Biogoriva še vedno odpirajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov

Oljne rastline, nove tehnologije za predelavo in večnamenske rastline bi lahko industrijo biogoriv spet postavile v tekmo za bolj zelena transportna goriva, ampak nove alternative še niso dovolj množično razvite.

Proizvodnja konvencionalnih biogoriv v prometu, ki vključujejo etanol na osnovi sladkorja in škroba ter biodizla iz oljnic in rastlinskega olja, je v letu 2017 zrasla le za štiri odstotke in po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) dosegla 83 milijonov ton (143 milijard litrov). Potrošnja biogoriv v prometu naj bi se do leta 2030 potrojila in dosegla 10-odstotni delež med gorivi, kot zahteva Scenarij trajnostnega razvoja IEA. In če bi dejansko želeli zadostiti napovedanemu povpraševanju, bi morala proizvodnja do leta 2030 na letni ravni rasti za 10 odstotkov. V naslednjih petih letih pa se napoveduje le 2,5-odstotna letna rast. Po pričakovanjih naj bi največjo rast beležile države Latinske Amerike in Azija. V Braziliji to pospešuje nova politika, ki se tudi ne ozira preveč na krčenje deževnih gozdov, Kitajska pa si je postavila cilj, da bo v bencinu imela 10-odstotni delež etanola. To pomeni potrebo po šestkratnemu povečanju porabe.

Realno gledano so obeti za rast proizvodnje biogoriv v EU in ZDA bolj konservativni. V IEA v prihodnjih nekaj letih ne pričakujejo velikega razmaha biogoriv novih generacij, saj je še veliko dela pri prilagoditvi za uporabo. Proizvodnja etanola v ZDA naj bi se v naslednjih petih letih zmanjšala tudi zaradi omejitev pridobivanja etanola iz koruze. Je pa kljub temu Ameriška agencija za varstvo okolja (EPA) nedavno predlagala zvišanje količine biogoriv. Do leta 2020 naj bi njihov delež med gorivi iz letošnjih 19,92 milijona galon zrasel na 20.04 milijarde galon, je poročala tiskovna agencija Reuters. Predlog je sicer še v obravnavi. Bi pa naj še letos 15 milijard galon prispevala konvencionalna biogoriva, kot je etanol, 5,04 milijarde galon napredna biogoriva, 4,92 milijarde galon pa biogorivo iz kmetijskih odpadkov.
 

V EU le trajnostna biogoriva
 

Proizvodnja biogoriv v Evropi in ZDA je od preloma tisočletja doživela veliko povečanje, saj je bila podprta s politikami za zmanjšanje uporabe fosilnih goriv. Glede na kritiko o povezavi biogoriv z naraščajočimi cenami hrane in krčenjem gozdov se je EU dogovorila, da bo leta 2015 omejila uporabo biogoriv na osnovi hrane na 7 odstotkov. Zdaj razpravlja o tem, ali naj po letu 2021 to obdrži ali pa jo dodatno zmanjša, kot to zahtevajo številne nevladne organizacije. Sicer pa ima do leta 2020 Evropska unija cilj, da bi 10 odstotkov goriv v prometu v vseh državah članicah prišlo iz obnovljivih virov, kot so biogoriva. Distributerji goriv morajo ob tem zmanjšati ogljično intenzivnost goriv za šest odstotkov v primerjavi z letom 2010.

Poleg tega ima EU v strategiji trajnostnega razvoja zapisano, da lahko pridelujemo le biogorivo, ki je trajnostno. Po podatkih o biogorivih EurObserv'ER Barometer 2018 je poraba biogoriv za prevoz v Evropski uniji v letu 2017 dosegla 15,5 milijona ton ekvivalenta nafte, kar je 9,2 odstotka več kot v letu 2016. Z 20,8-odstotno stopnjo vključitve biogoriv, kar je dvakrat več kot je cilj EU, ima Švedska daleč najvišjo raven uporabe biogoriv izmed vseh držav članic EU. Švedi proizvajajo tudi največje količine biometana, ki se uporablja kot transportno gorivo.

