Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Vita Godec, AmCham Top Potential 2018

Letos je naziv AmCham Top Potential postala Vita Godec, doktorica kemije, ki vodi oddelek razvoj poslovanja v podjetju Lenis farmacevtika.

VPRAŠALNIK

Kako začnete dan?

Nisem jutranji tip človeka, vendar pa so jutra, odkar sem postala mama, pogosto najlepši del mojega dneva, saj si jih s hčerko nekoliko podaljšava z muckanjem in pogovori v postelji, pojeva zajtrk in se urediva, preden jo peljem v varstvo. V Ljubljano se odpravim po 8. uri in se tako izognem tudi največji gneči na cesti – vožnjo pa izkoristim za planiranje dneva in brainstorming.

Kako skrbite za svoje zdravje?

Enkrat na teden se udeležim vadbe bootcamp, ki me je spravila nazaj v formo po porodu, sicer pa igranje z in letanje za energično dveletnico naredi svoje. Občasno si privoščim savno ali masažo, za mentalno zdravje pa skrbim z glasbo – igram saksofon v Big bandu Grosuplje.

Petek zvečer – doma na kavču ali v mestu na zabavi?

Definitivno doma na kavču, če ne vadimo ali nastopamo z bandom. Po dolgem tednu kot pravi introvert resnično potrebujem samoto, da pridem k sebi.

Tri knjige po vašem izboru?

Znanstvenofantastični humor: Stanisław Lem, Zvezdni dnevniki Ijona Tihega.

Lekcija v iznajdljivosti in pogumu: Jules Verne, Skrivnostni otok.

Za inspiracijo in o tem, kako smo si različni: Tim Ferriss, Tools of Titans.

Iz katere svoje napake ste se največ naučili?

Starši so mi vedno dopovedovali, naj vendar premislim, preden »zinem«, ker s svojimi pikrimi odzivi lahko ljudi tudi prizadenem. Na tem še vedno delam. Danes bi temu sama dodala, da moram v pogovoru poskušati ne le poslušati, ampak tudi slišati (in videti), kaj mi sogovornik želi povedati.

Koliko časa na dan delate?

Ravno sem končala eno zelo intenzivno obdobje, ko je bilo v povprečju verjetno med 10 in 12 ur dnevno in tudi marsikateri konec tedna, kar je terjalo svoj davek, tako bom poskušala čez poletje malo izpreči in potem jeseni normalno naprej. Je pa res, da tudi ko nisem v službi, o njej pogosto razmišljam, moji možgani nikoli zares ne ugasnejo.

Česa se najbolj spomnite iz vašega razgovora za službo?

Naš direktor je sorodnik mojega moža, tako da sva imela prvi razgovor kar pri nas doma za jedilno mizo. Mislim, da sva jedla potico in zaželel si je mleka, potem pa je bil čisto zgrožen, da nimamo mikrovalovke (mleko sem namreč pogrela v lončku na kuhalni plošči). Sem mu »zabila«, da se vidi, da je predolgo živel v Ameriki, in sva takoj ugotovila, da sva za štos in se znava pohecati. Tudi v službi priletijo kakšne zbadljive z obeh strani, drugi so tega najinega humorja že navajeni.

AmCham

Kako ste začeli karierno pot?

Po diplomi iz biokemije sem na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani dobila zaposlitev kot mlada raziskovalka in asistentka za področje organske kemije. Svoje raziskovalno delo na področju protibakterijskih učinkovin sem s pomočjo mednarodne štipendije UNESCO-L'Oréal »Za ženske v znanosti« nadaljevala na podoktorski ravni v Veliki Britaniji, kjer sem prvič okusila sodelovanje z industrijo, ki me je popolnoma nepričakovano potegnilo iz akademskih vod.

Kaj si boste najbolj zapomnili iz programa AmCham?

Olajšanje, ko sem videla, da v Sloveniji obstaja skupina ljudi s tako pozitivno energijo in usmerjenostjo spreminjati stvari na bolje. V prejšnjih službah sem bila pogosto sama tisti čudak, ki rine z glavo skozi zid, da bi se stvari počele drugače, bolje, učinkoviteje, zdaj pa sem našla skupino sebi enakih, kjer sem lahko jaz res jaz.

Kako komentirate svet farmacije z vsak dan bolj močnim duhom časa, ki zagovarja »lokalno, ekološko, z vrta«?

Zdrav človek ima tisoč želja, bolan samo eno. In (zdravi) ljudje pogosto pozabljajo, da se je ravno zaradi znanstvenega napredka, dostopa do čiste pitne vode, cepiv in zdravil povprečna pričakovana življenjska doba v svetu v zadnjih 70 letih tako rekoč podvojila. Seveda je zdrav način življenja vedno osnova za vzdrževanje zdravega organizma in tako se lahko marsikateri bolezni izognemo ali vsaj zajezimo njeno napredovanje. Vendar nas včasih telo preprosto izda, in če pomoč (čeprav sintetična, ki je v mnogo ozirih bolj učinkovita in predvsem bolj varna od naravnih pripravkov) obstaja, zakaj je ne bi uporabili?