Webinar: Oskrba v času koronavirusa

Od praznih polic do polnih skladišč in težav v mednarodni distribuciji.
Fotografija: Če slovenskim proizvajalcem uspe izvoziti izdelke, pa ostaja težava pri povratni vožnji (uvozu) tujih izdelkov.
Odpri galerijo
Če slovenskim proizvajalcem uspe izvoziti izdelke, pa ostaja težava pri povratni vožnji (uvozu) tujih izdelkov.

V času koronavirusa se tudi logistika srečuje z velikimi izzivi. Od praznih polic do polnih skladišč in težav v mednarodni distribuciji. Zaradi drugačnega poslovanja so zdaj na preizkušnji fleksibilnost, upravljanje zalog, neprekinjena dobava, mednarodni transport s sledljivostjo produktov in učinkovit management tveganj. Ne samo spremembe, ampak tudi disrupcije, postajajo stalnica. Kako biti pripravljen nanje, še preden se zgodijo, in kako ustrezno reagirati ter se iz tega nekaj naučiti bodo v webinarju, ki gi organizira Ekonomska fakulteta UL razpravljali Andrej Planina (Špica International, d. o. o.), dr. Marko Cedilnik (izvršni direktor logistike, Mercator, d. d.), Matjaž Martini (GS1 Slovenija), Tadej Pojbič (KEMOFARMACIJA), dr. Marko Budler (Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani).





Z dr. Markom Budlerjem, članom katedre za poslovno informatiko in logistiko, kjer preučuje oskbovalne verige, smo govorili o položaju Slovenije v verigah.

dr. Mark Budler
dr. Mark Budler


Kako se Slovenija vključuje v mednarodne oskrbovalne verige
?
Da vpetost slovenskih podjetji v globalne verige razumemo tudi v času koronavirusne bolezni, si zamislimo 3 vidike.

Učinek biča in prehod v recesijo; številna slovenska podjetja so znana kot zanesljiv in visokokakovosten dobavitelj ali poddobavitelj avtomobilskim proizvajalcem, zaradi česar so sedaj na udaru ob pomanjkanju zanesljivih in napovedi povpraševanja in – informacij. Obenem pa za taista podjetja ukrepi zaradi koronavirusne bolezni še dodatno poglabljajo krizo zaradi zmanjševanja naročil v avtomobilski industriji.

Izvozna negotovost; vemo, kako pomemben je za številne panoge (npr. avtomobilsko industrijo, farmacijo in specializirane prehranske izdelke) izvoz. V teh časih pa smo priča, kot pravi izvršni direktor Ljubljanskih mlekarn, »izvozni negotovosti«, kakršni še nismo bili priča, ki je posledica oteženega (ali nemogočega!) napovedovanja povpraševanja, pričakovanjem glede zapiranj nacionalnih gospodarstev in povečanega pomena lokalizacije ter skrbem zaradi vse strožjih ukrepov pri mednarodnem transportu.

Logistična podjetja in transport; slednja se trenutno srečujejo s pomanjkanjem delovne sile, tovornjakarji odhajajo v matične države, skladiščniki in dostavljavci so preobremenjeni, uvozno-izvozni postopki pa onemogočajo polne vožnje v obe smeri in tako slabši izkoristek sredstev logističnih podjetij.
 
Kakšen udarec so povzročili ukrepi, ki so jih države uvedle z namenom zajeztive Covid-19, na položaj Slovenije, ki je v marsičem odvisna od drugih držav?
Na operativnem nivoju sedaj podjetja še močneje občutijo pomanjkanje in odsotnost voznikov tovornjakov, skladiščnikov, kurirjev in drugih, ki so nujni za nemoteno izvedbo aktivnosti bližje končnim kupcem in, posledično, za nemoteno delovanje poslovnih procesov.



Žal v državah razvitega sveta ‘obrat zaposlenih’ v naštetih dejavnostih, še posebej pri tovornjakarjih, sega tudi 90 % na letni ravni. Medtem ko je za paketno distribucijo moč najti še nekaj interesa, ga pri mednarodnem transportu drastično primanjkuje – poleg ostalih dejavnikov na pomanjkanje vpliva zapiranje meja, umiki tovornjakarjev domov in zaskrbljenost pred zahtevno in potencialno zdravju nevarno izvedbo mednarodnega transporta. Kot lahko vidimo, tudi Luka Koper te dni poroča o učinkovitejši in krajši izvedbi ladijskega transporta kot alternativo cestnemu na nekaterih obremenjenih mednarodnih tokovih blaga.

