Zadnji otrok v gozdu

Sindrom pomanjkanja narave je izraz, ki ga je uvedel Richard Louv, avtor knjige Zadnji otrok v gozdu.

Predstavlja pojav odtujenosti od narave, ki je značilen za celotne generacije otrok, vodi pa v resne vedenjske težave, kot so težave s koncentracijo, hiperaktivnost, slaba telesna pripravljenosti, debelost, sladkorna bolezen in celo kratkovidnost.

Pretirana uporaba mobilnih telefonov, uradno imenovana nomofobija, lahko pomeni vedenjsko zasvojenost, njena posledica pa ni le zmanjšana pozornost, čeprav je že ta dovolj zaskrbljujoča;

Microsoft je leta 2000 poročal, da je povprečen človek pozornost sposoben ohranjati pičlih 20 sekund, in ta številka je do leta 2013 padla na osem. Zlate ribice naj bi jo bile zmožne ohranjati sekundo več.

Poletje pred zasloni mobilnih naprav ali v naravi?

Raziskava Spuščeni pogledi o stiku ljudi z naravo je pokazala, da imajo otroci veliko manj stika z naravo kot prejšnje generacije.

• 93% anketiranih staršev se s tem mnenjem  strinja anketiranih staršev. Številni med njimi se spominjajo čarov svojega otroštva brez dostopa do tehnologije, ko je bilo njihovo otroštvo bolj osredotočeno na naravo kot otroštvo njihovih otrok.
• 76 % se jih strinja, da je danes veliko drugih dejavnosti, ki so za otroke in mladostnike bolj privlačne kot preživljanje časa na prostem in v naravi. Danes se torej zdi, da se je igra otrok z dvorišč skoraj v celoti preselila na splet.

Starši navajajo, da je največja težava odvisnost od tehnologije

Več kot polovica anketiranih se vsekakor strinja (61 %), da je treba čas, ki ga otroci in mladostniki preživijo pred zasloni, nadzorovati.

Ključno pri vzgoji otroka je, da so starši vzorniki ter svojim otrokom predstavijo in pokažejo, kaj pridobimo v stiku z naravo in zakaj je pomembno, da vsak dan preživimo zunaj. Sicer se v poznejšem obdobju, ko so mladostniki, lahko srečamo z velikim odporom.   

Ravnovesje med tehnologijo in naravo

Današnji način življenja otežuje vsakodnevni stik z naravo čez dan. Večino časa preživimo v službi ali šoli.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v stavbah v povprečju preživimo 90 % svojega časa.

Zato bi morali tudi doma poskrbeti za doživljanje narave z različnimi čutili. Ker se od tehnologije ne moremo popolnoma odmakniti, je ključnega pomena, da najdemo ravnovesje. In ravno zdaj, ko se začenjajo poletne počitnice, je pravi čas, da ga skupaj s svojimi otroki tudi najdemo.  

Postali smo sužnji zaslonov

Pred dobrima dvema letoma je kolegica Mateja Arnež v Svetu kapitala zapisala, da "odvisnikov po naravi ni, ampak imajo ti le nesrečo, da se ob napačnem času znajdejo na napačnem mestu."

Pretirana uporaba mobilnih telefonov, uradno imenovana nomofobija, lahko pomeni vedenjsko zasvojenost, njena posledica pa ni le zmanjšana pozornost, čeprav je že ta dovolj zaskrbljujoča; vsaj glede na to, da je Microsoft leta 2000 poročal, da je povprečen človek pozornost sposoben ohranjati dvanajst sekund, ta številka pa je do leta 2013 padla na osem. Zlate ribice naj bi jo bile zmožne ohranjati sekundo več.Razlog? Pretirana uporaba zaslonov, ki slabša kognitivne sposobnosti.

Zakaj pride do odvisnosti in zakaj otrok gozd ne zanima več?

Do zasvojenosti pride, ko »se oseba ne more upreti vedenju, ki sicer kratkoročno zadovoljuje globoko duševno potrebo, vendar dolgoročno povzroči precejšnjo škodo,« v svoji knjigi zapiše Adam Alter, strokovnjak za marketing in predavatelj na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku.

Za vedenjsko zasvojenost – mednje uvršča tudi odvisnost od spleta, družbenih omrežij, spletnega nakupovanja itd. –, je značilno, da se tako kot pri odvisnostih od mamil in alkohola v možganih izloča dopamin, hormon, ki motivira naše vedenje in je ključen zato, da uživamo v dobrih hrani, seksamo in dosegamo karierne cilje.

Naši možgani večino časa sproščajo majhne odmerke dopamina, nekatere dejavnosti pa ga poženejo v nebo, denimo zaužitje heroina ali – le da v manjši meri – čakanje na nov všeček.

Dopaminski val možgani pretvorijo v ugodje, ker pa veliko količino tega kmalu začnejo smatrati kot napako, ga po naravni poti proizvajajo vedno manj.

Rešitev?

Povečanje mamila ali doživetja, s čimer tlakujemo pot v zasvojenost, pa naj bo ta vedenjska ali ne – bistvo je, da v obeh primerih možgani najprej izločajo manj dopamina, da zajezijo poplavo evforije, ko pa ta izgine, se trudijo sprijazniti z dejstvom, da proizvajajo manj dopamina kakor prej, kar v praksi pomeni, da zasvojenec išče svoj vir zasvojenosti, možgani pa po vsakem »šusu« tvorijo vedno manj dopamina. Posledica? Vedno več droge, saj pride do razvoja t. i. tolerance.

Tako se zgodi zdravju škodljiva spirala, ki otroke namesto v gozd, med vrstnike ali k igri, vleče k pametnim telefonom, družabnim medijev ipd.

Zato ne čudi dejstvo, da se otroci vse bolj soočajo s prekomerno telesno težo, depresijo, anksioznostjo in otopelostjo.

Postali smo sužnji zaslonov

INFO: ***Primerjalna raziskava, ki jo je naročilo podjetje VELUX in jo je opravila agencija Kantar po metodi CAWI, je potekala med 3. in 6. septembrom 2021 med anketiranci, starimi od 18 do 65 let, pri čemer so reprezentativne demografske skupine modelirane populacije osmih evropskih držav: Hrvaške, Češke, Madžarske, Poljske, Romunije, Srbije, Slovaške in Slovenije, na vzorcu N = 2408 anketirancev. Ponuja podatke o življenjskem slogu sodobnih Evropejcev in prikazuje napetost med civilizacijskimi navadami in potrebo po komuniciranju z naravo.