Zaostrujemo kreditiranje, namesto da bi zahtevali odgovornost

Glede trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti opozarja, da se ne nadzorujeta ali neodvisno preverjata, kakor to velja za poslovne rezultate podjetja, za zdaj se zgolj razkrivata.

Diplomirala je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, za svoje diplomsko delo je prejela Prešernovo nagrado. Izkušnje s področja financ si je nabirala na University of Glasgow, magisterij pa pridobila na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer je nato sodelovala kot asistentka na katedri za računovodstvo in revizijo. V Deloittu dela že od leta 2000, leta 2016 pa je prevzela tudi njegovo vodenje. Z njo smo se pogovarjali v okviru projekta Delove podjetniške zvezde, ki je letos minil v znamenju novih poslovnih modelov, na katere med drugim bistveno vplivajo podnebne spremembe. Te se ne kažejo le v povečanju naravnih nesreč, ampak vedno bolj posegajo tudi v posel.

Ali se trajnostna usmeritev podjetij že lahko kaže v merljivih poslovnih rezultatih?

Družbena odgovornost podjetja je koncept, ki se razkriva v letnih poročilih podjetij. Ni nadzorovana ali neodvisno preverjana, kakor to velja za poslovne rezultate podjetja, za zdaj se zgolj razkriva. Ali se družbena odgovornost prepoznava v poslovnih rezultatih družbe? Posredno vsekakor. Mogoče so tudi meritve neposrednih številk, ki so posledica dobre ali slabe družbene odgovornosti.

Težko je načrtovati trajnostni razvoj, ko pa podjetja velik poudarek dajejo tudi ali predvsem letnim in celo četrtletnim rezultatom …

Podjetja nikakor ne spremljajo zgolj četrtletnih rezultatov, eno so objave, drugo pa je spremljanje poslovanja, ki je redno, dnevno, mesečno in seveda tudi dolgoročno. Uveljavlja se planiranje poslovanja po principu »zoom out – zoom in«, kar pomeni, da se podjetje usmeri v prihodnost 10 do 20 let in na tej podlagi določi kratkoročne, šestmesečne poudarke. Če uporabi »zoomiranje« v prihodnost 10 do 20 let, bo v svoje kratkoročne fokuse gotovo vgradilo tudi vplive, kot sta sprememba okolja in družbe ter trajnostni razvoj.

Bi bila lahko trajnostna usmeritev kdaj postavka v računovodskem izkazu?

Je že danes, posredno, prek drugih postavk. Podobno kot vlaganje v človeške vire. Vsekakor pa je neposredno razkrivanje in pomen trajnostne usmeritve treba povečati in ga ne zgolj dojemati in spremljati kot nujno zlo. Da podjetje nekaj razkrije samo zato, da naredi kljukico pri še eni zahtevi, preprosto ni dovolj. Družbeno odgovornost je treba razkrivati, jo spremljati in nadzorovati.

Stanley Porter iz ameriškega Deloitta je dejal: »Ko govorijo stranke, podjetja ponavadi po­slušajo. Ko govorijo deležniki – tj. investitorji –, podjetja ponavadi poslušajo.« Ne poznam ozadja te izjave, mi je pa dala misliti, da dokler potrošniki in tudi lastniki kapitala ne bodo ponotranjili pomembnosti trajnostnega, okoljsko nevtralnega načina poslovanja, ne bomo spremenili ničesar.

Trajnostna strategija je celovita strategija, ki zajema gospodarski in socialni razvoj in tudi okoljski razvoj, ne pa samo slednjega, kot je pogosto mišljeno. Okoljski, gospodarski in socialni razvoj morajo biti medsebojno uravnoteženi, hkrati pa jih mora podpirati kultura družbe. Trajnostni razvoj in družbena odgovornost podjetja sta tesno povezana koncepta, pa vendar, ko govorimo o podjetju ali posamezniku, govorimo o družbeni odgovornosti. Cilj družbene odgovornosti podjetja je prispevati k trajnostnemu razvoju. Menim, da če govorimo o resni družbeni odgovornosti, katere cilj je prispevek k trajnostnemu razvoju, ne moremo trčiti ob pogosto citirani mit, da je za podjetje najpomembnejše ustvarjati dobiček za lastnika, kajti resna strategija družbene odgovornosti vključuje prav vse deležnike, od zaposlenih, kupcev, dobaviteljev, bank … do seveda lastnika.

Ameriške zavarovalnice so v letu 2018 zaradi naravnih katastrof, za katere vladne institucije navajajo, da so posledica podnebnih sprememb, plačale rekordnih 79 milijard dolarjev. Kaj zaznavate pri Deloittu, kakšnim tveganjem so zaradi sprememb v okolju izpostavljena podjetja?