Strateški nabavniki se v Sloveniji te dni srečujejo z izzivi, kako postati preferenčni kupec za dobavitelje v razmerah velikega neravnovesja med povpraševanjem in ponudbo. Kjer je potrebno, nabavniki iščejo tudi alternativne dobavitelje za čimbolj kontinuirano oskrbo, vendar je močan izziv preverjanje kakovosti, verodostojnosti in ustreznosti nabavljenih surovin in polizdelkov.
 
Kaj je odločilno v teh časih, da Slovenija obdrži svoj položaj v oskrbovalnih verigah?
Slovenska podjetja so za zdaj izkazala solidno fleksibilnost, tako s stališča delovne sile kot proizvodnje in zmanjševanja oz. 'preusmerjanja' naročil. Več kot 50 % podjetij ima ustrezno likvidnost, dober finančni vzvod (manjšo zadolženost kot v obdobju post-2008) in lahko krajša nihanja vzdrži tudi z bolniškimi odsotnostmi zaposlenih in zaustavitvijo montažnih oz. proizvodnih linij.



Podjetja, kot sta Adria Mobil in BSH Nazarje, že nadaljujejo proizvodnjo skoraj 'po starem', a v nekoliko manjšem obsegu, kar nakazuje na njihovo sposobnost zagotavljanja kontinuirane dobave (z izjemo nekaj ovir pri uvozu iz Italije) in ustvarjanja ustreznih zalog – Adria Mobil z ekipo nabavnikov na čelu z Matjažem Marovtom in Markom Lekšetom  bo s trenutnimi zalogami operabilna  do prvomajskih praznikov.
 
Ali je v teh trenutkih bolje tistim, ki imajo vpeljane vitke načine ali nasprotno?
Ne glede na to, ali imajo trgovci in podjetja vpeljana načela vitkega managementa, proizvodnje oz. oskrbe ali ne, so nekatere aktivnosti za ohranjanje položajev v oskrbovalnih verigah skupne obojim. Podjetja morajo preučiti, od kod izhaja njihova konkurenčna prednost in kako zagotavljanje le-te vpliva na stanje zalog, obvladovanje naročil in – predvsem – fleksibilnost v času ukrepov v zvezi s koronavirusno boleznijo. S tem se strinja, na primer, tudi uprava Štore Steela, ki bo po ponovnem zagonu sposobna pobrati naročila novih kupcev.



Sočasno s tem je potrebno prizadevanje za zmanjšanje učinka biča, kar bo vsaj kratkoročno največji izziv v razmerah asimetrije informacij in oteženega napovedovanja povpraševanja. Zaradi vsega naštetega je v tem času še posebej pomembno upravljanje dobaviteljev in drugih deležnikov ter posvečanje več pozornosti komunikaciji. Le-ta sedaj poteka digitalno in s pomočjo orodij, kot so MS Talks, Zoom, Skype ipd., in vzpostavlja razmeroma normalne razmere na področju povezovanja med vsemi deležniki. Podjetjem v oskrbovalnih verigah pri komunikaciji svetujem tudi, da ne izpuščajo rednega obveščanja bank, zavarovalnic in drugih deležnikov. Za učinkovit boj s krizo v času ukrepov pa naj slovenska podjetja strmijo k temu, da postanejo preferenčni kupec (ali dobavitelj). To lahko storijo, tako da poskrbijo za redna plačila, večje nakupe, redno komunikacijo in usklajevanje, skupen razvoj in iskanje rešitev ter prevzemanjem določenih tveganj nase.

Izraz 'nujne življenjske potrebščine' tako dobiva nov pomen,
Izraz 'nujne življenjske potrebščine' tako dobiva nov pomen,

 
Kakšne spremembe lahko pričakujemo po koncu ukrepov?
Vprašanje za milijon dolarjev. Če začnem z vzporednicami s krizo, ki smo ji bili priča po 2008., me ponovno skrbi (pre)močna vloga psihologije. Na eni strani imamo dejstvo, da smo potrošniki razmeroma labilna bitja, ki bomo po koncu ukrepov (pre)hitro lahkomiselno prešli k navadam in dejavnostim, ki smo jih vajeni iz predkriznega obdobja. Po drugi strani pa lahko pretiran strah pred 'neznanim' in, na primer, pojavom sekundarnega cikla okužb s koronavirusno boleznijo, vodi v predolgo okrevanje.

