Kako poslovati z: JAPONSKA
»Potnik, ki ne opazuje, je kot ptica brez kril,« je dejal perzijski pesnik Saadi. Enako velja za poslovneža, ki si želi poslovati v tujini, še posebej v nam bolj oddaljenih državah.
Japonska je primer države, v kateri je kodeks družbenega vedenja postal tako formalen in pomemben, da je pravilno ravnanje dobilo izjemen pomen.
Japonska, država s 127 milijoni prebivalcev, ni dežela tveganj. Je konservativna, do novih stvari previdna in do tujcev precej nezaupljiva, pravita Simona Leskovar, veleposlanica Republike Slovenije na Japonskem, in Igor Leiler, Ljubljančan, ki na Japonskem živi že skoraj 40 let. A to ne pomeni, da je do tujih investicij zaprta in da v deželi vzhajajočega sonca ni priložnosti za slovenska podjetja ali posameznike.
Ponosni na svoja podjetja
Nekatera največja podjetja na svetu imajo sedež na Japonskem. Od tam prihajajo svetovna proizvajalca avtomobilov Toyota in Honda, vodilna podjetja za elektroniko in trendovske japonske blagovne znamke, s katerimi je imela Japonska velik vpliv na svetovni poslovni in potrošniški trg. Toyota je na Forbsovi lestvici »Global 500« na četrtem mestu. Tržnoraziskovalno podjetje Risk Monster je leta 2013 ugotovilo, da so Japonci najbolj ponosni na Toyoto, Sony, Hondo, Panasonic, Nissan, Canon, Toshibo, Bridgestone, Nintendo in Hitachi.
Ali veste, da Japonci ne poznajo minimalne plače?
Na podlagi ugotovitev so pri Risk Monsterju zapisali: »To kaže na visoko stopnjo zaupanja v tehnične zmogljivosti japonskega proizvodnega sektorja in kakovosti njegovih izdelkov.« Japonska je nedvomno tehnološko visoko sofisticirana dežela. Na spletu smo pred leti občudovali vesoljske straniščne školjke, ki se same odpirajo, zapirajo in izpirajo. Simona Leskovar se je ob prihodu na Japonsko začudila veliko stvarem, ki se jim zdaj le še nasmehne: »V Tokiu je 13,5 milijona ljudi, v širšem metropolitanskem delu pa jih živi okrog 38 milijonov, a v Tokiu ni kam odvreči smeti. Košev za smeti na ulici ni, zato lonček od kave, ki jo vzameš s seboj, prineseš domov. V mestu kljub velikosti populacije ni gneče, cestni promet poteka v več nivojih, široko razpredena je mreža metrojev in vlakov. V gneči imajo na podzemni železnici vagon samo za ženske, da se izognejo otipavanju. Na mobilnih telefonih imajo kamere glasen zvok, ki se ga ne da utišati, ker so moški ženske velikokrat neprimerno slikali.« Japonska je ena tehnološko najnaprednejših držav, ki se v svojem konservativnem razmišljanju poslovno odpira tujini.
Nujno znanje poslovnega jezika »keigo« …
Kakšna je Japonska poslovna družba? Kakšne so njihove delovne navade?
Japonski delavci iz službe nikoli ne odidejo prej kot šef. Kar pa ne pomeni, da so v svojem dolgem delovniku učinkoviti.
Vsi poslovneži so oblečeni v črno obleko z belo srajco, tudi ženske imajo temne kostime. Vsi se prevažajo z metrojem. Delajo od jutra do večera. »Mit o učinkovitosti Japoncev se mi je hitro sesul. Zahodnjaki imamo sliko o učinkoviti, delavni japonski družbi, a ta, ki je sicer hierarhična, navznoter ne funkcionira tako perfektno,« strne vtise Simona Leskovar. »Japonski delavci iz službe nikoli ne odidejo prej kot šef. Kar pa ne pomeni, da so v svojem dolgem delovniku učinkoviti. Velikokrat imam občutek, da smo doma učinkovitejši od njih. To se kaže že na mikroravni, kjer so potrebna natančna navodila za izvedbo nalog. Zelo različno dojemamo samoumevnost posameznih opravil, to je kulturna razlika,« razlaga Leskovarjeva.
To pomeni, da se morajo poslovneži, ki želijo poslovati na Japonskem, podrobno seznaniti s tamkajšnjo kulturo. Govori iz lastnih izkušenj. Družbeni, politični in gospodarski sistem je hierarhičen. Zato se je treba pred poslovanjem z Japonci poučiti o uzancah, uporabljati tudi poslovni jezik – keigo, ki ustreza tej ravni. »To je poseben jezik, ki ga je treba znati uporabljati, saj je drugače težko razumeti potencialne poslovne partnerje in vzpostaviti kontakt. Zato vsakomur, ki tipa po japonskem trgu, svetuje, naj ne obupa po prvem obisku: »Prvič ne prideš na Japonsko, da skleneš posel, ampak da vidiš človeka. Odnos, ki privede do posla, se gradi dolgo. V njihovo poslovno sredino je nemogoče prodreti z danes na jutri.« V tem smislu je projekt pametnih skupnosti (projekt Nedo), pri katerem Slovenija sodeluje z Japonsko, plod dolgotrajnih prizadevanj.
