Poslovanje v Južni Koreji: Azijski Španci

Da je brez domačega partnerja težko prodreti na trg končnih izdelkov, pritrjuje tudi Bojan Ivanc.Južnokorejska poslovna kultura je posebna, temelji na načelih lojalnosti, zanesljivosti, hitrosti, kakovosti, pravi Petrič. Če tega podjetje ali posameznik ne upošteva, je tudi sam posel negotov. »Če pa je vse omenjeno na visokem nivoju in če je produkt dober, ne predrag in ima prednost pred konkurenco, ki je neizprosna, potem posel ni vprašanje,« pojasnjuje Petrič. Pravi pa, da Slovence morda malce preseneti spoštovanje, ki ga izkazujejo mlajši zaposleni starejšim in podrejeni zaposleni nadrejenim: »Zelo je prisotna subordinacija. Ta del poslovne kulture je lasten vsem azijskim deželam, zelo pa je poudarjen predvsem v Koreji.«

Blaž Križnik: Ljudje, ki poznajo Azijo, pravijo, da so Korejci veliko bolj odprti. Nekateri jih primerjajo celo s Španci.

Znanje korejščine ni pogoj, je pa dobrodošlo, pravi Heider. V Seulu sicer lahko poslovnež brez težav po poslovnem prostoru krmari z angleščino, ker je mednarodno poslovno okolje. »Težava nastane pri poslih, ker Korejci, tudi če znajo angleško, raje govorijo krejsko in imajo s seboj prevajalca,« razlaga Blaž Križnik, sociolog in izredni profesor na podiplomski šoli za urbane študije na seulski Univerzi Hanyang. Tako brez prevajalca težko sklenete posel.
Ljudje, ki poznajo Azijo, pravijo, da so Korejci veliko bolj odprti. »Nekateri jih primerjajo celo s Španci,« pravi Križnik.

SPLOŠNO: Kako poslovati v Južni Koreji? 

Ne glede na to, da Križnik v Koreji živi že devet let, integracija v korejsko družbo traja dolgo časa, »čeprav govoriš jezik in poznaš navade, ostaneš tujec«. So pa sicer Korejci izredno odprti, pravi. Tako ni nenavadno, če si želijo izvedeti čim več o poslovnem partnerju – ali je samski ali poročen, koliko je star, ali ima otroke, skoraj najpomembnejši pa je naziv oziroma izobrazba.

Shutterstock

Križnik pravi, da se pri njih na univerzi naslavljajo po položajih – profesor ta, dekan ta, vodja … Podobno je v podjetjih. »Naziv je bolj pomemben kot ime. Ko govoriš korejsko, namreč glede na družbeni položaj in ugled osebe spremeniš način govora. Korejci imajo veliko različnih oblik izražanja vljudnosti skozi govor. Mi imamo samo ti in vi, glede na pozicijo sogovornika je torej treba izbrati pravo obliko naslavljanja. Bolje je več vljudnosti kot premalo,« pojasnjuje Križnik.
In če so še pred leti sloveli po tem, da posel sklenejo s popivanjem in karaokami (noribang), danes ni več tako. Vse več Korejcev ne pije, pa tudi z mesom vas ne bodo silili, čeprav z veseljem sami hlastajo po govedini in svinjini ob pravem korejskem žaru.
Pa tudi odgovoru »ne« se izogibajo. Pri čemer pritrdilni odgovor ne pomeni, da se strinjajo – prej pomeni, da so razumeli, dodaja Petrič.

Letalska karta do Južne Koreje manj kot 600 evrov.

