Ali je francoski predsednik Macron ključen za prihodnost EU?
Emmanuel Macron je kot mednarodni državnik pravilno prepoznal grožnjo, ki jo zahodnemu redu predstavljata rastoča Kitajska in neusmiljena Rusija, njegov centrizem pa je bil najuspešnejši na področju gospodarske politike. In čeprav kampanja za francosko predsedstvo ostaja v senci burnega dogajanja v Ukrajini, je morda bolj pomembna, kot se zdi na prvi pogled.
Neposredni razlog je, da bo odločila, kdo bo vodil Francijo, ki namerava usmerjati Evropsko unijo, ko se bo ta prilagodila odsotnosti nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel.
Posredni razlog pa je, da govori o možnostih za oživitev radikalnega centrizma oziroma radikalne sredine v dobi t. i. identitetne politike. Slednji izraz opisuje politični pristop, pri katerem ljudje določenega spola, vere, rase, socialnega porekla, družbenega razreda, okolja ali drugih identifikacijskih dejavnikov razvijajo politične programe, ki temeljijo na teh identitetah, kar morda ni najbolj optimalno.
Komu Macron predstavlja potencialno grožnjo?
Francoski predsednik Macron je bil prvič izvoljen leta 2017 in je, kot pameten in razumevajoč politik, kmalu postal vzor radikalnega centrizma, ki zagovarja temeljite družbeno-politične reforme prek realističnih in pragmatičnih političnih metod. Radikalni centristi pogosto prevzemajo tako politično leve kot politično desne ukrepe oziroma ideje in jih tudi združujejo.
Macron je bil sicer izvoljen v času pestrega dogajanja v svetovni politiki. Velika Britanija je leto prej glasovala za izstop iz Evropske unije. Amerika je pravkar izvolila Donalda Trumpa. Po vsej Evropi so se na volitvah vzpenjali populisti, celo v državah, kot so Švedska, Danska in Nemčija. V Grčiji je bila na oblasti skrajna levica. Italijanska Severna liga bo kmalu vstopila v vlado kot polovica populistične koalicije, ki je koketirala z izstopom iz evra in zavračala migrante, rešene v Sredozemlju.
Po vsem svetu so bili tako v vzponu politiki, ki so obljubljali, da bodo postavili zidove, prezrli strokovnjake in vrnili čas nazaj v »namišljeno zlato dobo«. »Nič čudnega, da je Macronovo zmagoslavje v eni od najbolj ključnih evropskih držav prineslo olajšanje,« navaja britanski medij The Economist in dodaja, da je bil doslej Macronov centrizem najuspešnejši prav na področju gospodarske politike.
Nedokončano delo
Preden je leta 2017 prevzel položaj, je trdil, da mora biti Francija odprta za globalizacijo, vendar si mora bolj prizadevati, da bi svoje državljane opremila z znanji, ki jih potrebujejo za prilagajanje spremembam. Njegove pro-tržne reforme trga dela in zakonodaje so utelešale to filozofijo in so privedle do ponovnega vzpona na področju zaposlovanja in ustanavljanja novih podjetij v Franciji.
Ne glede na nekatere uspehe, pa je Macronu v drugem mandatu ostalo še veliko nedokončanega dela. The Economist navaja, da je francoski predsednik preveč rad posegel po vzvodih državnega nadzora, bodisi z omejevanjem cen električne energije ali vmešavanjem v upravljanje hipermarketov, najbolj pa mu je spodletelo pri oživljanju francoske politike. Poleg tega je pokazal neliberalno zanemarjanje nekaterih institucij.
Francoski centrizem in njegovi anglo-ameriški liberalni bratranci so sistemi, ki potrebujejo nenehno obnavljanje s pomočjo argumentov in konkurence. Ena od lekcij, ki so jo predstavili strokovnjaki, je, da kompleksni kompromisi težko premagajo slogane. Druga pa je ta, da ena oseba ne more vzdrževati radikalne sredine. Ne le zato, ker je preveč odvisno od vsake ponovne izvolitve in od tega, ali se bo pojavil naslednik, ampak tudi zato, ker so posamezniki pomanjkljivi.
Več iz rubrike
Joc Pečečnik prijatelju Franciju Pliberšku v spomin
Gradnja skupnosti je bila Francijevo poslanstvo. Verjel je v sodelovanje, izmenjavo idej, znanost in napredek.
Zgodba avtomobilskega dobavitelja v postopku transformacije
Zapleten proces prehajanja iz klasičnih montažnih postopkov v nove proizvodne procese
