Tistega, kar je brezplačno, človek ne ceni

 Foto Roman Šipić

Marjan Batagelj. Nekdanji profesionalni športnik, srednješolski učitelj, trgovec s sesalniki in eden prvih slovenskih podjetnikov, nepremičninar, predsednik uprave družbe Postojnska jama in njen večinski lastnik (leta 2010 jo je kupil za 12,4 milijona evrov), hotelir, upravljavec naložb, sicer pa velik ljubitelj narave, ki poskuša biti ves čas v stiku s samim seboj in okoljem, ki ga obkroža.

Nadaljevanje intervjuja z Marjanom Batageljem


Ko se srečamo v Hotelu Jama v Postojni 13. avgusta 2019, natanko devet let od njegove prve novinarske konference ob primopredaji poslov od nekdanjega Bavčarjevega Turizem Krasa, nam mimogrede zaupa tudi to, da je pri njem vsakih deset let navadno čas za nekaj novega. Kaj to pomeni za Postojnsko jamo, ki jo je takrat imenoval speča lepotica in verjel, da lahko naredi izjemno zgodbo? »Jamo imam resnično rad, zato upam, da se me tokrat ta nemir ne bo polotil,« odgovori. Podatki o poslovanju so zavidljivi. Jama, kot ji pravi Marjan Batagelj, je s skoraj že milijonom gostov na leto tretja najbolj obiskana destinacija v regiji, takoj za Benetkami in Plitviškimi jezeri. In če so bralcu bolj po srcu številke: v prvih petih letih je prihodke povečal z 10 na 16 milijonov evrov, nato pa nadaljeval s še hitrejšim tempom – leta 2016 je ustvaril 20 milijonov prihodkov, leta 2018 že 28 milijonov ter 11,5 milijona EBITDA. Dodana vrednost na zaposlenega je v zadnjem zaključenem poslovnem letu znašala 85.000 evrov, kar je za turizem nenavadno, prej bi ta podatek pripisali tehnološkemu podjetju. Zgolj v občinski proračun bodo letos z izplačili dividend, koncesnine, davkov, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in turistične takse vplačali več kot dva milijona evrov. Še preden je kupil Postojnsko jamo, je denar vložil v gradnjo stanovanjske soseske z dvesto stanovanji v njeni neposredni bližini. Leta 2017 je poleg naložbe na Jezerskem kupil 49 odstotkov družbe Certe Holdinga, zdaj je že njen večinski lastnik. Družba ima v lasti smučarsko središče Cerkno s hotelom, Eto Cerkno, kobariški Tik ter naložbe v farmacevtskih in finančnih družbah. V vmesnem času je kupil tudi četrtinski delež hotela Manora na Malem Lošinju.


Vam je študij geografije in etnografije torej dal dobro popotnico za poslovno pot? Pogosto so filozofske in humanistične vede deležne kritik, da producirajo neuporabne študente.

Družboslovje daje širino, ker ne postavlja meja v načinu razmišljanja. Če želim nekaj izračunati, najamem ekonomista, če hočem odpraviti probleme, najamem pravnika. Kaj pa če želim kreativno misel spraviti v realnost? Koga naj najamem? Kdo naj do konca izoblikuje idejo v moji glavi in jo uresniči? Kar sem dosegel na svoji karierni poti, nikoli ne bi dosegel na tak način, kot sem, če ne bi imel filozofske izobrazbe. Če bi bil ekonomist, bi vse presojal in opazoval skozi denar, če bi bil pravnik, pa skozi zakone. Ker sem geograf, razmišljam o ravnovesju. Ravnovesje je ključ do uspešnosti v vsakem podjetju. Kot družboslovec sem v razmišljanju širši, nikoli nisem popolnoma prepričan o zgolj eni ideji. Vem, da popolnost ne obstaja, da nič v poslu ni dokončnega in da morajo dvomi obstajati vedno in povsod. Mene vedno žene dvom. Nenehno se sprašujem, ali tisto, kar delam, delam prav. Ko gledam na pretekle uspehe, se zavedam, da bi danes delal bolje. Res pa je, da mora biti ravnovesje tudi med družboslovjem in tehničnimi vedami. Tega pa za Slovenijo ne morem trditi. Družboslovcev je preprosto preveč.

image
Fotografije Roman Šipić  Foto Roman Šipić


Kje ste se priučili ekonomskega znanja?