Analogno temu razmišljanju lahko (vsaj) kratkotrajno do srednjeročno pričakujemo povišan interes za lokalizacijo, osredotočanje na domače kupce na prodajni strani, in na okoliške dobavitelje na nabavni strani, vendar bo po preteku določenega časa ponovno potrebno narediti računice in strmeti k stroškovni učinkovitosti. Ko pride do slednje, tehnoloških izzivov in zagotavljanja kontinuirane dobave potrebnih surovin pri poznanih dobaviteljih iz azijskih držav, nam številni primeri (npr. zapiranje Adidasove robotizirane MTO-tovarne na osnovi slojevitih tehnologij v Nemčiji) nakazujejo, da zgodba o (ne)smiselnosti selitve proizvodnje in drugih procesov v 'off-shore' države še ni dobila epiloga. Ker je Slovenija precej odvisna od izvoza, ostajajo izzivi, povezani tudi z vse zahtevnejšo izvedbo le-tega na operativni ravni.

Če slovenskim proizvajalcem uspe izvoziti izdelke, pa ostaja težava pri povratni vožnji (uvozu) tujih izdelkov, s čimer se zmanjšuje učinkovitost izrabljenih sredstev ponudnikov logističnih storitev in, posledično, draži izvedba transporta za proizvajalce in distributerje.
 
Kako se bo po vašem mnenju spremenil odnos potrošnika?
Če parafraziram, ‘Slovenci preferiramo  slovenske izdelke, dokler stanejo manj od konkurenčnih’. Pričakujem spremenjeno globalizacijo in kratki - do srednjeročni zalet lokalizaciji. Vsekakor bo viden ROO-efekt (ang. rules-of-origins) tako na medorganizacijskem kot potrošniškem trgu. Predelovalci, distributerji in trgovci na drobno bodo še več pozornosti posvečali izvoru in sledenju izdelkov. Potrošniki bodo kratkotrajno osredotočeni na izvor živilskih izdelkov iz t. i. žarišč, dolgoročno pa upam, da bomo spodbujali lokalno pridelavo, višjo stopnjo samooskrbe na področju zelenjave, mesa in mlečnih izdelkov ter bili pripravljeni (in sposobni!) po potrebi plačati nekaj več za kakovostne, trajnostne in, predvsem, preverjene izdelke ter domače dobavitelje.

Izrazitejše spremembe pričakujem tudi na področju potovanj, tako zasebnih kot poslovnih. Ranljive skupine bodo pri dopustih primarno izbirala slovenske turistične ponudnike, po odpiranju meja bomo Slovenci relativno pomembnejša ciljna skupina za Hrvaško, medtem ko bo pospešena digitalizacija poslovanja te dni zmanjšala potrebo (in stroške) po osebnih stikih med poslovnimi partnerji.
 
Bomo na policah imeli še vedno vse izdelke?
Na policah imamo že sedaj preveč izdelkov (smeh). Kriza v času koronavirusne bolezni bi lahko pokazala, kako je videti, ko večinoma kupujemo, kar dejansko potrebujemo, a še ni, saj zahvaljujoč spletnim trgovinam in dostavljavcem, ki se 'borijo' z do 10-krat povečanim prometom, uživamo praktično vse dobrine, ki smo jih vajeni. Izraz 'nujne življenjske potrebščine' tako dobiva nov pomen, ob tem pa še vedno pogrešam premeteno izbiro izdelkov za ustvarjanje zalog, upoštevajoč vsa načela zdrave prehrane , oskrbe in vladnih ukrepov.

Če bomo v bodoče razumeli, kaj dejansko potrebujemo in nakupovanje katerih izdelkov je 'dobro' za, na eni stran pospeševanje gospodarstva in, na drugi strani, za nas same, tako velike diverzifikacije prehrambnih izdelkov ne bomo potrebovali.

Osredotočenost na kupca je poskrbela za povečevanje globine in širine izdelkov, ki pa po moji oceni za potrošnika ni potrebna, je pa odziv tržnikov in prehrambnih gigantov na zapolnjevanje vrzeli v hiperpotrošniški družbi. Priložnost vidim za lastne blagovne znamke diskontnih in konvencionalnih trgovcev, ki lahko začnejo proizvajati izdelke, katerih dobava bi bila potencialno otežena v prihodnosti.

Več iz rubrike

Komentarji: