Delove podjetniške zvezde: MI ELEKTRONIKA

V Mi elektroniki je posel tako utečen, da ni nujno, da je ustanovitelj in še do septembra direktor Ignac Mertik ves čas navzoč v podjetju. Zaposleni so dobro nagrajeni za svoje delo, podjetje raste že dvajset let, letos se bo promet povečal za dobrih 40 odstotkov. Mertik se bo tako bolj posvetil turizmu in svojim hobijem, a bo, kot pravi, tudi v prihodnje bedel nad razvojem podjetja, čeprav bo direktorica hči.
»Podjetje sem gradil 32 let. Prej sem bil zaposlen v IMP Avtomatiki, najprej na delovnem mestu tehnologa, pozneje v komerciali. Imeli smo težave z dobavo materiala, naši dobavitelji niso zmogli narediti dovolj za naše zmožnosti prodaje. Direktor mi je naročil, naj najdem solidnejšega dobavitelja, da bomo lahko sledili zahtevam trga. Predlagal sem, da sam odprem popoldansko obrt, ker bo to še najbolj zanesljivo. Tako se je začelo,« Ignac Mertik opiše svoje samostojne začetke pri opremljanju tiskanih vezij s komponentami.

»Postavljamo si vizije za pet let, ki jih navadno izpolnimo v dveh ali treh letih in moramo postaviti nov cilj. V petih letih tako pričakujemo vsaj stoodstotno rast.«

Po dveh letih je IMP zapustil in zaposlil nekaj nekdanjih sodelavcev. Kmalu je sledila najhujša izkušnja. »Najhuje je bilo po vojni za Slovenijo, to je bilo poslovno brezno. Med letoma 1994 in 1998 sem zdržal s štirimi delavci, borili smo se za vsak cent. Zadnjih dvajset let pa nenehno rastemo. Če se ne bi zaradi grozne izkušnje z odpuščanjem bal zaposlovati, bi rasli še precej hitreje, saj je povpraševanje raslo hitreje. Zdaj imamo 44 zaposlenih in nekaj študentov, v prihodnje pa še načrtujemo rast zaposlenih,« pravi Mertik.

Jure Eržen

Brez patentov, a z veliko znanja

Mi elektronika nima prijavljenih patentov, čeprav v proizvodnji uporablja številna orodja, ki so rezultat lastnega znanja in inovativnosti. Trendom se nenehno prilagaja tako, da sledijo novim tehnologijam. Na trgu elektronike se pojavlja zanimiv paradoks, saj se cene komponent ne znižujejo, čeprav se naprave, ki jih vsebujejo, cenijo. »Velike družbe zakupijo vse proizvodne kapacitete posameznih proizvajalcev komponent. Mi, ki smo manjši, se borimo s cenami in zalogami ali pa moramo plačati še posrednike. Zdaj je nastala borza specifičnih materialov. Borzniki predvidijo, kateri materiali bodo šli v prodajo in ti jih zaračunajo po desetkratni ceni. Komponenta, ki je stala en cent, lahko stane tudi deset centov,« pojasnjuje Mertik.
S finančno krizo leta 2008 in pozneje se je namreč zaprlo veliko družb v Aziji in ZDA, do zdaj pa se proizvodnja še ni povsem obnovila. Tiste, ki so ostale, pa ne morejo zadovoljiti trga. Se razmere popravljajo? »Ne, vsako leto je slabše. Če hočemo zadovoljiti kupce, smo morali povečati zaloge materiala. Te so se v zadnjem letu podvojile, ampak to zalogo moramo imeti. To je naše veliko breme,« odgovarja Mertik.

Strah pred novo krizo

Kljub temu prihodnost vidijo pozitivno.

Kaj vidijo kot največje tveganje? »Bojimo se nove recesije.«

»Postavljamo si vizije za pet let, ki jih navadno izpolnimo v dveh ali treh letih in moramo postaviti nov cilj. V petih letih tako pričakujemo vsaj stoodstotno rast. Letos se bo glede na mesečne rezultate promet povečal za več kot 40 odstotkov. Zadovoljni bi bili s petimi odstotki, a se približujemo 50 odstotkom. To je rezultat stimulacij za komercialiste. Do novega leta bo še bolje,« je prepričan Mertik. Kaj vidijo kot največje tveganje? »Bojimo se nove recesije. Zdaj se spet širijo mnenja, da bo ta prišla v prihodnjih dveh letih. Ne bojimo se tehnologije, ne bojimo se konkurence, niti ne za dobre kadre,« odgovarja Mertik.

Jure Eržen

Perspektivna država, ki ne pomaga

Slovenija se mu sicer zdi perspektivna država, saj imamo zelo veliko mladih z veliko energije in znanja, ki svoje ideje združujejo v tehnoloških parkih. Redno se srečujejo z mladimi podjetji, ki se ukvarjajo z novimi tehnologijami. »Radi jim pomagamo že pri izdelavi prototipov, čez kako leto pa bodo sledile večje serije. Večina takih izdelkov gre v izvoz. Slovenija je zelo močna v znanju mladih izobraženih ljudi,« pravi Mertik, ki pa ni najbolj zadovoljen s politiko in državno upravo. Že nekaj let čaka na rešitev vloge za delno razširitev poslovne stavbe, kjer bi zaposlitev lahko dobilo vsaj 15 novih delavcev. Upravna enota se odziva zelo počasi, vedno se pojavljajo novi zadržki za izdajo. »To je nevzdržno,« pravi direktor.

Prej je bilo v Sloveniji mogoče dobiti evropske subvencije za naložbe v nove linije. Te so zdaj ukinili, dajejo subvencije za razvoj, za ankete, raziskave trga in podobno. Kaj naj jaz z raziskavo trga, za kar lahko dobim 50.000 evrov? To mi ne pomeni nič.

Poleg tega je bilo prej v Sloveniji mogoče dobiti evropske subvencije za naložbe v nove linije. »Naša linija, ki jo sestavlja od deset do 12 strojev, stane med 600.000 in milijonom evrov. V preteklih letih si lahko dobil 50-odstotno subvencijo, to je bilo super. Treba pa je vedeti, da država teh 50 odstotkov dobi nazaj z davki in prispevki novih zaposlenih in davkom na dobiček v petih mesecih. To so zdaj ukinili, dajejo subvencije za razvoj pa za ankete, raziskave trga in podobno. Kaj naj jaz z raziskavo trga, za kar lahko dobim 50.000 evrov? To ne pomeni nič. Namesto da bi spodbujala in vlagala denar tja, kjer je najbolj koristno, politika odpove,« je oster Mertik.
Podjetje ima sicer dobre reference tudi v tujini, zato pričakujejo, da jim bo uspelo tudi na evropski ravni. »Zdaj nas spoznavajo. Oglašujemo se praktično ne, imamo toliko dela, da spet kupujemo novo linijo,« pravi Mertik. Zdaj imajo eno linijo, ki položi 45.000 komponent, druga jih namesti 35.000 na uro. Nova linija prihaja z zadnjo generacijo stroja, ki bo teoretično lahko položila 95.000 komponent na uro. Pri tem imajo v Mi elektroniki še razvoj in proizvodnjo elektrofiltrov in LED-luči.

Jure Eržen