Starši so me naučili nekaj zelo enostavnih stvari: vedno porabi toliko, kolikor imaš, in pazi, da ne porabiš vsega, ker bo prišel čas, ko boš moral živeti od prihrankov. Mama se še danes pri dvaindevetdesetih letih šali, da je več dnevov kot klobas. Zato podjetij ne zadolžujem, kot fizična oseba nikoli nisem najel kredita. Zakaj bi si olepševal življenje, če si še nisem zaslužil dovolj lastnih sredstev?


Zadolževanje za rast torej ni vaš modus operandi?

Pred kratkim sem prebral zgodbo o ultra bogatem poslovnežu, ki je imel eno največjih jaht na svetu. Ko je umrl, je zapustil štiri milijarde dolga. Njegovi hčeri se ni sanjalo, kdo je bil njen oče. Čigava je torej bila jahta, koga občudujemo po marinah, ko tem ljudem zavidamo blišč in prestiž? Podjetniki smo drugačni. Podjetniško pot hodimo po stopnicah, čeprav vemo, da obstaja tudi dvigalo, ki te hitro popelje na vrh. A kdor se na vrh pripelje z dvigalom, nikoli ne bo razumel, kako je stavba postavljena in kje so njeni temelji. Z veseljem hodim po stopnicah, v nobeno delo mi ni težko pogledati, ga razumeti ali opravljati. Veliki dolgovi pomenijo tudi zelo hitro dvigalo. A kaj, ko tako redkim uspe ta instantna različica uspeha. Taki nam gotovo ne morejo biti za zgled. Kdor prehiteva na poti do vrha, zelo verjetno tudi zelo hitro strmoglavi, temelji popustijo.

Veliki dolgovi pomenijo tudi zelo hitro dvigalo. A kaj, ko tako redkim uspe ta instantna različica uspeha. Taki nam gotovo ne morejo biti za zgled. Kdor prehiteva na poti do vrha, zelo verjetno tudi zelo hitro strmoglavi, temelji popustijo.


Torej za nizko dodano vrednost slovenskega gospodarstva po vašem mnenju niso delno odgovorni slabi viri financiranja?

Kje pa. Denarja je še preveč. Danes ga je na voljo še več kot pred krizo. Bančni mehanizmi so enako ohlapni in nedosledni. Kako si razlagati številke v slovenskem turizmu in gostinstvu, ki imata pregovorno nizko dodano vrednost? Preprosto. S slabo učinkovitostjo. Trdim, da če želite delo narediti dobro, ne smete imeti neskončno veliko časa, ampak omejen in dobro plačan čas. Letos smo vsem delavcem izplačali tudi maksimalni regres v višini povprečne slovenske plače, to je 1714 evrov, v zameno pa učinkovito delajo, čuti se njihov zagon. Tu, kjer zdaj sediva, je imelo pred pol ure ogromno ljudi kosilo. Za njimi bi lahko pospravljali do večera, zdaj pa so, kot vidite, že pri koncu. Zato bomo letos v Postojnski jami presegli 90.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, pa nismo visoko tehnološko podjetje. Smo pa visoko učinkoviti in vrhunsko organizirani.


Želela sem vas vprašati, kaj so tista načela, ki jim pri vodenju posla najbolj zvesto sledite, a ste mi že posredno odgovorili, varčnost in občutek za malenkosti. Je še kaj, kar vas vodi v poslu?

Vsi delamo podobne stvari, razlikujemo se v podrobnostih. V malenkostih se pokaže, ali res delaš tisto, kar zagovarjaš. Morda marsikdo ne pozna ene od mojih lastnosti. Uživam v analizah, nadzoru in realizaciji. Zato mi je ena izmed Tolstojevih misli tudi življenjsko vodilo. Rekel je: Lažje je napisati deset zvezkov filozofije kot eno samo načelo uresničiti v praksi. Očitno sem pri uresničevanju idej dober. Skladno s konceptom nekdanjega lastnika družbe bi Hotel Jama podrli in naredili novega. Narejenih je bilo več sto tisoč študij, vsi so vedeli, kako bi moralo biti. A če bi hotel podrli, bi morali spet porabiti nove vire, nov beton, spet posegati v prostor. Veste, v življenju nisem pozidal niti koščka zemlje, vedno gradim na degradiranih območjih ali pa prenavljam. Na to sem res ponosen. Da imaš najlepšo hišo z najlepšim razgledom, ni treba začeti zidati na prvem vrhu, ki ti je všeč, nato pa narediti kilometre cest in posekati gozd. Ti kraji že obstajajo, le najti jih je treba. Konec koncev so v Slovenji že cele vasi prazne. Urbanizacija je veliko zlo človeštva.

