Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje

Za založništvo se je odločil prav zaradi svoje aktivistične drže; ko je ugotovil, da dela Frana Milčinskega Ježka, enega največjih umetnikov slovenske kulture, niso deležna resne obravnave, se je dela lotil sam. Od takrat predstavlja kulturni navdih za celotno Slovenijo.

Kako začnete dan?

Vsako jutro se poskušam ozreti v naravo – svojo lastno in tisto zunaj – in si dovolim igro z iskrami navdiha, preseganjem samega sebe. Pa ne zato, ker bi bilo to zabavno, ampak ker sebi in otrokom privoščim življenje v družbi, v kateri ne bo prevladovala »kreativna industrija« izumljanje orodij za ubijanje drugih bitij in v kateri bo dobiček pojmovan kot dobro le, če bo v podporo življenju na planetu Zemlja. Menim, da smo kot civilizacija tako daleč zabredli, da moramo razviti svoje najboljše, najbolj skrite moči ... in ustrezno ukrepati. Ne zato, da bi zmagali na borzah ali s startupi, ampak zato, da osmislimo življenje, rešimo prihodnost.

Kaj počnete pred spanjem?

Če je mogoče, se izobražujem. Paradoks je, da živimo v dobi hiperinformacij, internet omogoča dostop do oceana znanja, po drugi strani pa se zdi to znanje vse težje dostopno, močno se moramo angažirati, in okolica nam pri tem praviloma ni v oporo. Če hočemo danes vedeti, kaj se zares dogaja, si moramo sami izbrati vire, ki jim gre zaupati.

Kako skrbite za mentalno zdravje?

Ne gledam televizije in ne sledim medijem, sam si izbiram vire informacij. Zelo pomembno je tudi gibanje v naravi: zame je to že od najstniške dobe plezanje. Zadnja leta ponovno tudi srfanje. Pri obeh dejavnostih si neposredno soočen s kompleksnimi zakonitostmi narave in si torej izpostavljen »terapiji«, učnemu procesu in obenem igri, ki pa je na neki način temeljno gibalo življenja.
Depresija je obča bolezen kapitalizma, živimo v rastočem neskladju z naravo – zunanjo in našo notranjo; Slovenci smo v vrhu po porabi antidepresivov, iz različnih delov »razvitega« sveta pa v zadnjih letih pričajo o naraščajočem številu samomorov.

Petek zvečer – doma na kavču ali v mestu na zabavi?

Če le mogoče na poti stran od obojega.https://amzn.to/2nmZ5vz

Tri knjige po vašem izboru?

Vrsta knjig je, na katere bi bralce želel opozoriti. Izmed večno aktualnih bi omenil Zvezdico Zaspanko, ki že več kot pol stoletja neverjetno in čudovito navdihuje vse generacije, saj nas opominja na naše temeljno poslanstvo na Zemlji. Izmed aktualnih želim izpostaviti izjemno odmevno knjižico (15.000 izvodov je za Slovenijo neverjeten fenomen), ki smo jo ob 500. obletnici reformacije pripravili s patrom Karlom Gržanom: 95 tez, pribitih na vrata kapitalizma. Zbrane pesmi za otroke Neže Maurer Nekaj zelo zelo lepega, ki je pred kratkim ugledala luč sveta, je ena najlepših knjig pod soncem; v naši Hiši sanjajočih knjig jo pogosto kupujejo celo tujci, čeprav ne razumejo niti verza. Iz čisto drugega sveta je sijajna miselna akrobacija briljantnega filozofa Petra Wilberga Science Delusion: Why God Is Real in Science Is a Religious Myth. Pravkar pa na trg prihaja tudi nenavadna knjiga, veleuspešnica Timothyja Ferrisa Telo v 4 urah (nenavadni vodnik za doseganje nadčloveških sposobnosti). Tim je s sistematičnim večletnim preizkušanjem nekako shekal telo, nastal je eden najbolj nenavadnih priročnikov, ki med drugim obeta »kako razviti svoj genski potencial v šestih mesecih«. Iz sveta ekonomije bi bil na prvem mestu prvi zvezek Kapitala Karla Marxa – najbrž najpomembnejša knjiga, knjiga, ki je nihče ni prebral, a o njej vsi vse vedo ... Kapitalizem trepeče pred njo. Upravičeno, saj dokumentirano razkrije njegovo prevarantsko in tudi zločinsko naravo. Preberite zaključno poglavje: Marx je natančno predvidel dogajanje v zadnji fazi destruktivnosti kapitalizma.

Iz katere svoje napake ste se največ naučili?

Iz podcenjevanja človeške neumnosti. Predvsem lastne.

Koliko časa na dan delate?

Ves dan. Imam privilegij, da sem poklicni sanjač. Sicer pa je v nasprotju s prevladujočim mišljenjem tudi igra delo. Celo njegov izjemno pomembni del. Danes se zmotno vse, kar ne prinaša ekonomskih učinkov, narobe ima za prostočasno dejavnost. Kratkovidno in prismojeno.

Kako se izboljšujete kot oseba in na poslovnem področju?

Smo učeča se bitja, zajemamo iz ravni, ki jih ne poznamo ... Ustvarjalnost je, rečeno z Aristotelom, prevajanje iz nebiti v bit. Torej, neke vrste čarovništvo. Ljudje smo osupljiva bitja, to, kar nam pripoveduje današnje okolje, vključno z znanostjo, je le vrh ledene gore, zakritega kontinenta. Če kdaj, danes potrebujemo vso svojo modrost, pamet, realizacijo vseh potencialov.
Tako da razumem, kdo pravzprav sem, kaj mi je dala mati narava, danes moramo namreč odkriti in angažirati najbolj skrite in temne plasti.

Kaj po vašem mnenju potrebuje Slovenija?

Če hočete Slovenijo spremeniti v Silicijevo dolino, ne potrebujete nobenih milijard, naredite samo to, da bo država dosledno vzela javni interes, omogočila vsem svojim »članom« neomejen in brezpogojen dostop do vsega znanja in kulture, sama prevzela obveznosti do znanstvenikov in ustvarjalcev teh dobrin – in imeli boste Silicijevo dolino v nekaj letih. Toda ti člani bi kmalu postali dovolj suvereni, da bi državo vzeli v svoje roke. No, to marsikomu ni preveč v interesu. Tako pa se danes promovira vse vrste odvisnosti, predvsem z denarjem, ki je postal izključno sredstvo za preživetje, čeprav je v resnici brez vsake vrednosti, je bolj ali manj neke vrste mračna religija. Namesto omike in znanja vlada prostaštvo, ljudem se slednje poskuša celo vsiliti kot neke vrste vrlino.

Kako komentirate držo držav do knjige?

Države je vse manj, žal je lutka v krempljih kapitala. In s kapitalom ne mislim pošteno prisluženega denarja, temveč trilijone, ki gnezdijo v davčnih oazah in od tod poskušajo usmerjati tok zgodovine in človeštva. Vzemimo konkreten primer: od osamosvojitve dalje je poezija Franceta Prešerna obdavčena enako kakor pornografija. Posledice? Po 27 letih imamo pornografijo na vsakem vogalu, poezijo pa boste našli v treh knjigarnah v vsej državi. Vse vrste ustvarjalnega dela sistematično obdavčujejo, tisti, ki imajo najmanj, so danes obdavčeni kar 50-odstotno. To ni država, to je posmeh slovenskemu večstoletnem kulturnemu boju, ki je potekal prav s knjigo. Pred 28 leti smo se Slovenci na plebiscitu odločali za samostojno, socialno državo, ne pa tudi za spremembo družbenega reda – ta nam je bila vsiljena.