Shutterstock

Visokoizobražena delovna sila …

Korejci veljajo za enega najbolj izobraženih narodov. Navsezadnje so zadnjih 30 let veliko vlagali v posodobitev šolskega sistema, zato dobro izobražene delovne sile ni težko najti. »Velik del družinskih dohodkov je namenjen izobraževanju otrok. Imajo aktiven program izmenjave študentov s tujimi univerzami. Tako obstaja možnost sodelovanja na področju izobraževanja,« pravi Bojan Ivanc.
So tudi marljivi delavci. V službi so od devetih zjutraj do šestih zvečer, vmes imajo uro odmora za kosilo. A tako je le v teoriji. Zaposleni ponavadi ne more domov pred šefom. »Če šef ostane dlje, daješ slab vtis, če greš domov pred njim. Ljudje so zato v službi tudi deset do dvanajst ur, kar ni učinkovito,« razmišlja Križnik, ki je profesor in pride v službo do desete zjutraj, univerze pa ne zapusti pred 18. uro, čeprav nad seboj nima nadrejenega. V malih in srednje velikih podjetjih zaposleni, čeprav obstaja 40-urni delavnik, delajo bistveno več, tudi več kot 50 ur na teden, pritrjuje Petrič: »Učinkovitost dela je manjša, kot smo navajeni v naših podjetjih v Idriji. Razlog je predvsem v manjši pripravljenosti samostojnega odločanja zaposlenih v verigi poslovnih odločitev znotraj podjetja.«
Predsednik Mun Dže In želi sicer v delavnik vnesti red in omejiti delovni čas ter preprečiti, da bi šefi zaposlene klicali po 18. uri. Prakso, ki ostaja ukoreninjena že nekaj desetletij, pa je težko izkoreniniti. »Le redkokdo ne bo zvečer sprejel telefonskega klica nadrejenega, ker če ga ne bo on, ga bo nekdo drug. Konkurenca na trgu delovne sile je izjemno močna,« pojasnjuje Križnik.

Shutterstock

… a mladi težko pridejo do zaposlitve

Čeprav delovna mesta so, mladi s strahom zrejo v prihodnost. Velika večina jih je namreč zaposlenih za določen čas. »Imajo zelo veliko prekarcev in moji študenti so obupani, ker ne vedo, kakšno službo bodo dobili,« negotovost prekarnega dela povzame Križnik. Mladi težko dobijo službo za nedoločen čas, zato se ne poročajo, nimajo družine. Posledično je rodnost nizka. V obdobju, ko je vlada zvišala starostno mejo upokojevanja z 58 na 60 let, dve leti skorajda niso zaposlovali nove delovne sile, so povedali mladi Korejci ob našem obisku. Če želijo delo za nedoločen čas, morajo službo iskati zelo mladi. Korporacija Samsung, recimo, ne zaposluje ljudi, starejših od 35 let. Pot do zaposlitve je torej jasna – ali se podjetju pridružiš pri 22 letih ali pa se ne boš nikoli.
Koreja je država, kjer vladajo korporacije, ki so bile od 60. let vedno močno vpete tudi v politiko.

Tveganja v Južni Koreji so zelo nizka!

Razmerja med državo in močnimi korporacijami so bila vsem na očeh – država je odkrito promovirala nekatere korporacije na račun drugih, kar pomeni, da korporacije lahko vplivajo na sprejemajoče politike. Novi predsednik ima več socialnega čuta, zakonodajo poskuša prilagoditi mladim, ki jim ni z rožicami postlano. Vlada se zdaj trudi poslovno okolje približati malim in srednje velikim podjetjem, predvsem v sektorju informacijske tehnologije in zelenih tehnologij. Pospešeno vlaga tudi v zagonska podjetja, s čimer si prizadevajo, da bi zmanjšali delež prekarnega in začasnega dela.

Shutterstock

Sindikati pritiskajo na rast plač

In plače? »V povprečju oseba na mesec zasluži najmanj 1700 dolarjev,« je ob večerji povedala študentka, ki se je tiste dni, ko smo se mudili po tej azijski državi, bila naša prevajalka. Mun Dže In je pred časom začel novo politiko najnižjega plačila. Zakonsko je določeno, da je najnižja urna postavka sedem dolarjev oziroma, kot so nam povedali Korejci, so jo dvignili celo na deset dolarjev. »Urno postavko so zvišali, ampak čeprav si plačan sedem dolarjev na uro, opravljaš tudi ure, ki niso plačane,« pojasnjuje Križnik.
Petrič pa dodaja, da na rast plač močno pritiskajo tudi sindikati, kar »zmanjšuje konkurenčnost podjetij, ki je že na kritični točki«.
In če podjetje ne plača vseh ur? »Potem se oseba pritoži. To je storil moj brat. Plačali so mu manj, kot je delal. In v enem tednu je pristojni državni organ podjetju poslal povpraševanje z obvestilom, da če ne plačajo, bodo dobili finančno kazen,« je povedala Kim.

PKZ - partner projekta

Shutterstock