»Distributerji goriv smo dolžni predpisane deleže fosilnih goriv nadomestiti z obnovljivimi energenti, ki izpolnjujejo trajnostna merila za biogoriva in emisije toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriv v prometu. Dizelska goriva lahko vsebujejo do sedem odstotkov biokomponente, kar zagotavlja skladnost goriva s standardom,« pravijo v Petrolu.

Dodajajo, da so cilji do leta 2020 opredeljeni, znano pa je, da jih z emisijskega vidika ne bo mogoče izpolniti po vsej Evropi. »Z zagotavljanjem kakovosti in varnosti pri uporabi goriv, ki vsebujejo biokomponente, ni težav. Uporaba čistih biogoriv, ki pri nas sicer niso prisotna oziroma so prisotna le v zaključenih voznih parkih, pa terja nekaj dodatnih ukrepov v logistični verigi in ustrezna vozila, pri katerih proizvajalci dovoljujejo uporabo čistih biogoriv,« še pravijo.

Zemeljski plin sodi med alternativna goriva in je kot plinsko gorivo z vidika ogljičnega odtisa ugodnejše od tekočih goriv. »Za zdaj so pobude za uporabo bioplina kot dodatne biokomponente v plinu na ravni ideje. Čisti bioplin pa je že danes prepoznan kot biogorivo in hkrati tudi alternativno gorivo v voznih parkih javnega prometa v nekaterih večjih mestih po Evropi,« še pojasnjujejo v Petrolu.
 

Rdeča luč palmovemu olju

Evropski parlament je izglasoval prepoved uporabe palmovega olja za predelavo v biogoriva do leta 2020. S tem naj bi preprečili krčenje deževnih gozdov.

Da bi biogoriva zmanjšala emisije toplogrednih plinov in ne bi imela negativnega vpliva na okolje ali trajnostno družbo, jih je treba proizvajati na trajnosten način. Gojenje rastlin za biogoriva lahko oteži pridelavo hrane ali jo pomakne v območja, porasla z gozdovi. Sekanje ali požig gozdov, ki skladiščijo ogljikov dioksid, za pridelavo hrane ali biogoriv, lahko poveča emisije toplogrednih plinov. Tudi predelava koruze v etanol, nadomestek za bencin, je poseganje v pridelavo hrane za ljudi in živali. Zato so direktivo o biogorivih decembra lani revidirali in ji dodali nova stroga merila.

Januarja letos je Evropski parlament izglasoval prepoved uporabe palmovega olja za predelavo v biogoriva do leta 2020, kar naj bi preprečilo krčenje deževnih gozdov, zlasti v Indoneziji in Maleziji, kjer proizvedejo 85 odstotkov vsega palmovega olja. Svet so namreč obkrožile fotografije orangutanov, ki zaradi palmovih plantaž izgubljajo dom.

Profesor Gernot Klepper je za Eco Bussines pojasnil, da ukrep ne bo dosegel zaželenega učinka. Ena tretjina palmovega olja, ki se uvozi v EU, konča v proizvodnji biogoriv, drugi dve tretjini uporabijo v prehrambni in kemični industriji. Od vse proizvodnje Indonezije in Malezije v EU konča med 10 in 15 odstotkov palmovega olja. Tako bo prepoved EU dosegla le štiri odstotke proizvedenega palmovega olja.

Klepper meni, da bo zaradi prepovedi izvoz palmovega olja malce upadel, kar hkrati pomeni znižanje cen. Nižje cene palmovega olja bodo povečale povpraševanje v drugih delih sveta, kar ne bo upočasnilo krčenja deževnih gozdov, še manj pa pomagalo pri zaščiti delavcev in lokalnih skupnosti.

