Blaginja v Sloveniji – kje smo in kam gremo

Deloitte
Foto Shutterstock

Kljub skromnejšim gospodarskim rezultatom smo nadpovprečno uspešni na področju družbene blaginje. Smo na 35. mestu po globalni konkurenčnosti, z vidika družbenega napredka pa veliko više na 21. mestu.

Slovenija na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti in družbenoekonomskega napredka upravičeno spada med razvitejša svetovna gospodarstva. Najbolj razširjeno merilo razvoja, ki se uporablja za mednarodne primerjave, je seveda BDP na prebivalca, ki Slovenijo že dalj časa uvršča med prvih 40 držav, tako nominalno kot upoštevajoč popravek za standard kupne moči. Nekoliko slabše smo uvrščeni, če se primerjamo le z državami članicami EU, kjer smo v spodnji polovici seznama in le počasi zmanjšujemo razvojni zaostanek za povprečjem. Glede na BDP Slovenija vse od leta 2005 dosega med 80 in 85 povprečja držav EU, pri čemer je bil rezultat najvišji leta 2008. V vseh drugih letih je bil nižji, kar pomeni, da je Slovenija sledila razvoju skupnosti, ni pa dosegala razvojnih prebojev v primerjavi z drugimi državami članicami.


Kaj smo dosegli?

Nekoliko drugačno sliko kaže indeks družbenega napredka (angl. Social Progress Index), ki ga v sodelovanju z družbo Deloitte izračunava neprofitna pobuda Nujnost družbenega napredka (angl. Social Progress Imperative). Indeks temelji izključno na neekonomskih kazalnikih napredka in predstavlja alternativo ekonomskemu vrednotenju razvoja, ki je utelešen prav v makroekonomskih kazalnikih in indeksih konkurenčnosti. Slovenija se glede na BDP po pariteti kupne moči med vsemi proučevanimi državami umešča na 32. mesto, globalni indeks konkurenčno­sti WEF za leto 2018 jo uvršča na 35. mesto, z vidika indeksa družbenega napredka pa zaseda veliko višje, 21. mesto. Ti rezultati kažejo slovensko nadpovprečno uspešnost na področju družbene blaginje ob nekoliko skromnejših gospodarskih rezultatih.


Razpršenost zunanjetrgovinskih partnerjev je ključna za ohranjanje blaginje v času gospodarskih kriz.


Relativne uspešnosti slovenskega gospodarstva in družbe sicer ne kažejo le mednarodne lestvice in indeksi, ampak tudi številne konkretne zgodbe o posamičnih uspehih. Številna nišna podjetja so postala vodilna v svetovnem merilu, npr. na področju informacijske tehnologije in biotehnologije. V javnem sektorju smo bili priča uspehu več koordiniranih pobud državnih organov, kot je delovanje Slovenske turistične organizacije v okviru razvoja slovenskega turizma in medresorskega sodelovanja, ki povezuje turizem, kmetijstvo, avdiovizualno industrijo, kulturo in podobno.
 


Izvoz kot gonilo gospodarskega in družbenega razvoja

Gospodarski in družbeni razvoj Slovenije je bil vse od osamosvojitve tesno povezan z dogajanjem na bližnjih trgih. Internacionalizacija slovenskih podjetij se je dodatno okrepila s članstvom Slovenije v EU, s čimer so dobila prost dostop do trgov, s katerimi so imela že vzpostavljena naravna zavezništva. V letu 2018 je tako Slovenija na notranjem trgu EU ustvarila kar 77 odstotkov celotnega izvoza, vse od leta 1991 pa njena najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica ostaja Nemčija.
Glede na to, da je Slovenija eno najbolj odprtih svetovnih gospodarstev, je razpršenost zunanjetrgovinskih partnerjev ključna za ohranjanje blaginje v času gospodarskih kriz.