Trajnostni razvoj pomeni prizadevanje družbe, da se vzdržuje ravnovesje v družbi in naravi. Navajate rekorden znesek odškodnin, ki so jih zaradi naravnih katastrof kot posledice podnebnih sprememb izplačale zavarovalnice. Navedeno ni tveganje, ampak realna številka v bilanci, ki je že posledica, izmerljiva številka, ki pa se ne bo in se ne odraža zgolj v bilanci zavarovalnice, ampak kaskadno po celotni poslovni verigi. Zato pravim, da se razvite družbe in razvita podjetja zavedajo, in zavedanje se povečuje, pomena trajnostnega razvoja in resno postavljajo strategije družbene odgovornosti. Žal je res, da dokler se o posledicah neuravnoteženega razvoja zgolj govori in se jih ne opiše s številkami, učinek ni dovolj pompozen, za hitre ukrepe. Izplačilo rekordnih 79 milijard dolarjev je številka, ki govori sama po sebi.

Kje zaznavate priložnosti za trajnostno naravnana podjetja?

Kot sem že omenila, menim, da podjetja, ki ne bodo šla po poti družbene odgovornosti, nimajo dolgoročne perspektive. Po eni strani jih bodo v odgovorno delovanje prisilili regulativa, okolje in številke, npr. zavarovalne police bodo preprosto predrage. Ozaveščena podjetja, podjetja, ki bodo delovala, ne pa zgolj pisala in govorila, po načelih trajnostnega razvoja, bodo imela zaposlene najboljše kadre, s tem pa bodo dolgoročno konkurenčnejša. Gre za nujo, ne priložnost.

Kje vi vidite največ možnosti za izboljšave? Kateri gospodarski sektorji bi bili lahko trajnostno organizirani, pa to niso? Kdo bi moral prevzeti pobudo?

Gre za uravnoteženje vseh stebrov družbe, gospodarskega, socialnega in okoljskega, enostranska pobuda je premalo, gre za spremembo kulture družbe. Vsak mora začeti pri sebi. Razvite družbe so vpeljale koncept poročanja podjetja o družbeni odgovornosti s ciljem in za podporo trajnostnemu razvoju, zaradi zavedanja njegovega pomena in ne, ker bi bila to modna muha. Ozaveščena družba, kupci, zaposleni vedo, kdaj podjetje misli resno, in prepričana sem, da bo takšno družbeno odgovornost družba tudi nagradila. Menim, da je zaostritev regulative glede poročanja o družbeni odgovornosti nujna, morda bolj kot zaostritev regulative pri kreditiranju prebivalstva. Potreben je tudi nadzor nad izvajanjem strategije družbene odgovornosti. Ne smemo se zadovoljiti s tem, da strategija je zapisana, ostane pa mrtva črka na papirju.

Kaj so po vašem glavni razlogi, da trajnostnega razvoja ne jemljemo resno? Kakor pravite, je marsikdaj le na papirju in v sporočilih za javnost.

Zelo resno vzamemo stvari, ko nas udarijo po žepu, torej, če zavedanje ni na dovolj visoki ravni, je regulativa lahko odgovor in hitra rešitev. Predvsem pa menim, da zgolj regulativa ni dovolj, potrebna je sprememba kulture družbe. Opažamo lahko spremembe v družbi, ne le govori mlade Grete in protesti mladostnikov, za katere me sicer zanima, koliko bi jih protestiralo, če bi bili protesti na šole prost dan, ampak tudi drobne spremembe, kot so neuporaba plastičnih vrečk, uporaba skodelic, steklenic za večkratno uporabo. To so zelo majhni koraki, pa vendar se na primer proizvajalci pijač pripravljajo na uporabo in prodajo izdelkov v trajnostni, razgradljivi embalaži, družba se spreminja, tega ne moremo zanikati. Deloitte v Sloveniji redno dela majhne korake, s katerimi prispeva k trajnostnemu razvoju, poleg ukinjanja plastike, zbiranja papirja, podpiranja diverzifikacije smo eno oktobrsko soboto namenili sajenju dreves na območju, ki ga je prizadel vetrolom, posadili smo približno 1500 dreves.

Napredne in razvite družbe so tiste, ki morajo prevzeti vajeti in dajati zgled. Od besed k dejanjem, ampak ne z žuganjem manj razvitim predelom sveta, ki z zamikom delajo škodo okolju, ki jo je razvitejši del sveta že naredil. Odgovornost je skupna. Planet je samo eden.