Lažje delamo, ker vemo, da delamo v dobro človeštva

V Sloveniji po besedah direktorja Control­matika ABW Anžeta Bobna nimamo težav s pitno vodo. Pri nas veljajo standardi zahodne Evrope, ki jih lahko najdemo le še v ZDA. Tudi vodovodi in čistilne naprave so po njegovem mnenju bolj ali manj v dobrem stanju, še posebno v primerjavi z državami južno od nas, kjer recimo kanalizacijske vode marsikje še vedno potujejo naravnost v reke in morje, od tam pa z izhlapevanjem v oblake in s padavinami v podtalnico.

Problema z vodo se niti ne zavedamo

Globalno gledano sta pomanjkanje pitne vode in njena izjemna onesnaženost med večjimi problemi človeštva. »V Južni Afriki, kjer smo bili z ekipo lani, je nastopil dan nič. To je dan, ko jim popolnoma zmanjka pitne vode, zato na ulicah ljudem delijo kupone, s katerimi imajo pravico do petih litrov ustekleničene vode,« pove sogovornik. Hudo je tudi v Egiptu v Aleksandriji, kjer so izvedli enega svojih večjih projektov. »Njihova voda iz vodovodov je tako zelo umazana, ker jo črpajo iz rek, v teh pa poleg neznosno velikih količin raznoraz­nih odpadkov najdemo tudi mrtve živali, recimo konje in podobno,« pove. Takšno vodo potem uporab­ljajo kot pitno. Ker finančno ne zmorejo izpeljati celovitih projektov, ki bi jim omogočili normalne sisteme za črpanje, filtracijo in čiščenje vode, težave rešujejo z nenormalnimi količinami klora.



Države se izziva pomanjkanja pitne vode ali njene onesnaženosti lotevajo različno. Singapur je po Bobnovih besedah zgradil ogromno vodarno, ki črpa morsko vodo in jo razsoljuje. »To je prihodnost za območja, kjer nimajo možnosti speljati vode iz goratih predelov.« Predlogi, da bi vodo razsoljevali tudi na slovenski Obali, se mu zdijo popolnoma nesmiselni in nepotrebni. »Slovenija je tako majhna, da bi lahko povezali gorenjske cevovode s primorskimi in tisto vodo pošiljali na Primorsko, kar bi bilo na dolgi rok bistveno ceneje kot razsoljevanje.« Na Hrvaškem je recimo zaradi prevelikega kmetijskega onesnaževanja v pitno vodo prešlo preveč nitritov in njihova ekipa jo mora zdaj filtrirati, analizirati in ji dodajati ustrezne snovi, da bo primerna za uživanje.



Podjetje Controlmatik ABW v takšnih in drugačnih projektih že trideset let z različnimi visokotehnološkimi metodami izboljšuje kakovost vode tako v vodovodih kot bazenih in industrijskih objektih. Ima vodilni položaj v državah nekdanje Jugoslavije, s svojimi rešitvami pa je navzoče kar na 40 trgih po vsem svetu.



Približno tri četrtine izdelkov izvozijo na tuje trge, sami ali prek distributerjev, četrtino pa predstav­lja domači trg. Izvažajo v Egipt, Francijo, Nemčijo, Rusijo, Veliko Britanijo, Turčijo, Indijo, Malezijo, Vietnam, Singapur, Romunijo, Srbijo, Italijo, na Nizozemsko, Hrvaško, Finsko, Mauritius, v Libanon, Indonezijo, Združene arabske emirate, Bangladeš, Južno Afriko itd. Letno poslujejo s 500 do 1000 kupci, kar pomeni, da se vsekakor zavedajo pomena diverzifikacije in razpršenosti trgov in kupcev.

Ne želimo biti največji, želimo biti najboljši

V zadnjih štirih letih so povečali prihodke za polovico, z 1,6 milijona na 3,2 milijona, in pri tem ustvarili 176.809 evrov dobička. V razvoj vlagajo od 10 do 30 odstotkov prihodkov, kar je izjemno visok delež, saj po podatkih Deloitta slovenska podjetja v povprečju vlagajo med pet in deset odstotkov. Imajo 30 zaposlenih, vsak od njih ustvari malo manj kot 40.000 evrov dodane vrednosti. Kakor pravi direktor Anže Boben, ki je odgovoren tudi za prodajo na tuje trge, imajo veliko povpraševanja, a se v velike projekte, ki bi jim prinesli visoko rast, ne podajajo.