Ob začetku finančne in gospodarske krize leta 2009 je poleg baltskih držav in Finske krčenje realnega BDP najbolj prizadelo prav Slovenijo (–7,8 odstotka). Problem gospodarske odprtosti sicer presega slovenski kontekst in se nanaša na celotno EU, ki se je v času naraščajočih trgovinskih napetosti med ZDA in Kitajsko tako rekoč znašla v navzkrižnem ognju. Preobrazba svetovnih gospodarskih tokov in protekcionistična politika že vplivata na dogajanje na evropskih delniških trgih, pri čemer so slovenska podjetja zaradi svoje vloge v globalnih verigah vrednosti močno odvisna od dogodkov in odločitev zunaj naših meja. To je velik izziv tudi zaradi njihovega položaja, ki jih imajo v globalnih verigah vrednosti, saj gre v številnih primerih za proizvodne procese z nižjo dodano vrednostjo.


Vizionarstvo in strateško načrtovanje javnih politik


Strategija pametne specializacije daje občutek, da je dokument z devetimi prioritetami, 12 »horizontalami« in 50 »vertikalami« družbeni kompromis, ki nikogar ne pušča zunaj, hkrati pa nikomur ne daje dovolj.

Vsa navedena tveganja so za Slovenijo še zlasti pereča zaradi tradicionalno mlačnega odziva politike na spremembe v zunanjem okolju. Brez posebno poglobljenega vpogleda v dogajanje znotraj posameznih sfer javnih politik hitro postane jasno, da vse od vstopa v EU in Nato (2004) ter prevzema evra (2007) Slovenija ni zastavila resne, ambiciozne, morda celo agresivne razvojne politike. Posamezne pobude za reševanje družbenoekonomskih izzivov so ostajale nepovezane, brez jasno izraženega fokusa in dolgoročnih ciljev, predvsem pa brez širše politične podpore. Tudi ko gre za najbolj očitne reformne prioritete, kot so zdravstvena, pokojninska in davčna reforma, smo bili vedno znova priča političnim kompromisom, katerih osrednji cilj je bil kratkoročen, tj. ohranjanje družbenega miru in statusa quo.

Deloma probleme vizionarstva in strateškega razmišljanja naslavlja vpetost Slovenije v sistem financiranja evropske kohezijske politike. Ta je trenutno eden od motorjev strateškega načrtovanja, saj so ustrezne strategije predpogoj za sofinanciranje evropskih projektov. Enega od poskusov na področju gospodarskih politik denimo predstavlja Strategija pametne specializacije, t. i. S4, ki si prizadeva za večjo osredotočenost vlaganj na tista področja, kjer ima Slovenija konkurenčne prednosti. Žal pa tudi pri Strategiji pametne specializacije ostaja občutek, da je dokument z devetimi prioritetami, 12 »horizontalami« in 50 »vertikalami« družbeni kompromis, ki nikogar ne pušča zunaj, hkrati pa nikomur ne daje dovolj.


Kje bo Slovenija leta 2030?

Vprašanje je, ali smo se iz preteklih izkušenj kaj naučili in ali bo obstoječi način oblikovanja javnih politik kos izzivom prihodnosti. Na tem mestu se je treba ozreti k Strategiji razvoja Slovenije 2030, ki opredeljuje naš družbenoekonomski razvoj za prihodnje desetletje. Gre za krovni strateški dokument, ki »v središče postavlja kakovostno življenje za vse«.


Slovenska podjetja so zaradi svoje vloge v globalnih verigah vrednosti močno odvisna od dogodkov in odločitev zunaj naših meja.

Če pustimo ob strani vprašanje, kaj kakovostno življenje točno pomeni, strategija niti ne postavlja jasnih odgovorov na vprašanji, kje tekmujemo in kako tekmujemo. Izbor prioritet sicer zajema širok nabor dejanskih razvojnih potreb, kot so produktivnost, okoljski izzivi, prostorsko načrtovanje in demografija. Izziv pa je, da strategija ne opredeljuje tistih nekaj ključnih specifičnih ciljev in usmeritev, po katerih bomo odstopali od držav v soseščini in širše, tako z vidika konkurenčnosti kot »kakovosti življenja«. Pravzaprav bi strategijo lahko postavili v katerikoli srednje- ali vzhodnoevropski kontekst, kar spet kaže na pomanjkanje ambicij in težnjo po iskanju najmanjšega skupnega imenovalca. Mogoče so najrazličnejše interpretacije glede poti k skupnemu cilju, kar pa v najboljšem primeru omogoča postopne, inkrementalne spremembe in ne reforme, ki jih Slovenija že krvavo potrebuje. Tako kot glavnega osumljenca za neuspešnost pri opredeljevanju ključnih izzivov prihodnje strategije lahko prepoznamo – pomanjkanje fokusa.

