Kako spremeniti svet?

Večinoma nam je jasno, kakšnih sprememb v svetu, poslu ali javnem življenju si želimo. Da bi bilo na svetu manj vojn, da bi prešli na obnovljive vire energije, da bi regulacija spodbujala zdravo konkurenco in ne grenila poslovanja ali da bi bolj konstruktivno delovali v lokalni politiki. Velikokrat tudi sami poskusimo kakšno spremembo uveljaviti, a če ne opazimo otipljivega učinka, hitro sklenemo, da so drugi deležniki nesposobni, zlobni ali leni. Vse navedeno je mogoče res, a morda sprememba ni uspela predvsem zato, ker se mi njenega uveljavljanja nismo lotili na najbolj primeren način. 

V knjigi How change happens nekdanji direktor znane mednarodne nevladne organizacije Oxfam, Duncan Green, navaja zanimivo miselno ogrodje (framework), s katerim lahko pristope za doseganje sprememb razvrstimo v štiri domene po dveh dimenzijah, in sicer ali spremembe uveljavljamo na individualni ali sistemski ravni, in po drugi dimenziji, ali jih želimo uveljaviti na formalen ali neformalen način. Spoznajmo vsako od štirih domen posebej in za vsako še praktičen primer kreativnega pristopa k uveljavljanju spremembe, ki je pripeljal do uspeha.

Pri individualni in neformalni domeni sprememb govorimo o vplivanju na človekovo individualno zavest ali prepričanje. Nazoren primer takega pristopa k doseganju spremembe je poteza tedanjega ameriškega svetovalca za nacionalno varnost, generala McMasterja, ki za napotitev dodatnih vojakov v Afganistan ameriškega predsednika Trumpa ni prepričal s temeljito analizo varnostne situacije (ki je verjetno bila napravljena), ampak je na njegovo odločitev vplival tako, da mu je pokazal sliko prebivalk Kabula v mini krilih iz leta 1972. Tako mu je dopovedal, da je ta država v preteklosti že zagotavljala svoboščine, primerljive s tistimi na zahodu, in ni v popolnoma izgubljenem položaju, kot je predsednik mislil do takrat.

Pri drugi domeni sprememb, individualni in formalni, govorimo o dodelitvi virov oz. opolnomočenju posameznikov. Primer takega pristopa je delovanje humanitarne organizacije Kiva, ki družbeni razvoj podpira z mikrofinanciranjem posameznikov v državah v razvoju. Ljudem ne vsiljuje oblike pomoči, ampak jim (prek povezav do donatorjev) omogoča dostop do finančnih virov za lastne projekte, ki so lahko zelo različni: od nakupa dodatne glave živine, širitve obrti ali pa dodatnega izobraževanja.

Pri tretji, sistemski in formalni domeni govorimo o uveljavljanju sprememb prek zakonov in politik. Tukaj je nabor mehanizmov resnično širok, kot primer inovativnih predlogov sprememb na tem področju omenimo knjigo Radical Markets, v kateri avtorja Posner in Weil med drugim predlagata spremembe pri načinu glasovanja na volitvah (kvadratično glasovanje), pri obdavčitvi lastnine in urejanju področja migracij.


Kot zadnja nam preostane sistemska in neformalna domena sprememb. Pri tej govorimo o družbenih normah. Najstniška okoljska aktivistka Greta Thunberg je precej široko poznana, manj znano dejstvo pa je, da sta njeno javno udejstvovanje in kritiziranje letenja na kratke razdalje po poročanju Economista dejansko privedli do upada prometa na letališčih njene rodne Švedske. Letenje na kratke razdalje je postalo družbeno nezaželeno, njeni sonarodnjaki so celo izumili besedo flygskam, kar pomeni sramota ob letenju.

Kaj imajo ti primeri z našimi napori za doseganje sprememb? Predstavljene domene razkrivajo kompleksnost izbire, kako pristopiti k uveljavljanju konkretne spremembe. Je najbolje pristopiti h konkretnemu odločevalcu? Moramo za dosego spremembe opolnomočiti posameznike, ki so trenutno zapostavljeni? Se je za resnično spremembo treba lotiti zakonov, politik, predpisov? Ali pa se povezati s podobno mislečimi v civilni družbi in vplivati na družbene norme? Vse te možnosti imajo lahko zelo različno razmerje med vloženim trudom in sredstvi na eni strani ter izkupičkom našega udejstvovanja na drugi. Jasnega recepta, kako se odločati med navedenimi možnostmi, žal ni. Upam pa, da ste iz navedenih primerov dobili kako dodatno idejo in boste za doseganje želene spremembe poskusili še drugače – nadejam se, da z boljšimi možnostmi za uspeh.