ali se vam ne zdi, da je še en klub ob vseh drugih klubih, zbornicah in združenjih, ki jih že imamo, le še en znak slovenske razdeljenosti?
 

Ne strinjam se z vami. Nastali smo, ker nismo ne gospodarstveniki ne menedžerji. Naša ustanovitev in delovanje izvirata iz tega, da smo podjetniki, najbolj zdrav del ekonomskega sistema. Zgolj če se povežemo, imamo lahko vpliv na spremembe v družbi. Te si želimo dosegati s pozitivnim zgledom. Nismo del tajkunskih zgodb, naša podjetja so večinoma nastala iz nič, praviloma smo šele prva generacija, zato moramo svoje znanje in izkušnje prenašati na mlade, naslednike naših podjetij. Politiki smo jasno povedali, da ne bomo politično delovali, ker nas politika ne zanima. Nas pa zelo zanimajo njeni rezultati, saj morajo ustvarjati dobre pogoje za delo, brez pretirane birokracije. Od drugih združenj se razlikujemo po tem, da smo večinoma družinska podjetja. Hitro rastemo, imamo sorazmerno nizko zadolženost, lastnikov nimamo v tujini. Celotne družine živijo skupaj s podjetjem. Praviloma so naše žene vpete v podjetje, otroke pa vidimo kot naslednike, če bodo sploh želeli ostati v Sloveniji. Naša podjetja niso zgolj »služba«, ampak življenjsko poslanstvo, zato vanje vlagamo večino svojih dobičkov. Naš glavni cilj zato ni zniževanje davkov na izplačevanje dobičkov. Najbolj nas motijo vsi drugi visoki davki, saj zaradi njih kot država postajamo zelo nekonkurenčni. Govorim o davčni obravnavi kot celoti, ne le o enem davku. Prav zadnje je največja hiba davčnih sprememb. Spreminjamo en, dva davka, dvignemo na noge pol Slovenije, vse zato, da prekrijemo bistvo. Cilj bi morala biti celovita davčna reforma, ki bo spremenila tudi strukturo davkov. Podjetniki si dobičkov praviloma ne izplačujemo. Jasno sem povedal, kje so vsi naši dobički. Ja, v naših podjetjih smo odgovorni lastniki, ki skrbimo za trajen razvoj in želimo, da bi naša podjetja živela še dolgo po nas.
 

Pravite, 'otroci bodo nasledniki podjetji, če bo sploh kdo želel ostati v Sloveniji'. Kako slabe so razmere?
 

Precej slabe, ampak o tem se sploh ne govori dovolj kritično. Najprej mlade izobrazimo, in to dobro, potem pa država ne ve kaj z njimi, zato mladi in sposobni odhajajo oziroma podjetja ustanavljajo zunaj naše države. Veliko sem razmišljal o tem. Davčna okolja na Češkem, Hrvaškem, Slovaškem, Madžarskem in v Avstriji imajo dve zakonitosti. Prvič, veliko se ukvarjajo z ekonomijo obsega oziroma velikim davčnim zajemom. Ta mora izvirati iz privlačnega poslovnega okolja in kakovostnega nadzora z dobrimi inšpekcijskimi službami. Te države se zavedajo, da so naša neposredna konkurenca, zato učinkovito uvajajo davčne prijeme, s katerimi privabljajo podjetja. Mi pa jih ne privlačimo s popolnoma ničimer, zato se ne gre čuditi, da v Ljubljani ni podružnic ali regijskih centrov velikih mednarodnih podjetij. V Zagrebu in Budimpešti je drugače. Pa ni ovira naša geografska majhnost. Težava je neprivlačno in nestabilno poslovno okolje. Katero podjetje bi prišlo v Slovenijo, če je edina zanesljiva napoved za prihodnost ta, da se bodo davki še zviševali? Zakaj se ne trudimo, da bi prišli k nam tisti, ki imajo sedež drugje? Ne, v Sloveniji raje zvišujemo davke tistim, ki ostajajo. Do kdaj še, se sprašujem.

Druga zakonitost teh držav, ki me je še bolj fascinirala, pa je, da dajejo prednost mladim. Zanje imajo dohodninske spodbude ali olajšave za socialna in zdravstvena zavarovanja ter še veliko drugega. Tega se naša davčna kozmetika ni niti dotaknila. Vlagamo skupni denar v šolstvo, da je izobraževanje brezplačno, potem pa ti intelektualci, polni znanja, odhajajo v tujino. Praviloma odhajajo najboljši kadri. Trdim, da je to ena naših največjih napak. Morda sem preveč pristranski, a verjemite mi, da šok za mladega ni odhod v tujino, šok je vrnitev v Slovenijo. Zato se ne vračajo.
 

Zakaj se v resnici po vašem mnenju ne željo vrniti?
 

