Nezaupanje je velika slabost sodobne družbe

Vivian Linssen, ki bo osrednji govorec Delovega dogodka Podjetniške zvezde, je ustanovni izvršni direktor Mednarodnega multidisciplinarnega nevroznanstvenega raziskovalnega centra (International Multidisciplinary Neuroscience Research Centre – IMNRC), zasebne akademske raziskovalne ustanove, ki ima močan mednarodni sloves tako v političnem kot tudi v akademskem svetu v okviru krepitve zmogljivosti (capacity building).

Obstoječi izobraževalni sistem ni dovolj učinkovit, da bi nam omogočal spoprijemanje s kompleksnimi izzivi, s katerimi se srečujemo.

Vodilni projekt »New Capacity Building Programme« (NCBP), ki vključuje in med seboj povezuje izobraževanje za jutri, upravljanje za jutri, pametna mesta, medicino in bioznanost, podpira že 140 držav sveta. »Vse našteto je med seboj povezano: izobrazba, politika, mesto, znanost ... No, zahvaljujoč naši izobraževalni politiki, je tudi lepo odtujeno med seboj,« pravi Linssen, ki se trudi ta trend spremeniti.
Pojasnjuje, da se srečujemo s svetovno mrežo medsebojno povezanih globalnih izzivov, ki jih je mogoče ustrezno upravljati samo, če najprej vzpostavimo novo globalno infrastrukturo upravljanja.
Prepričan je, da lahko bolje razvijemo potencial človeških bitij: »A ne le v smislu posla, ampak tudi odličnosti oziroma vrste odličnosti, ki so danes najpomembnejše za ljudi.« V zvezi s tem omeni resnost okoljskih težav. Prepričan je, da bi te lahko odpravili z izobraževanjem, inovacijo in raziskovanjem, za kar pa potrebujemo novo upravljavsko infrastrukturo.

Shutterstock

Kaj je danes največja težava sveta?

Dve sta. Prva je zaupanje. Smo v obdobju krize zaupanja, ki pa jo podcenjujemo, in to je nevarno. Ljudje ne zaupajo več institucijam, politikom in drugim odločevalcem.

Univerze bodo še vedno koristne za praktične aplikacije, tudi vozlišče za razvijanje idej (brainstorming) bodo, a takšne, kakršne so danes, bodo izginile.

So sumničavi. Brez zaupanja ne moremo naprej. Druga težava je razvoj potenciala človeštva, da bi se lahko spoprijelo z življenjskimi izzivi. Temu je pravzaprav namenjeno izobraževanje.
Težave, s katerimi se srečujemo, so veliko bolj kompleksne, kot si predstavljamo. Strokovnjaki in akademiki, politiki pa tudi drugi ljudje so izgubili tla pod nogami. Zakaj? Ker so se znašli pred integriranimi kompleksnimi interdisciplinarnimi izzivi, za reševanje katerih pa jih izobraževalni sistem ni usposobil. Obstoječi izobraževalni sistem ni dovolj učinkovit, da bi nam omogočal spoprijemanje s kompleksnimi izzivi, s katerimi se srečujemo. Zato se mora zgoditi izobraževanje za jutri, ki je drugačno in zato zahteva tudi drugačno stanje duha. Obstaja namreč potreba po optimizaciji stanja uma (miselnosti) za obdelavo kompleksnih, avantgardnih, celovitih, multikulturnih in interdisciplinarnih izzivov. Če razumemo, kaj je »vmesnik«, kaj ta razume in kako, bi načeloma lahko kaj razumeli in dosegli blaginjo ljudi. Zato je potrebna revolucija na področju izobraževanja, politike, uma in upravljanja.

Shutterstock

Ali to vpliva tudi na običajno poslovanje?

Mislim, da če nekdo ne upošteva vse večje neenakosti med ljudmi ter čedalje več družbenih frustracij po vsem svetu, se bo to poznalo tudi pri poslu. Najpomembnejše je dobro počutje ljudi, delavcev in kakovost življenja, kar vse vpliva tudi na posel, delo. Vendar mora gospodarstvo razumeti, da posel ni prioriteta, ampak da je prioriteta blaginja ljudi in potrošnikov.

Ali so podjetja to že dojela? In kako lahko to dosežejo?

Mislim, da moramo najprej ponovno vzpostaviti spoštovanje in zaupanje. Že pred časom sem evropski komisiji in parlamentu povedal nekaj, česar še danes ne razumejo. Da lahko pošljejo na trg najbolj zanimiv projekt, najboljše iniciative, a če ti pridejo iz institucij, ki jim državljani ne zaupajo več, ne bodo uspešni. O poslu lahko zato razmišljamo šele po ponovni vzpostavitvi zaupanja.

Kako lahko to naredimo?

Ukvarjati se moramo začeti s povečano kompleksnostjo in razvojem človeškega potenciala. Mislim, da moramo danes razviti iniciative, ki ne izključujejo posla, a tudi niso ekskluzivno povezane z njim.

Brez zaupanja in razvijanja človeškega potenciala ne moremo naprej.