Posebno problematična je perspektiva razmerja med zasebno in javno pobudo pri uresničevanju ciljev strategije. Kljub temu da gre za nacionalni strateški dokument, se zdi, da je z njo pretežni del bremena za družbeni napredek na svoja pleča spet prevzela država, pri čemer je pozabila na druge segmente družbe, ki znajo (in morajo) igrati svojo vlogo pri družbenem napredku. Zdi se, da država ne želi (ali ne zna) odgovornosti za izvajanje določenih družbenih funkcij prepustiti nekaterim ključnim družbenim podsistemom, kot so malo podjet­ništvo, socialno podjetništvo in nevladni sektor.

image
 Foto Shutterstock


Ne le strategija, pomemben je tudi način financiranja napredka in blaginje

Konkurenčnost in blaginja sta močno povezana z vizijo države, pri čemer mora ta vizija presegati ozke okvire državniškega razmišljanja in se nasloniti na medsektorsko, javno-zasebno platformo za reševanje konkretnih družbenih izzivov. Pomemben vidik razvoja je zato ustrezen, odziven in transparenten sistem financiranja. Podjetja morajo imeti na voljo raznolike in stabilne vire financiranja, pri čemer bi morala pomagati tudi država in ustvariti ustrezne razmere.

Pomanjkanje finančnega znanja in administrativne ovire po drugi strani zavirajo razvoj lastniškega in dolžniškega kapitalskega trga, ki je v Sloveniji veliko manjši in manj razvit kot v primerljivih državah EU. Upoštevajoč trend zmanjševanja višine nepovratnih spodbud v okviru evropskih strukturnih skladov, je tako sistem financiranja ključen za razvoj domačih kapitalskih trgov. Z njim se lahko zmanjša odvisnost od financiranja prek bank in hkrati razpršijo tveganja.

Uspešnost vsake strategije je najbolj odvisna od njene izvedbe. Pretirana regulacija, počasno delovanje državnih inštitucij, trajanje upravnih postopkov in tveganja, povezana s spremembo regulatornega okvira, trenutno močno zmanjšujejo zanimivost za domače in tuje investitorje.

image
Foto Shutterstock


Fokusiran razvoj


Številna slovenska nišna podjetja so postala vodilna v svetovnem merilu, npr. na področju informacijske tehnologije in biotehnologije.

Slovenija se mora čim prej odmakniti od obstoječe logike neskončnega sledenja in prilagajanja. Zastaviti si mora ambiciozne, a uresničljive in jasne strateške cilje, ki naj jih podpira delujoč sistem javnega in zasebnega financiranja, odporen proti gospodarskim ciklom in volatilnosti mednarodnih trgov. Država naj se osredotoči na omejen obseg razvojnih prioritet in usmerja proces gospodarske in družbene specializacije, medtem ko morajo svojo vlogo pri razvoju aktivno odigrati vsi družbeni podsistemi. Podpira naj tiste sektorje gospodarstva, kjer ima jasne konkurenčne prednosti, kar mora početi povezano, transparentno in predvsem stabilno. Razvojne politike se ne smejo spreminjati z vsako menjavo vlade niti z vsakim novim evropskim večletnim finančnim okvirom.
Le tako bomo lahko začeli »zapirati škarje« razvojnega zaostanka, kar ni potrebno le za dvig slovenskih podjetij na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti, ampak je tudi osnovni pogoj za ohranjanje visoke ravni družbenega napredka. Slovenija se bo prej ali slej znova znašla na razpotju, ko se bomo prisiljeni odločiti, v katero smer razvoja bomo šli. Pri tem pa bosta pomembni tudi strategija in pot, saj bo brez jasnih in odločnih korakov število poti, ki jih bomo lahko ubrali, takrat bistveno omejeno.

 



Mitja Kumar, partner Deloitte Svetovanje, Gregor Skender, menedžer, Deloitte Svetovanje
Več iz rubrike