Ko sem vprašal hčer, ki je magistrirala v Londonu in je že zaposlena v eni največjih svetovnih bank, kdaj se bo vrnila, me je vprašala, zakaj me to zanima. »Zato, da boš tu gradila boljšo družbo in delala.« Njen odgovor je zadel bistvo naše neučinkovitosti. »Veš oče,« je rekla, »jaz se ne morem znebiti občutka, da drugje po svetu probleme rešujejo, v Sloveniji pa jih delate.«

Koliko podjetji izgubljamo zaradi davčnega okolja?
 

Že če podjetje samo razmišlja, da bi zapustilo Slovenijo, to kaže na njegovo nezadovoljstvo. Vsakega, ki se obrne name za nasvet, prosim, naj ostane. Podjetniki se zavedamo, da imamo odgovornost tudi do družbe, v kateri delujemo. Kritiziram pa socialne transferje, ki ne spodbujajo dela. Socialna pomoč naj se osredotoči na tiste, ki jo res potrebujejo, ne pa da se iz nje napajajo tudi delomrzneži in »socialni« prevaranti. Upam si reči, da posamezni davčni popravki niso dobri, ker so le kozmetični popravki in ne celovita reforma. Katera bo tista vlada, ki bo pripeljala tisoč podjetij v Slovenijo, da bodo plačevala davke tu, ker to želijo, ker so presodili, da je to najbolje? Zakaj vsi računajo le na podjetja, ki tu ostajamo? V konjunkturi nam zvišujejo davke, ker je to najlažje, med krizo pa nam jih bodo spet zvišali, ker bo primanjkovalo denarja drugje. Politika pogosto pozablja, da smo zlasti podjetniki tisti davkoplačevalci, ki ustvarjamo presežek, o katerem tako rada govori. Želim si, da bi politika in širše okolje podjetnikom priznala vitalen prispevek k razvoju uspešnejše družbe za vse državljane. Mi namreč vplačamo največ davkov, ki se potem lahko porabijo za družbeno blaginjo. Podjetniki nismo neumni in ne gre misliti, da ne znamo preseliti sedežev podjetij. Zakaj tega ne naredimo? Ker se lahko oglašamo, ker si želimo ostati v Sloveniji in ker si želimo, da se naši otroci ne bi počutili izgnani od doma. Naš klub združuje le družbe, ki imajo v Sloveniji sedež in tu plačujejo davke, v nasprotju s podjetji, ki imajo v Sloveniji zgolj poslovalnice, sedeže pa drugje.
 

Pričakujete pospešen prenos deležev podjetji v tujino …
 

Me sploh ne bi presenetilo. Je pa res, da so ti procesi navadno očem skriti. Kdor se za to odloči, o tem ne govori. Gre tudi za poslovne enote, ki se ustanavljajo v tujini. S čimer načelno ni nič narobe, dokler ne trčimo ob problematiko transfernih cen in transferiranja dobičkov v tujino. Poteka pa tudi obraten proces, ko so velika tuja podjetja lastniki tovarn v Sloveniji in dobičke prenašajo v tujino, prav prek transfernih cen.
 

Ampak takšne poslovne prakse vas verjetno ne bi osrečevale?
 

Marsikdo ve, da je Butan najsrečnejša država na svetu in v njej živijo najsrečnejši ljudje. Meni to dejstvo dolgo ni dalo miru, zato sem državo obiskal in tudi poslušal njihovega profesorja za srečo z Univerze v Paru. Po predavanju sem ga prosil, naj strne, kaj narod potrebuje za srečo. Naštel je štiri stvari. Prva, odnos do narave, hribov, poti, jezer, živali. Druga, odnos do ljudi, kulture, narodni ponos, generacijska solidarnost. Tretja, trajnosti razvoj, da ne delaš škode prihodnjim rodovom. Četrta, sposobnost vladanja. Četrta me je presenetila, zato sem povprašal, kako vedo, kdo je dober vladar. Odgovoril je: »Tisti, kdor spoštuje prva tri načela.« Tako preprosto je to, če stvari ne zapletaš, zato pa so dežela najsrečnejših ljudi.
 

Sreča je pomemben dejavnik, a tudi denar je.
 

Razločevati morate cilj in sredstvo. Denar je sredstvo za doseganje cilja. Moj cilj je bil vedno samo najboljše poslovanje, najboljši hoteli, najbolje opravljeno delo, zadovoljen in navdušen gost, trajnostno delovanje v Jami in turizmu nasploh. Finančna uspešnost podjetja je nato le posledica tega prizadevanja. Mene prevečkrat presojajo le po finančnih kazalnikih, za katere vem, da so izjemni. Znam jih zelo dobro brati in razumem jih. A te številke hitro pozabim, nikoli pa ne pozabim vtisov gostov. Ko pohvalijo našo storitev, pozornost, organizacijo, ni lepšega občutka in noben denar tega ne poplača. Vsako podjetje je lahko še uspešnejše in bolj dobičkonosno, kaj konkretno boš naredil s tem dobičkom, pa je stvar vizije. Zame se ve, da me zanima le popolnost, h kateri težim vsak dan, čeprav vem, da je ne bom nikoli v celoti dosegel.

Nadaljevanje intervjuja preberite TUKAJ