Da imaš najlepšo hišo z najlepšim razgledom, ni treba začeti zidati na prvem vrhu, ki ti je všeč, nato pa narediti kilometre cest in posekati gozd. Ti kraji že obstajajo, le najti jih je treba. Konec koncev so v Slovenji že cele vasi prazne. Urbanizacija je veliko zlo človeštva.


Kdaj vam je bilo na poslovni poti do zdaj najtežje?

Ne vem, morda takrat, ko sem se ukvarjal z ljudmi, ki so lagali in širili neresnice. Danes vem, da niso bili vredni niti ene moje minute. Raje živim in se spominjam lepih stvari. Če bi me kdo kot dečka vprašal, ali si želim voditi Jamo, bi mu dejal, da je zmešan, da to ni za človeka, da je to le za bogove. Morda sem ravno zaradi tega strahospoštovanja, zaradi te nedosegljive želje razvil poseben odnos do nje in do vseh ljudi tu. Za večino njih, domačinov, vem, kaj se jim dogaja v življenju. Poglejte to prijazno natakarico Verico, ki nama je prej postregla kavo. Čez pol leta gre v pokoj. Pogrešal jo bom. Upam, da še kdaj pride naokoli. Nekaj pa je bilo v Postojnski jami na začetku res težko. Finančne rezultate lahko hitro uredite, pač porežete stroške. Kulturo v podjetju pa je težko spremeniti. Najtežje je bilo doseči nasmehe pri vodnikih, natakarjih, na recepciji, v vsem podjetju. Podjetje – enako kot človeško telo – deluje dobro, ko so vsi njegovi deli zdravi, zato ni pomembnih in nepomembnih delov. Vsi so namreč del celote.


To svetujete tudi mladim podjetnikom?

Včasih me mladi startupovci vprašajo, ali se mi določena ideja zdi dobra. Vendar moje mnenje ni pomembno. Pomembno je, ali vanjo sami verjamejo in kaj so pripravljeni storiti, ko se bodo stvari poslabšale. Ko mi to opišejo, takoj vem, iz kakšnega testa so. Produkt, storitev morda niti ni tako pomembna. Temu velikokrat pripisujemo preveliko vlogo. Poglejte, koliko dobrih idej je na pokopališču zgodovine, ker jih niso uresničili ljudje, ki bi vanje morali verjeti. Zanimivo je, kako se mladi startupovci praviloma delijo na dva pola. Prvi mi odgovorijo, da bodo nehali, če ne bo šlo. Drugi pravijo, da bodo naredili vse, šli do konca. Zelo redki so tisti, ki odgovorijo, da se bodo prilagodili. Ta srednja pot je najboljša. Gre za ravnovesje med tvojo mislijo, tistim, kar meniš, da je dobro, in tistim, kar ljudje potrebujejo.

Zelo redki so tisti, ki odgovorijo, da se bodo prilagodili. Ta srednja pot je najboljša. Gre za ravnovesje med tvojo mislijo, tistim, kar ti meniš, da je dobro, in tistim, kar ljudje potrebujejo.


Marsikdo v Sloveniji se pritožuje, da ponudba zaradi turistov postaja predraga in s tem nedostopna za domačine. Tudi vam očitajo drage vstopnice za jamo, na Jezerskem ste postavili hotel z najdražjo nastanitvijo v Sloveniji.