... in zahvaljevanje
Leskovarjeva se spominja, da so ji ob prihodu na Japonsko mnogi kolegi svetovali prebiranje knjig o japonskem karakterju. »Japonci so zelo zaprti. Za tujce imajo besedo gaijin. To je malce pejorativen izraz, s slabšalnim prizvokom. Kljub temu tujcu na neki način oprošča določene kulturne napake – ni se vam na primer treba globoko priklanjati, razen na srečanjih s cesarjem,« pripoveduje.
Ko srečamo potencialnega poslovnega partnerja, je treba reči »osewa ni narimasu«, ko se poslovimo od njega, pa »osewa ni narimašita«. frazi je skorajda nemogoče prevesti v slovenščino, saj je razmišljanje o poslovnih stikih na Japonskem drugačno.
Pravi, da imajo veleposlaniki pred predajo poverilnih pisem svojih predsednikov cesarju poseben trening cesarskega protokola, kjer jim razložijo vse korake in način priklanjanja. »Napake pred cesarjem si nihče ne želi,« poudari. Treba je vedeti, da se je na Japonskem treba pogosto zahvaljevati: »Arigato guzaimas oziroma hvala lepa je treba reči, še preden se kaj zgodi.«
»Ko srečamo potencialnega poslovnega partnerja, je treba reči osewa ni narimasu, ko se poslovimo od njega, pa osewa ni narimašita. Ti frazi je skorajda nemogoče prevesti v slovenščino, saj je razmišljanje o poslovnih stikih na Japonskem drugačno. V grobem bi bil pomen naslednji: 'Najlepša hvala vnaprej za vaše sodelovanje in pomoč' in 'Najlepša hvala za vaše sodelovanje in pomoč',« dodaja Igor Leiler, ki ga je splet okoliščin – diplomiral je iz matematike, na univerzi v Kjotu pa doktoriral iz teoretične ekologije – pripeljal v kulinariko. Vedno je rad kuhal, tako je z ženo Japonko v Kjotu odprl Pikapolonco, trenutno edino slovensko restavracijo na Japonskem. Za poslovanje na Japonskem sicer zgolj nekaj fraz ne bo dovolj, poudarjata Leiler in Leskovarjeva. Japonci namreč niso vešči angleščine.
Tržne priložnosti na Japonskem?
Naklonjeni tujim naložbam, vendar …
Številna tuja podjetja so se pri vstopu na japonski trg pošteno opekla. In napake ponavljajo še danes, so na svoji spletni strani zapisali pri leta 1996 ustanovljenem podjetju Eurotechnology-Japan, katerega misija je povezovanje tujih visokotehnoloških podjetij z japonskimi visokotehnološkimi sektorji in globalizacija japonskih korporacij. Veliko je sicer odvisno od zdrave pameti, »preučiti pa morate tudi veliko dejstev o Japonski in carinah. Ugotovili boste, da so nekatere domneve, ki ste si jih ustvarili, napačne,« opozarjajo. Dodajajo, da je težave v japonski hčerinski družbi včasih najbolje rešiti s spreminjanjem odgovornosti glavne osebe v domači pisarni. Največja napaka pa je, če posel začnete z neustrezno pripravljeno strategijo ali celo brez nje. »Posledice nepripravljenosti so se pogosto odrazile v večmilijardnih stroških,« pravijo.
Na Japonskem ne poznajo minimalne plače kot pri nas. Vsaka prefektura določi minimalno urno postavko, ki jo je delodajalec zakonsko dolžan izplačati.
Japonci so sicer naklonjeni tujim naložbam, vendar je treba upoštevati njihova pravila. »Če želi Slovenec odpreti podjetje na Japonskem, je najbolje, da najde japonskega poslovnega partnerja,« svetuje Leskovarjeva, ki na veleposlaništvo občasno dobiva povpraševanja o poslovanju v deželi vzhajajočega sonca. Pravi tudi, da pot do odprtja podjetja na Japonskem ni kratka: »To se ne zgodi takoj, niti ni enostavno. Na Japonskem je ogromno birokracije. Odvisno od posla moraš imeti v lasti skladišče, poslovne prostore ali pisarne. Ti ne smejo biti najeti.« Potreben je tudi ustrezen vizum, s katerim lahko v resnici kupiš poslovne prostore. Nakup prostora je lahko izziv, pojasnjuje Leskovarjeva: »Potrebuješ nekoga, ki bo jamčil zate. Če nikogar ne poznaš, je to težko. Imeti moraš začetni kapital v višini pet milijonov jenov (38.000 evrov). Od leta 2015 je to lahko tudi kapital japonskega partnerja.« V primerjavi z Japonsko torej v Sloveniji ni tako težko odpreti podjetja.