»V tem trenutku bi lahko vzeli kar nekaj večjih projektov, pa smo jih zavrnili. Že ko sprejmemo nekaj malo večjih, vidimo, da v podjetju nastane problem. Ljudje postanejo preveč obremenjeni z delom, pojavi se slaba volja, živčnost in tudi padec kakovosti opravljenega dela. To nam ne ustreza. Preprosto ne želimo biti največji, želimo biti najboljši. Je pa to težko. Ker če ne rasteš, padaš. Težko je ostati na neki točki. Razvoj gre naprej, stranke zahtevajo več. Sem pa prepričan, da lahko uspešno ohranjamo ravnovesje med vsem tem.«

»Ne da se« ne obstaja

Domače konkurence skoraj nimajo, mednarodne pa precej, kljub temu so med najboljšimi desetimi podjet­ji na svetu, ki izdelujejo opremo za doziranje plinov, recimo plinskega klora za dezinfekcijo vode. »Tuja podjetja prihajajo v Slovenijo odškrnit svoj kos pogače, normalno, tudi mi hodimo po svojega v tujino. A naša prednost je, da izdelke vedno prilagodimo stranki, medtem ko konkurenca večinoma prodaja standardne izdelke in rešitve.



'Ne, ne da se,' naše stranke ne bodo slišale. Tega smo se navadili v preteklosti, ko smo se še borili za vsako posebej. Vedno smo dejali, pogledali bomo, se potrudili, čeprav to kdaj povzroči kakšno trenje znotraj podjetja,« z nasmeškom pove mladi podjetnik, ki je podjetje prevzel po tem, ko se je upokojil njegov oče, ustanovitelj in lastnik Controlmatika, Vladimir Boben. Ta je že v sedemdesetih letih delal na področju izboljšave kakovosti voda. Ko se je ameriški ponudnik naprav za analiziranje in čiščenje voda odločil za umik z evropskega trga, te opreme skoraj ni bilo več mogoče dobiti in se je odločil, da jo bo naredil kar sam. Kot mi povedo inženirji v podjetju, še vedno kdaj pride k njim, svetuje, a v posel se ne vmešava. Inženirsko žilico je po njem podedoval sin in zdajšnji direktor Anže, ki pravi, da si pretirane in hitre rasti ne želi tudi zaradi tega, ker bi se potem moral ukvarjati z vodenjem in organizacijo dela in ne bi imel več časa za tisto, kar najraje počne. To je iskanje inovativnih in zelo specifičnih rešitev za čiščenje vode. »Delamo tudi z velikimi korporacijami in vidim, kako se tam vodje več ukvarjajo z notranjo politiko kot iskanjem rešitev za konkretne probleme.«

Storitvizacija kot poslovni model

Inovativni pa so tudi pri poslovnem modelu. Ob prodaji lastnih izdelkov se zadnje čas usmerjajo na področje ponudbe celovitih rešitev, ki jih tržijo kot mesečno naročnino. Poslovni model t. i. storitvizacije, pri katerem stranki za določen mesečni znesek zagotovijo kakovostno vodo, naj bo to v hotelskih ali olimpijski bazenih, krajevnih ali državnih vodovodih ali industrijskih objektih, je zelo zaželen, saj stranki odvzamejo breme skrbi za delovanje naprav.

Usmerjenost v iskanje individualiziranih rešitev pa je tudi recept za ohranjanje dobrih kadrov, ki jim tako v Controlmatiku ni nikoli dolgčas, kar dokazuje skoraj ničelna fluktuacija. V dvajsetih letih so prekinili le tri zaposlitve. V Sloveniji so vodilni, edini z lastnim razvojem, proizvodnjo, prodajo in montažo v segmentu naprav za doziranje in meritve pri kemijski pripravi vode. Ker se to sliši malo preveč inženirsko, Anžeta Bobna povprašamo, kaj v resnici počnejo. »Vodo rešujemo umazanije, včasih fekalij, včasih šamponov in nasilnih kmetijskih škropiv, včasih pa je voda zelo čista, a jo stranka želi obogatiti z minerali.«

