Nemškemu premogu bije zadnja ura

V središču nemške politične razprave o energetskem prehodu (in ublažitvi podnebnih sprememb) je prihodnja raba premoga. V Nemčiji namreč kljub vse večji proizvodnji in uporabi obnovljivih virov energije količina emesij toplogrednih plinov ne upada. Trenutno je Nemčija še vedno največji proizvajalec rjavega premoga, čeprav je leta 2018 zaprla svoje zadnje rudnike črnega premoga. Če bo vlada sledila predlogu komisije za premog, bi lahko zadnji rudniki premoga in lignita leta 2038 prenehali delovati.


Slednje bi lahko bil hud udarec nemški industriji, ki še vedno uporablja poceni fosilna goriva. V proizvodnji električne energije delež črnega premoga in lignita predstavlja 35,3 odstotkov (v primerjavi s 35,2 odstotka iz obnovljivih virov, 11,7 odstotka jedrske energije in 12,8 odstotka iz zemeljskega plina leta 2018). V celoti je energetski sektor odgovoren za velik delež emisij toplogrednih plinov v Nemčiji.
 

Nujno obdavčiti ogljik
 

»V tej prihodnosti premog nima prihodnosti. V Nemčiji bi morali ukiniti za 20 giga vatov termoelektrarn,« je na berlinski konferenci Business Journalism in Transition, ki jo je organizirala neprofitna organizacija Clean Energy Wire (CLEW), dejal profesor Ottmar Edenhofer s Potsdamskega instituta za podnebne spremembe.

Smo v novem obdobju podnebne tranzicije. Potrebno je novo razumevanje, kako morajo sodelovati vlade, trgi in družba, pravi Edenhofer, ki je prepričan, da z dosedanjim načinom regulacije ne bomo dosegli nič, ampak nujno potrebujemo davek na ogljik. To ni pomembno le zato, ker je davek na ogljik stroškovno učinkovito orodje, ampak ker se emisije toplogrednih plinov drugače ne bodo zmanjšale. Naraščanje emisij nas mora skrbeti, opozarja.

Kerstin Rippel iz nemškega operaterja prenosnih sistemov 50Hertz, ki električno energijo dobavlja vzhodnim Nemcem - tudi Berlinčanom in Hamburžanom – je prepričana, da je energetska tranzicija mogoča. Meni, da se je Nemčija prenaglila z nekaterimi odločitvami kot je zapiranje jedrskih elektrarn. Se pa strinja z uvajanjem več obnovljivih virov energije.
 

Emisije v prometu so le del problema

Poleg proizvodnje električne energije se Nemčija ukvarja z mobilnostjo. »Ko bodo do maksimuma obdavčili dizelske in bencinske avtomobile, bodo morali nove vire denarja najti nekje drugje,« je prepričan Edenhofer. Andreas Kuhlmann iz nemške agencije za energijo (Dena) je opomnil, da bo do leta 2020 na evropskih cestah en milijon električnih avtomobilov. Dvajset let kasneje bo ena tretjina flote električnih. »Z veliko spremebo se bo spremenila tudi vrednostna veriga, ki je v Nemčiji prvi pretres doživela že pred desetimi leti,« pravi Kuhlmann.

In četudi se je industrija spremembam upirala – leta 2013 je tedanji direktor Volkswagna Martin Winterkorn celo dejal, da so emisije iz dizelskih avtomobilov manjše kot izpusti na Kitajskem, je sedanji direktor Herbert Diess napovedal 40-milijardno investicijo v elektromobilnost. »Naše podjetje se mora spremeniti in se osredotočiti na eno tehnologijo – elektro mobilnost,« je dejal. Ampak Kuhlmann opozarja, da z osredotočanjem na eno stvar, ne bomo dosegli podnebnih ciljev: »Ne moremo se osredotočati le na promet, ampak je treba emisije zmanjševati tudi v aviacijskem sektorju, tovornem prometu in podobno.«

V luči tega pravi, da ima vsa industrija težavo, prav tako politika, ker smo »obtičali«. »Nismo tam, da bi lahko naredili naslednji korak,« pravi Kuhlmann.
 

8,8-odstotna rast dveh sektorjev
 

Frank Pawlittschek, soustanovitelj in direktor ubitricity, Društva za distribuirane energetske sisteme je prepričan, da je komunikacija podporni steber uspešne tranzicije v boju proti podnebnim spremembam. In elektromobilnost je dober primer tega.
 
Morda bo korak naprej prinesla tudi zelena in čista energija. Sektor t.i. »clean&green tech« raste z izjemno hitrostjo; do leta 2015 bo letno beležil 8,8-odstotno rast. Leta 2025 bo vreden 738 milijard ameriških dolarjev (leta 2016 je bil 347 milijard dolarjev). In kar 14-odstotni tržni delež trga zelenih in čistih tehnologij je v rokah nemških podjetij, pravi Kuhlmann.

Zakaj je treba podnebne spremembe jemati resno in vzpostaviti mehanizme, ki bodo dejansko delovali? »To je prvo leto, ko je proizvodnja pšenice znatno padla in to je alarmanten podatek. Zato na podnebne spremembe ne moremo gledati le v luči toplih poletij ali mrzlih zim, ampak bi nanje morali gledati skozi prehransko verigo,« opozarja Edenhofer.