Nižje cene palmovega olja bodo še povečale konkurenčno prednost tega olja pred drugimi rastlinskimi olji. Države zunaj EU bodo imele še razlog več za zamenjavo različnih rastlinskih olj s palmovim. Zdaj so dobavitelji palmovega olja v EU certificirani. Proizvajalci, ki so se izogibali krčenju deževnih gozdov, bodo izgubili trg. Proizvajalci, ki niso prestali certificiranja, pa bodo še naprej lahko zalagali druge trge.

Povpraševanje po biogorivih na evropskem trgu pa se ne bo zmanjšalo, prej povečalo. Palmovo olje bodo morale nadomestiti soja, oljna ogrščica, oljna repica in druge rastline. Klepper sklene, da bi bile trajnostne zahteve za vsa rastlinska olja in za vso proizvodnjo biomase precej boljše od prepovedi ene surovine za biogoriva. Prepoved energijske rabe palmovega olja ni prispevek k prehodu v trajnostno kmetijstvo. Določbe direktive o obnovljivi energiji (RED) bi bilo tako bolje razširiti, ne grobo krčiti.
 

Ko tekmujeta hrana in gorivo
 

Na papirju se zdi, da so biogoriva idealna zamenjava za fosilna goriva, ki pospešujejo globalno segrevanje z izpusti ton ogljikovega dioksida v ozračje, ki bi se sicer zadržale v geoloških depozitih. Toda v zadnjem desetletju se je industrija biogoriv spopadala s hudimi gospodarskimi razmerami, ki so preglasile vprašanja v zvezi z zelenim razvojem. Ta industrija se zdaj obrača na številne inovativne tehnologije pridelkov in predelave, da bi premagala izzive.

Ena od največjih kritik zgodnje generacije goriv, na primer bioetanola, iz surovin, kot sta koruza in sladkorni trs, je, da povzročajo motnje na trgih hrane in spremembo rabe zemljišč. Neposredni vplivi – sečnja gozdov, da bi ustvarili prostor za pridelavo biogoriv – so ponavadi očitni, je za britanski časnik Guardian dejal profesor Bill Laurance, direktor Centra za tropske okoljske in trajnostne znanosti na Univerzi James Cook. Vendar posredni vplivi niso nič manj uničujoči za okolje, a jih je veliko težje napovedati. »Hudič je v podrobnostih,« pravi.

Na primer, ko so se kmetje v ZDA odločili za gojenje soje in koruze za bioetanol, so se cene soje hitro zvišale, zato je to nenadoma postalo privlačno za brazilske kmete, vendar je povzročilo povpraševanje po sveže obdelanem zemljišču. V eni od analiz teh posledic je bilo ocenjeno, da bo bioetanol na osnovi koruze emisije v obdobju 30 let podvojil, namesto da bi jih zmanjšal. Ob tem seveda niso upoštevali izgube biotske raznovrstnosti, onesnaževanja zaradi uporabe pesticidov in gnojil, sprememb v vodnih zajemih in zmanjšane varnosti preskrbe s hrano za marginalizirane skupine. V poročilu IPCC, objavljenem leta 2014, so bila priznana nekatera od teh tveganj. Tudi povpraševanje po biogorivih, pridobljenih iz živilskih pridelkov, kot sta palmovo in repično olje, je privedlo do povečanja svetovnih cen hrane, zato nekateri menijo, da je slednje treba v skladu z novo analizo omejiti.

Po drugi strani pa nastajajo številna nova podjetja, tako v ZDA kot v Evropi, ki se ukvarjajo s proizvodnjo izboljšanih biogoriv druge generacije, ki ne tekmujejo s hrano in ne uničujejo okolja. Ti viri vključujejo ostanke pri trajnostni sečnji in v žagah, iz katerih izdelajo goriva za reaktivna letala in biodizel. Druga podjetja iščejo načine za uporabo ostankov v proizvodnji celuloze, pa tudi za uporabo organskih odpadkov. Pri nas tako nastaja bioplin, v tujini pa tudi že etanol. Prihajajo pa tudi že biogoriva tretje in četrte generacije.