Razvoj je sestavina prav vsakega projekta

Peter Kosin, prvi menedžer podjet­ja Inea, redko javno govori o sebi. Pravzaprav – kot tipični inženir – nasploh ni prav zelo zgovoren. Izraža se preudarno, jasno, sistematično, brez lažne skromnosti, svoj vrednostni sistem pa je (skupaj s svojim timom, kakor rad poudari) uspešno vsadil v zdaj že 75-članski kolektiv. Zato rezultati uvrščajo družbo v šopek najuspešnejših slovenskih malih in srednje velikih podjetij, Peter Kosin pa je po sklepu posebne komisije Gospodarske zbornice Slovenije letos prejel na­grado GZS za izjemne gospodarske dosežke trajnega pomena.



Dilemo inženir ali podjetnik smo hitro razrešili: »Mislim, da se bom do groba štel za inženirja. Ko pride priložnost, da pri projektu kaj naredim, še vedno zagrabim za delo. Najprej sem torej inženir. Podjet­ništvo sem na začetku sprejel kot nujo, potem pa sem videl, da je ta znanja mogoče pridobiti in da je dober inženir že tudi malo podjetnika, saj mora iskati, kaj potrebujejo njegovi odjemalci, in tehnično pripeljati produkt do točke, ko je zanimiv za trg.«



»Pridobivanje teh znanj« pa ni šlo vedno povsem gladko. Spomni se anekdote s svojih poslovnih začetkov: na IEDC – Poslovni šoli Bled ga je profesor po na videz zelo uspešni simulaciji rasti podjetja »odpustil« s položaja finančnega direktorja, ker je pozabil optimizirati denarni tok …

Informatizacija, energetika, avtomatizacija

Če Ineo predstavimo v Kosinovem slogu: gre za eno od vodilnih podjetij na področjih industrijske avtomatizacije, računalniškega vodenja procesov, proizvodne informatike in energetike; snuje rešitve za pametne tovarne in energetiko prihodnosti. Ponuja celoten portfelj storitev in naprav, s katerimi omogoča svojim strankam oziroma partnerjem (tako stranke imenujejo v Inei), da izboljšajo svoje proizvodne procese in energetski odtis.

Družba je na prizorišču že več kot 30 let. Začela je kot spin-off; ustanovil jo je Institut Jožef Stefan, od leta 1991 pa je v zasebni lasti. Lastniki – okoli 40 jih je – so njeni nekdanji ustanovitelji, pridružujejo pa se jim tudi nove generacije zaposlenih. Že od ustanovitve stremijo, da je podjetje pretežno v lasti zaposlenih.



Kosin je del zgodbe četrt stoletja. Ko ga povprašamo, ali se Inea zaradi svojih institutskih korenin v čem razlikuje od konkurenčnih družb, ki se ukvarjajo z digitalizacijo in avtomatizacijo, odvrne, da je poglavitna razlika v motivu, ki jih poganja. »Ugotovili smo, da je notranje lastništvo za nas zelo pomembno. Mislim, da je to povezano s kulturo, ki izhaja iz instituta. Zelo smo vpeti v raziskovanje novosti in sodelujemo s številnimi raziskovalnimi institucijami. Ta duh je ostal; primarni cilj nam nikoli ni bil največji mogoč profit, ampak želimo dobronamerne novosti ponuditi tistim, ki jih potrebujejo.«

Ker je trajnostna uporaba virov eden glavnih izzivov časa, Kosinu in njegovi ekipi dela ne bo zmanjkalo. Pričakuje, da bo najteže ozavestiti vse deležnike, »saj se v energetiko in s tem povezane prihranke zelo redko splača investirati; zelo hitro se pojavi kdo, ki trdi, da podnebnih sprememb ni«. Čeprav je jasno, da človeštvo nujno potrebuje prehod na trajnostno rabo in obnovljive vire.
Se imate za ponudnika, ki sledi razvojnim trendom in novim tehnološkim rešitvam, ali ste tisti, ki jih postavlja, vprašamo sogovornika. »Moram biti pošten in reči, da oboje, ampak jih pa rajši postavljamo in utiramo. Ne nazadnje naši kupci prihajajo iz industrije, ki je zadržana do novosti. Potrebujejo preizkušene rešitve. Ne moreš si privoščiti, da boš postavil proizvodno linijo, ki ne bo delovala, ker vsebuje neko novo komponento. Zagotoviti moramo, da zadeve delujejo stoodstotno.«

Visoko bodo preskočili plan

Inea se lahko pohvali z odličnimi poslovnimi rezultati. Lani je dosegla okoli 9,7 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, okoli 900.000 evrov dobička (pred amortizacijo in obdavčitvijo) in 66.536 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Letošnje leto bo še bistveno boljše, zagotavlja Kosin. Planirane prihodke bi utegnili preseči kar za 50 odstotkov (kljub temu da je bil že plan 15 odstotkov nad prejšnjim letom). Ker gre za projektno delo, v katerem mora svoje obveznosti v rokih izpolniti tudi naročnik (na to pa ponudnik ne more vplivati), se lahko izvedba sicer malo zavleče. A to smele napovedi ne spremeni.