Podarjene in cenene stvari niso cenjene. Poleg tega sta Postojnska jama in Predjamski grad znamenitosti svetovnega formata, Vila Planinka pa eden najboljših hotelov v Sloveniji. Cene so primerne ravni naših storitev. Kulinarika v Vili Planinka je vrhunska, poznavalci pravijo, da ji pritičejo Michelinove zvezdice. Ponos na svojo storitev pač izkažeš tudi (in predvsem) s tem, da jo primerno ovrednotiš. Seveda pa razumemo in zelo cenimo domačega gosta, zato imamo v Postojnski jami, na primer, novembra ali februarja vsesplošno akcijo polovičnih cen. Če takrat pride še kakšen tujec, pač pride. Evropska zakonodaja ne dopušča dvojnih cenikov, ene cene za domače goste, druge za tuje. V tem primeru bi bili v hudem prekršku. O tem, da je Postojnska jama predraga, pa se tako ali tako govori že ves čas, začelo se je, še preden sem nastopil položaj. Postojnska jama je bila vedno predraga, že zato, ker ni bila brezplačna. Jaz pravim, da je lepa, takega čudesa ni nikjer drugje svetu, in cena mora biti primerna njeni edinstvenosti. Kaj bi se zgodilo, če bi bila cena vstopnice en evro? Nekateri bi rekli, kako to, da zraven ne dobijo še sendviča. Še enkrat poudarjam, da tistega, kar je podarjeno, ljudje ne cenijo. Po svetu vidite, kakšne so cene za oglede različnih znamenitosti, ki se z našo jamo še zdaleč ne morejo primerjati. Slovenci bodimo ponosni na naše gore, naše jame, naša jezera in reke. To mora imeti ceno.


Hrvaška zaračunava vstopnino za skoraj vse svoje narodne parke, Talaščico, Mljet, Plitviška jezera ... mi pa v Triglavski narodni park vsako leto brezplačno spuščamo vse več turistov, ne da bi od njih kaj dobili.

Iz TNP, še posebno pa iz Bohinja, smo naredili cenen, prenatrpan turizem. Skoraj vsem je dovoljeno vse, in če želiš omejiti obisk z avtomobilom, se skoraj razpiše referendum. Mislim, da moramo najprej v ogledalu pogledati sebe, potem pa se jeziti na vse turiste iz tujine. Večkrat so bolj spoštljivi od nas samih. Kot veste, sem pred časom želel kupiti hotel Bellevue v Bohinju. Premislil sem se, ko smo se pogovarjali o prihodnosti vodenja Bohinja.


Zakaj?

Ker sem dobil občutek, da si želijo enakega scenarija kot na Bledu. Veliko pločevine. Samo to bom rekel: lepo prosim, pazimo na to, kar imamo, in postavimo temu primerne cene. Če bo zaradi tega kakšen turist manj, nič zato. Bodo pa tisti ostali toliko bolj zadovoljni in več bomo imeli od njih, narava bo manj obremenjena. Narava je navsezadnje neprecenljiva dobrina.

image
Foto Roman Šipić  Foto Roman Šipić


Ne razumite me napak, kot redni obiskovalki gora in Bohinjskega jezera, mi gotovo ne bi bilo po godu plačevanje vstopnine, toda, ali zaradi evropske zakonodaje, ki prepoveduje razlikovanje med domačim in tujim gostom, res ni mogoče ničesar ukreniti glede tega? Recimo letna klubska kartica za Triglavski narodni park, ki bi njenim članom zagotavljala ugodnosti?

Govorite o tem, kaj bi bilo mogoče narediti, pa še ni narejeno. Ne vem, zakaj se ta ideja še ni uresničila, ker se s tem ne ukvarjam. Zakaj mislite, da imamo v Postojnski jami za praznik binkošti brezplačen vstop za vse prebivalce Občine Postojna? V tem primeru se vidi, kaj je včasih iznajdljivost. Evropski birokrati nam pač določajo nekaj, kar se jim morda daleč v Bruslju na papirju zdi povsem v redu, v praksi pa se pokaže za velik nesmisel. Ne skrivam, kaj si mislim o evropski zakonodaji. Prevečkrat se zgodi, da klečeplazimo pred Evropo, kot da ne bi imeli svoje glave in ponosa.

Trdim, da če želite delo dobro opraviti, ne smete imeti neskončno veliko časa, ampak omejen in dobro plačan čas.


Je tako strogo upoštevanje prepovedi, da ne smemo razlikovati med domačim in tujim, še en dokaz, da smo včasih bolj papeški od papeža?

Gotovo smo. Pa ne samo pri tem. Če bi začel naštevati vse primere, bi to bil najdaljši odgovor v intervjuju. Več ko je birokracije, večjo moč ima. Nemoč ljudi, podjetnikov, državljank in državljanov pa vse večja in večja. Pa naj mi kdo še reče, da več zakonov pomeni več reda. Red je takrat, ko je zakonov malo, so logični in se jih dosledno spoštuje ter nikomur niti na misel ne pride, da bi jih kršil.

Nadaljevanje intervjuja preberite TUKAJ
Več iz rubrike