Težav z vodo ne bo zmanjkalo

Ozaveščenost o tem, da je treba z vodo preudarno ravnati, je po besedah sogovornika postala večja. »Ljudje se zavedajo, da je treba z vodo varčevati in jo vračati v okolje. Zaradi tega so se tudi razvile napredne tehnologije filtracije vode in njenega vračanja. Tudi mi smo včasih iz kanalizacij in industrijskih objektov umazano vodo spuščali v čisto, ker se nismo zavedali, da vse to pride nazaj, z izhlapevanjem in skozi podtalnico. A tako je še marsikje po svetu.«



Težav z vodo je na svetu ogromno, pravi sogovornik, zato so prepričani, da jim dela ne bo zmanjkalo. Poleg zahtevnejših metod filtracije se bodo v prihodnosti osredotočili na razsoljevanje vode z reverzno osmozo. Po njegovem mnenju je za dekontaminacijo vode trenut­no najboljša najnovejša metoda ultravijoličnih žarkov, ki predstavlja alternativo za kloriranje. Gre za luči z ultravijolično svetlobo, pod katero potuje voda in v njej pobije vse bakterije. To je najboljša in do okolja najbolj prijazna rešitev, žal pa je ni mogoče uporabiti povsod. Če je cevovod daljši in kje počen, potem z lučjo na vseh mestih to težko rešiš. Vsekakor pa lahko, kakor je trenutna tendenca, skupaj z lučjo in minimalnimi količinami klora vodo zelo dobro pozdravimo.«

Vzgoja kadra od spodaj navzgor

Ko si ogledujeva skladiščne prostore, primem v roke enega izmed mnogih kovinskih delov in direktorja vprašam, ali ve, kaj je to. Široko se zasmeji in pove neko ime, ki pa si ga, amaterka, ne zapomnim. Zgoraj v razvoju mi pokaže napravo in razloži, kje točno in za kaj se uporablja. Ne znam obnoviti, mi pa njegova obširna razlaga zadostuje, da verjamem, da je v podjetju ob delu rasel od malega. »Že ob koncu osnovne šole sem delal tukaj med počitnicami, najraje v delavnici. Če ne bi imel tega prostora, bi mi bilo v šoli izjemno dolgčas. Tudi pozneje v srednji šoli, na Vegovi v Ljubljani, bi mi bilo manj zanimivo, če o tem, kar smo tam slišali o teoriji, ne bi imel predstave iz naše delavnice.«



Zaradi tega in poznejših izkušenj s kadri meni, da bi morale šole veliko pogosteje in intenzivneje sodelovati s podjetji. Vzgoja kadrov je danes za njih problematična, za najboljšo se je izkazala vzgoja od spodaj navzgor. »Imamo slabe izkušnje z iskanjem visoko izobraženih kadrov. Najbolje se obnese to, da pridejo k nam in se tukaj izučijo. Če je nekdo samo­iniciativen in zna odpreti knjige, naštudirati nove strani, pri nas lahko postane inženir, ne z diplomo, ampak v naši stroki. Takih ljudi imamo 90 odstotkov. Vsi fantje, ki ste jih videli v razvoju, so začeli spodaj v delavnicah. Tudi sam.«



Prepričan je, da so ravno zaradi specifične vzgoje kadrov tako uspešni. »Na terenu, včasih tudi vso noč, se vsi skupaj učimo. To povečuje zadovoljstvo.« Kaj pa njemu povečuje zadovoljstvo, je kdaj pomislil, da ne bi šel po očetovih stopinjah? »Seveda, delal sem tudi v tujini. Ampak to podjetje imam rad. Po mojem si vsak človek želi zadovoljstvo pri delu, pa ne, da bi veliko prodal in veliko zaslužil. Ampak da si konec dneva rečeš, delamo nekaj, kar je dobro za človeštvo. Pomagamo ljudem do boljše vode. Ko včasih v podjetju porabimo veliko časa, da nekaj dokončamo, vem, da sodelavcem veliko pomeni zavedanje, da delajo za dobro drugih.«