To je podobno drugim iniciativam, recimo energetski učinkovitosti, podnebnim spremembam, okolju itd. Teh med seboj povezanih, a razdrobljenih področij ne smemo začeti reševati tako, da se osredotočamo na samo eno, ampak jih moramo gledati kot celoto. Bom pa o tem več povedal na predavanju.
Da bi razdrobljene sisteme ponovno videli kot celoto, je najbrž treba spremeniti tudi znanstveni pogled in v reševanje težav vključiti tako družboslovce in humaniste kot tudi naravoslovce in inženirje.
Nedvomno. Interdisciplinarno povezovanje je ključno, a ga je težko doseči zaradi razdrobljenega izobraževalnega sistema. Razdrobljeno (fragmentirano) izobraževanje je namreč ustvarilo fragmentirane ljudi, fragmentirano miselnost, ki umetno razdružuje to, kar je sicer naravno povezano. Izobraževanje na žalost še vedno zagotavlja zgolj enodisciplinarni pristop.

Bi k interdisciplinarnosti pripomogli »kampusi«, kot jih poznajo prestižne univerze, kjer so študentje v stiku ne glede na smer študija?

Ne. (smeh) Zato se naš inštitut nagiba k povezovalnemu izobraževanju, k celostnemu integriranemu interdisciplinarnemu izobraževanju (interface education).

Kaj je povezovalno izobraževanje?

Povezovalno izobraževanje je del izobraževanja za jutri. Optimizira stanje uma, da je sposoben razvozlati kompleksne, avantgardne, celovite, multikulturne in interdisciplinarne izzive. Drugi del programa izobraževanja za jutri pa je prilagojena interaktivna programska oprema (CIS). CIS se ukvarja z dvema glavnima izzivoma izobraževalnega področja:
pomanjkanjem vzgojiteljev in pomanjkanjem dobrih pedagogov. CIS bo srednje- ali dolgoročno nadomestil akademske predmete.

Ali s tem programom, ki zveni dokaj futuristično, napovedujete konec univerzam?

Status univerz se bo spremenil. Še vedno bodo koristne za praktične aplikacije, tudi vozlišče za razvijanje idej (brainstorming) bodo. Ampak strukturno, takšne, kakršne so danes, bodo na kratki ali dolgi rok izginile. Zato čutimo velik pritisk, da ne razvijemo te vrste programske opreme po vsem svetu.

Shutterstock

Kako daleč ste z njenim razvojem?

Iščemo podporo in sodelujemo z znanstveniki z različnih področij, saj želimo razviti produkt, ki bo posamezniku dal možnost tovrstnega izobraževanja. Iščemo programerje, inženirje, akademike, raziskovalce s področja izobraževanja, ki bodo ta produkt lahko razvili.

Kje mislite, da bo ta program najprej sprejet? V državah, kjer se populacija veča in si želi izobrazbe?

Tako je. V stiku smo z afriškimi državami, karibskimi in pacifiškimi (APC), ki menijo, da je to dobro. V Afriki, recimo, primanjkuje učiteljev. Razvoj tovrstnih rešitev je zato idealen za takšne države.

Tradicionalno izobraževanje pa na tak produkt najbrž ne gleda z odobravanjem.

Res je. Odpor tradicionalnega izobraževalnega sistema je velik, ampak programska oprema, prilagojena posamezniku, ima velik potencial. Nekaj odpora do razvoja takšne programske opreme sem opazil tudi pri akademikih, čeprav za to nimajo razloga.

Lahko z gotovostjo trdite, da bodo ljudje, ki se bodo učili po tem programu, strokovno bolje usposobljeni, z več veščinami?

Kaj pa če na to pogledamo v drugačnem kontekstu? Univerza ni zagotovilo, da bosta vaša sin ali hči razvila veščine ali bila po končanem šolanju strokovno bolje usposobljena. Predvideva se, da si je vsakdo s trdim učenjem prislužil diplomo, kar pa ni vedno res. To pomeni, da niso vsi kompetentni na svojem področju. Menim tudi, da bi morali na novo definirati pojem kompetenc. In prav zato promoviramo holistični pristop k izobraževanju.

Kaj mislite s tem?

Nekatere veščine so s perspektive holističnega učenja zavajajoče. Ne upoštevajo namreč drugih faktorjev, ki so povezani z določenimi specifičnimi področji ekspertize. Tudi sami strokovnjaki z določenih področij priznavajo, da imajo težave, ki so odraz visoko specializiranega izobraževanja. Vendar izobraževalni sistem, kakršen je danes, ne dovoli in tudi ne olajšuje ali dovoljuje holističnega izobraževanja oziroma interdisciplinarnega poučevanja.

Ali bi takšen pristop lahko uvedli postopoma?

Ne. Sprememba se mora zgoditi simultano, naenkrat. Če to delaš postopoma in za posamezne primere, kot smo to počeli do zdaj, ne bo delovalo. Žal nas razdrobljen izobraževalni sistem ni pripravil na spoprijemanje z izzivi, ki so že po naravi holistični, multikulturni in med seboj povezani. Znanost sama po sebi ne bo rešila sveta. Seveda obstaja splošni konsenz glede interdisciplinarnosti, je pa težava, kako se mu prilagoditi. To ne pomeni, da naši možgani niso sposobni interdisciplinarnosti. Kriv je zastarel izobraževalni sistem, ki je še vedno mainstream, predvsem zaradi močnega političnega in finančnega zaledja.

Ali pričakujete, da se bo to spremenilo?

Seveda. Podpira nas 140 držav, še posebej vzhodna Evropa, Latinska Amerika, Afrika, države BRICS, Kanada in Azija. Pričakujem, da se bomo o programu krepitve novih sposobnosti kmalu pogovarjali tudi s Kitajsko. Zanimanje zanj je vse večje.