Odvračanje od korupcije – projekt, ki se nikoli zares ne konča

Integriteta poslovanja je postala pomembna tema in podjetja se vse bolj zavedajo, da je izguba ugleda in zaupanja tveganje, ki se ga je treba ustrezno lotiti in ga obvladovati. 

Raziskave o oceni vrednosti, ki jo izgubimo zaradi korupcije, govorijo o zelo visokih številkah. Morda še najbolj kritična je ocena iz poročila, ki jo je konec leta 2018 objavila Evropska stranka zelenih (The Greens/EFA group), kjer so zapisali, da v Sloveniji zaradi korupcije izgubimo 3,5 milijarde letno, kar je več kot 7,5 % BDP. Težava ne samo, da obstaja, ogromna je tudi njena moč.

Zgodbe, povezane z javnim zdravstvom, državnimi investicijskimi projekti in bančno luknjo, bi morale biti resen opomin vsem ključnim deležnikom v državi, da je treba zavihati rokave in začeti učinkovito reševanje. V Sloveniji imamo že vse od leta 1999 v veljavi Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, ki med drugim za koruptivna dejanja predvideva tudi zelo resne denarne kazni do višine 1 milijona EUR ter tudi odvzem premoženja ali celo prenehanje delovanja. Na žalost je izvajanje tega zakona, čeprav je v veljavi že več kot 20 let, zelo nedosledno. 



Aleš Behram iz Deloitta se sprašuje, kaj lahko storijo podjetja in organizacije same? Uveljavljenih je kar nekaj smernic in standardov protikorupcijskega delovanja, ki jih podjetja lahko uporabijo pri urejanju tega področja. Med njimi so najbolj znani model COSO notranjih kontrol, ISO 37001 ter priporočila ameriških strokovnih organizacij AICPA/IIA/ACFE. Omenjeni standardi vsebujejo dokaj podobna priporočila za implementacijo protikorupcijskih ukrepov, vsa pa izhajajo iz osnovne premise, da morajo biti ukrepi sorazmerni in primerni. To navodilo seveda odpre več vprašanj kot ponudi odgovorov. Kaj je sorazmerno in primerno?

Vsekakor je treba upoštevati kar nekaj dejavnikov, ki vplivajo na t. i. inherentno tveganje prevar in korupcije, kot so velikost podjetja, lokacija, panoga, struktura kupcev, kanali distribucije, vendar kljub temu obstaja kar nekaj preprostih ukrepov, ki lahko učinkujejo preventivno. Govorimo o različnih oblikah izobraževanj, o uvedbi neodvisne linije za poročanje o sumih prevar, o preverjanju ozadja tretjih oseb pred začetkom sodelovanja. Popoln sistem preprečevanja prevar seveda ne obstaja, zato je treba aktivnosti usmerjati v odvračanje od dejanj. Ukrepi protikorupcijskega delovanja potrebujejo v prvi vrsti močnega sponzorja na ravni najvišjega poslovodstva, ki bo skrbel za ustrezno mobilizacijo resursov in kontinuirano podporo temu projektu.

Pri ukrepih je treba vztrajati in jih negovati, saj ni mogoče pričakovati, da bo z implementacijo program deloval sam po sebi. To je pogosto največja napaka in razlog, da dobri nameni končajo kot črka na papirju brez pravega učinka na ravnanje ljudi. Ne nazadnje je še vedno človek tisti, ki stori takšno dejanje, in najbolje je, da se zaposleni vzgajajo v duhu etičnega poslovanja. »Načela integritete, kot so poštenost, pristnost in skladnost, morajo biti del kulture podjetja. Naučiti se jih je treba kot temeljne vrednote, ki so zmeraj tukaj, da usmerjajo naše odločitve,« je za konec še poudaril Aleš Behram, Deloitte Slovenija.