Podjetij, ki se ukvarjajo z avtomatizacijo, informatizacijo in energetiko, je sicer po svetu in tudi v Sloveniji veliko. Vendar direktor suvereno zatrjuje, da Inea v resnici nima prave konkurence, saj z nakopičenim širokim znanjem ponuja nišne rešitve in tako uporabniško izkušnjo kot nihče drug. »V posameznih segmentih je najti konkurente, ki so morda še boljši, a da bi kdo lahko ponudil tako celovito rešitev kot mi, tega pa še nisem srečal v vseh 25 letih, kar sem v podjetju.«

Vsi menedžerji poudarjajo, kako je konkurenca koristna – kot motivacija in orientir, prvi mož Inee pa je ne pogreša. Zato smo pa lahko vodilni, se namuzne. In prestižni konkurenčni položaj ponazori s poslom, ki so ga dobili pred nekaj meseci. Podjetje je konkuriralo za velik, pomemben projekt. Njihov tekmec je bila multinacionalka s sedežem v Veliki Britaniji z 12.000 zaposlenimi. A je posel dobila Inea s 75 zaposlenimi. Kaj je pretehtalo? Znanje. Naročnik se je domislil zanimivega testa: kar prek spleta je preveril znanje ponudnikov. »In smo jih prehiteli.«

Dobili so naročilo za robotizirano avtomatsko linijo za sestavljanje prikazovalnikov hitrosti, navigacije itd. za avtomobile, ki bodo prišli na trg šele v prihodnjih letih. »To je tehnično in logistično izjemno kompleksen projekt. Zelo smo ponosni, da smo ga končali v roku in da je kupec podal visoke ocene zadovoljstva, kar se je tudi pokazalo s ponovnim naročilom.«

V vsakem projektu je nekaj razvoja

Slovenija je za podjetje, kakršno je Inea, premajhen trg. Koncernov, ki bi vlagali v velike proizvodne linije, je malo, zato je ponudnik že pred leti moral najti način, kako se premakniti v več različnih panog. Njihova specialnost je tehnologija vodenja, ki jo lahko aplicirajo na različne branže. Z leti se je sicer izkazalo, da najuspešneje plasirajo svoje rešitve v avtomobilski in z njo povezanih industrijah, močno so navzoči v kemijski, pa tudi lesnopredelovalni in živilski industriji. Uspešne zgodbe so pisali v Cinkarni Celje, Heliosu, Revozu, Kolektorju ATP, Leku, Etiju Izlake, Eti Cerkno, Silkemu …

Sicer pa je njihov trg – ves svet. Skoraj 85 odstotkov prihodkov ustvarijo v tujini, od Argentine prek Sibirije do Južne Koreje, na petih celinah. Trenutno delajo za Kitajce, Poljake, Britance, Romune. Zanimivo, da je prav Romunija zanje eden bolj pers­pektivnih izvoznih trgov; ima zelo razvito industrijo, ki je v glavnem v tuji lasti in ima dovolj denarja za naložbe v nove zmogljivosti.



Inea že po naravi stvari, glede na svojo dejavnost, veliko vlaga v raziskave in razvoj. Peter Kosin pravi, da je v resnici v vsakem projektu nekaj razvoja – aplikativnega. Pri temeljnih raziskavah pa sodelujejo z Institutom Jožef Stefan, fakultetami in drugimi tujimi inštituti. Trenutno so vpeti tudi v štiri ali pet razvojnih konzorcijev na evropski ravni. »Vrednosti teh projektov so ogromne, več deset milijonov evrov. Inea je v zadnjih nekaj letih vložila več kot dva milijona evrov.«

Eden od projektov, ki so plod raziskav in razvoja in je trenutno še v pilotni fazi, je sistem upravljanja, Intelligent Trading Interface. ITI omogoča samodejno trgovanje z energijo in optimira oskrbo, saj usklajuje proizvodnjo in rabo energije. Rešitev je dobila kar nekaj priznanj, tudi certifikat Expo Dubaj. Predstavili jo bodo prihodnje leto na razstavi Expo v Dubaju. To bo za podjetje velik izziv in hkrati priložnost.

