Izgorelost – vse prepogosta bolezen moderne dobe

Pri tem pa popolnoma utišamo svoje telo in ne prisluhnemo njegovim potrebam? Izgorelost je novodobna bolezen, ki je žal vse pogostejša. Kaj sploh je, kako jo prepoznamo in kako zdravimo?

Znaki izgorelosti
Človeško telo je dobro opremljeno za velike čustvene in telesne napore. Ob neželenih, stresnih situacijah nas samo pripravi na soočenje z njimi. Če ga nenehno izpostavljamo pritiskom, ga pretirano obremenimo, zaradi česar postane izmučeno in začne delovati nepravilno. 

Izgorelosti tako ni mogoče odpraviti in pozdraviti v kratkem roku. Simptome je pogosto mogoče prepoznati šele po daljšem obdobju izpostavljenosti težkim delovnim in čustvenim naporom. Prepričanje, da je izgorelost posledica izključno delovnih obremenitev, je zmotno, saj lahko nastopi tudi po dolgotrajnem vztrajanju v utrujajočih odnosih – zasebnih ali profesionalnih.

V Sloveniji in večini evropskih držav izgorelost še vedno velja za stanje in ne za poklicno bolezen. Takšna opredelitev bi obolelim omogočala veliko večje ugodnosti in možnosti za celovito ter korenitejše zdravljenje. Zlasti je pomembno, da se ljudi, ki imajo diagnosticirano izgorelost, jemlje resno in ne stigmatizira. 



Vzroki za izgorelost
Vzrokov za izgorelost je več in se od posameznika do posameznika razlikujejo. Včasih je za sprožitev bolezni dovolj en sam dejavnik, včasih pa nastopi kot seštevek različnih dejavnikov. Pri vseh obolelih pa je mogoče prepoznati pomanjkanje počitka in regeneracije.

Izgorelost je tako sindrom, ki izvira iz posameznikove osebnostne strukture, a tudi iz okolice, ki nenehno zahteva rast in dobiček. Tisti, ki si prizadevajo, da bi bili pohvaljeni, opaženi in vredni ljubezni, tisti, ki se vselej prepričujejo, da bi stvari lahko naredili še bolje, imajo veliko možnosti, da bodo izgoreli. Kdor zna reči ne tako službenim nalogam kot tudi strupenim odnosom ter zmore biti zadovoljen z dobrim – in ne le z odličnim –, pa ima bistveno manj možnosti, da ga ustavi izgorelost. Tudi tisti, ki znajo uživati v življenju in si privoščiti sladko brezdelje, imajo manj možnosti, da bodo izgoreli.

Psihoterapija, z njo pa spreminjanje ustaljenih škodljivih vzorcev, je nujen del zdravljenja izgorelosti.

Stopnje izgorelosti
V nasprotju z drugimi boleznimi je izgorelost težko objektivno izmeriti, saj ljudje doživljamo njene učinke različno. Vseeno pa obstajajo indikatorji, ki razlikujejo določene stopnje ali faze izgorelosti. Ločimo tri faze: od hude utrujenosti do popolnega zloma.  

Zdravljenje izgorelosti: nič ne bo več tako, kot je bilo
Izgorelost je neločljivo povezana s posameznikovo osebnostjo. To potrjuje nemalo situacij, ki so si med seboj nadvse podobne, odzivi ljudi pa so povsem različni. Tako zelo, da nekateri iz teh situacij izstopijo nepoškodovani, drugi pa popolnoma ohromljeni.

Čakanje, da se bo spremenil tisti, ki nam povzroča stisko, nam pa bo s tem bolje, je nesmiselno. Zato je psihoterapija, z njo pa spreminjanje ustaljenih škodljivih vzorcev nujen del zdravljenja izgorelosti. Z njo se nepovratno spreminja način mišljenja, s tem pa tudi življenje posameznika.

Večini je težko sprejeti, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Veliko jih želi vrnitev v znano življenje, ampak to jih je pripeljalo v bolezen. 

V procesu sprejemanja nove situacije, v kateri se znajde pretirano zagnani posameznik, pa se pojavijo še druge ovire. Okolica pogosto ne prizna duševnih stisk, okrevanje pa je tako še težje.

Psihoterapevtski proces je prav zato usmerjen v sprejemanje bolezni, prepoznavanje vzorcev, ki so pripeljali do nje, in njihovo odpravljanje. Nujna elementa sta tudi vizija nove prihodnosti (Kdo hočem biti?) in iskanje zdravega ravnovesja v življenju.

Kako preprečiti izgorelost? Vodilo je zdravje
Smernice o zdravi hrani, gibanju, stiku s samim seboj in z drugimi so univerzalne, mora pa vsak zase odkriti, kaj mu ustreza.

Izgorelosti torej lahko stopite na rep, še preden vas doseže. Če pa se vam vendarle izmakne, je nujno vedeti, da v zgodbi o tem zapletenem stanju obstajajo tudi izhodna vrata.