A to ne velja za vsak posel. Igor Leiler pravi, da je bila edina ovira do odprtja restavracije finančna, a doda, je bila to osebna težava, »zakoni nimajo s tem opraviti nič«. Inšpekcijski pregled sestavljata dva kriterija: »Prostori morajo ustrezati higienskim in požarnim predpisom, ki so samoumevni in niso zbirokratizirani in ne zahtevajo posebnega truda. Kuhar se mora udeležiti tečaja o higienskih predpisih in pravilih ter na koncu opraviti kratek, enostaven test. Komisija, ki odloča o tem, ali je restavracija primerna ali ne, upošteva določena pravila, a stvari so precej 'lebdeče', strogih zakonov skorajda ni, zato je veliko odvisno od komisije same. Tudi higienski predpisi so precej odvisni od kraja samega; v vsaki občini veljajo drugačni kriteriji. Vsi pa se zavedajo, da je človek, ki je zaposlen (samozaposlen), bolj koristen družbi kot pa človek brez dela.« Dodaja, da pozna nekaj Slovencev, ki delajo na Japonskem: »V turizmu, učijo angleščino, programirajo igre, so profesorji na univerzi, trgovci, uradniki. Mnenja sem, da se lahko slovenski mladi vključijo v japonsko družbo in najdejo sebi primerna dela na skorajda vseh področjih, vendar pod pogojem, da obvladajo japonski jezik. Popolnost ni potrebna, a poznanje treh, štirih besed ne bo dovolj,« pojasnjuje.
Prej zvesti delavci danes pogosto menjujejo službe
Japonska je gospodarsko uspešna država, in to kljub številnim izzivom, ki jih prinašata pomanjkanje delovne sile in starajoče se prebivalstvo, opaža Leskovarjeva. Brezposelnosti skoraj ni, mladim dela ni treba iskati v tujini – podjetja jih snubijo že na univerzah. »V Tokiu vsak potencialen delavec lahko izbira med dvema ponudbama. Na trgu je več delovnih mest, kot je ljudi,« pojasnjuje Leskovarjeva in dodaja, da je zato tudi na veleposlaništvu težko dobiti ustrezno lokalno osebje. »Vsak gre tja, kjer je plača boljša,« pravi. Leiler opaža tudi, da so se v zadnjih dveh desetletjih delovne navade na Japonskem spremenile. »Pred veliko gospodarsko krizo, ki je udarila pred 20 leti, so bili ljudje zvesti podjetju, kjer so se kot mladi zaposlili, službe so menjali zelo redko. Po gospodarski krizi pa se je razmišljanje spremenilo. Še posebej mladi precej pogosto menjajo službe. Veliko ljudi je pogodbeno zaposlenih; službe niso trajne, ampak imajo pogodbo za nekaj let, in ko se ta izteče, se pogosto znajdejo na cesti. Veliko je tudi zaposlenih za določen čas, s čimer se podjetja izognejo plačilu davkov, zavarovanj in vseh drugih obveznosti. Starejši ljudje so bili vzgojeni v potrpežljivosti, za mlajše je ta neznanka; samo malo nerazumevanja, malo jih kdo okara, in že se poslovijo od podjetja,« Leiler opisuje spremembe. Pravi, da pred leti dela ni bilo veliko, zdaj je slika povsem drugačna: »Dela je veliko, ljudje so potrebni, zato je menjava službe kar enostavna.« Čeprav delovnih navad zaradi razlik med podjetji in vrsto dela ne more posploševati, opaža, da so ljudje še vedno predani delu. »Motivi za predanost so seveda zelo različni: veselje do dela, želja po uspehu, napredovanju, strah pred napakami, podrejanje normam in okolici,« niza primere. Doda še, da je »Japoncem (za zdaj) še lahko zaupati pri poslu. Včasih pogodbe niso bile potrebne, obljuba je bila dovolj, da so se stvari zgodile. Ta miselnost še obstaja, a zahodnjaške norme (pisane pogodbe, nezaupanje v dano besedo ...) so vedno bliže.«
Več iz rubrike
Tveganj v mednarodnem poslovanju bo čedalje več
Slovensko gospodarstvo je kljub majhnosti v dobri formi. Je zdravo, živahno ter po letih finančne in ekonomske krize stabilno. Kako se ti trendi kažejo v poslu? S kakšnimi tveganji se spopada gospoda…
Poslovna konferenca: Tveganja in priložnosti za slovensko zunanje gospodarstvo
Vsako podjetje se srečuje s tveganji, toda v njih so tudi priložnosti. Rdeča nit oktobrske konference z naslovom Tveganja in priložnosti za slovensko zunanje gospodarstvo bo pogled na tveganja z razl…