Kje se vidijo čez pet let? Kosin meni, da bo podjetje še zraslo, osredotočilo se bo na posamezne specialne rešitve, verjetno na strojni vid. Odprli bodo še kakšno lokacijo po svetu, vsekakor bodo povečali dodano vrednost. Do leta 2030 so napovedi težje, gotovo je le, da bo to, kar delajo danes, zastarelo in da se bodo ukvarjali s pametnimi rešitvami, ki pomagajo optimizirati čas človeških virov in izboljšujejo njihov situacijski odziv na vseh ravneh.

Zaposleni kot punčica očesa

Podjetje slovi tudi po tem, da ima kar 90 odstotkov zaposlenih visoko izobrazbo. To so večinoma inženirji vseh tehniških strok, predvsem elektro- in strojni inženirji, pa tudi elektroniki, matematiki, fiziki, informatiki. Kader torej, ki ga na trgu dela že lep čas primanjkuje. Kar že zaznavajo tudi v podjetju iz Stegen. Nove kadre iščejo prek agencij, oglasov, po ustnih priporočilih, kot posebno uspešen način pa se je izkazalo novačenje študentov za časa njihovega študija. Delodajalec se jim predstavi, jim ponudi poskusno delo in možnosti za poklicni razvoj in mnogi navdušeni ostanejo.



Na srečo pa zadrege s kadri še niso zelo hude. Ne le zato, kot pravi Kosin, ker jih znajo pritegniti (tudi iz tujine), ampak zato, ker je fluktuacija majhna, pripadnost podjetju pa močna. Kako tudi ne, saj so zapo­sleni v središču pozornosti, vzdušje je dobro, primerno so nagrajeni. »Smo eno redkih podjetij, ki deli dobiček med zaposlene v obliki 13. plače,« omeni Kosin. »Kolikor spremljamo objavljeno statistiko, smo po plačah pri vrhu, nadurno in terensko delo je dodatno poplačano, spodbujamo izobraževanje, imamo nadpovprečen regres. Povprečna plača je nekaj nad 3400 evrov bruto. Dodatno izobraževanje je obveza, ne le priložnost. Spodbujamo pa tudi zdravo življenje in aktivnosti zunaj dela. Pozorni smo do mladih družin, če je treba, prilagodimo urnik, z omejevanjem terenskega dela in nadur pazimo, da zaposleni niso preobremenjeni.«
Podoben odnos imajo tudi do okolja, v katerem delajo. V svoji biti so trajnostno naravnani, menijo, da je družbi treba vračati. Nikogar, ki potrka na njihova vrata, ne pustijo praznih rok, sponzorirajo, donirajo, pomagajo športnim organizacijam, gasilcem, humanitarnim organizacijam … Ne na veliko, pač v skladu s svojo velikostjo.

Od športa do kovancev

Močna vpetost v mednarodne posle zahteva veliko potovanj po svetu, odsotnosti zdoma in družinskega odrekanja. Za štiriinpetdesetletnika, ki ima »doma dve krasni punčki, no, ena je že skoraj dama«, so potovanja nekaj, čemur se kljub pomanjkanju časa noče odreči. Službene poti je sicer skrčil na eno na mesec, sicer pa se vsako leto sam ali z družino še odpravi na kako daljšo pot. Čeprav zna uspešno menedžirati delovni kolektiv, je zanj usklajevanje potovalnih destinacij pri dveh najstnicah kar trd oreh. Sploh če glava družine raje, kot da si ogleduje stavbe in naravne znamenitosti, pokuša lokalno kulinariko.

Ljubezen do potovanj izhaja iz življenjskega sloga v rani mladosti. Njegov oče je bil namreč starosta slovenske diplomacije Marko Kosin. Selitve in spoznavanje tujih dežel so fanta zaznamovali in mu dali širino. Sam ni stopil na oč
etovo poklicno pot, z veseljem pa navrže, da bo po njem inženirsko nemara ubrala njegova mlajša hči, saj jo zanimajo roboti.
Kosin pove tudi, da se je včasih veliko ukvarjal s športom. Počel je vse mogoče: potapljal se je, jadral, igral košarko, odbojko …, zdaj pa za hobije nima več toliko časa. Športna dejavnost se je zato morala zreducirati na tek ali kolesarjenje na bližnji hrib.
Zvest pa je ostal zbiranju kovancev: »To imam iz časov, ko smo živeli v Tanzaniji, kjer je oče služboval kot veleposlanik. Eden od gostov iz Slovenije, ki je bil velik zbiratelj, me je navdušil za kovance. V Afriki so se križale poti Angležev, Nemcev in številnih drugih narodov in vsi so prihajali s starimi kovanci. Te je bilo potem mogoče poceni kupiti na lokalni tržnici. Kovance še zdaj zbiram, le urediti jih ne utegnem.« Itak pa je zdaj »obsojen« na evre.