Vse je nečesa strah

To so vprašanja, na katera po nedavnih dogodkih in ob dejstvu, da kot družba postajamo vse bolj prestrašeni in tesnobni, potrebujemo odgovore bolj kdaj prej.

Ogroženost. Strah. Tesnoba. Med na prvi pogled podobnimi občutji, znanimi vsakemu izmed nas, je precejšnja razlika, ki jo je nevroznanstvenikom uspelo pojasniti šele v zadnjih tridesetih letih.

»Z nevrobiološkega vidika nastane strah po dveh poteh: od spodaj navzgor (bottom-up) ali od zgoraj navzdol (top-down). V prvem primeru doživetje strahu temelji na prirojenem 'hardveru' za zaznavanje grožnje. Ta sistem deluje nezavedno in se je razvil v evoluciji, da bi nas obvaroval pred nevarnostjo tu in zdaj. Je zelo hiter, tako da če se na primer znajdemo pred kačo, lahko v manj kot desetinki sekunde odskočimo (t. i. odziv boj-beg), veliko preden sploh pomislimo na beg. To nam lahko reši življenje, saj če bi morali najprej razmisliti, da bi lahko odskočili, bi minila najmanj sekunda ali več, kar bi bilo lahko usodno.

Strah nas zato preplavi šele potem, ko smo odskočili in ko zavestno, s kognitivnim procesiranjem, ki je povezano z delovanjem možganske skorje, prepoznamo razlog za aktivacijo sistema ogroženosti,« razloži psihiater in psihoterapevt, dekan in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, mag. Miran Možina.

»Čustva – s tem tudi strah – pa lahko nastajajo tudi po nasprotni poti, od zgoraj navzdol, ko npr. hodimo po ulici in nas skrbi, da nam bo na glavo padla opeka ali da nas bodo pri poslu, ki smo ga ravnokar sklenili, prevarali. Strah, ki se generira od spodaj navzgor, doživljamo kot bolj pristen v primerjavi s tistim, ki nastaja od zgoraj navzdol. Ljudje si dejansko lahko domišljamo zelo široko paleto grozečih vsebin, ki generirajo skrbi in tesnobo, čeprav se pri podrobnejši analizi pokaže, da so ti strahovi neutemeljeni in torej – znotraj votli, okoli pa jih nič ni.«
 

Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi

Ameriški nevroznanstvenik Joseph LeDoux je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja postopoma odkrival, da ima ključno vlogo pri zaznavanju ogroženosti del limbičnega sistema, imenovan amigdala. Ta na podlagi zaznav sproži takojšen fiziološki odziv (beg, boj, otrplost), hkrati pa si ogrožajoči dražljaj zapomni brez konteksta (za kar je potreben hipokampus). Tako se lahko zgodi, da v prihodnosti pri podobnih dražljajih, čeprav niso nevarni, zmotno zazna grožnjo; zvito vrv torej amigdala lahko zamenja za kačo in po nepotrebnem aktivira obrambni odziv boj-beg.

Poleg tega da je pojasnil vlogo amigdale v preživetvenem krogotoku za obrambo pred ogroženostjo, se je LeDoux dokopal še do drugega pomembnega odkritja, da sta za doživetje občutka strahu potrebna zavest in sodelovanje kognicije. Tako je z vsemi čustvi, ki niso (!) ločena od razuma, pač pa jih brez sodelovanja razuma sploh ne moremo občutiti.

Mag. Možina zato poudarja: »Sodobno, na nevroznanstvenih izsledkih temelječe razumevanje čustev popolnoma spremeni tudi stari odgovor na vprašanje, kako lahko v življenju dosežemo zadovoljstvo. Na sistem od spodaj navzgor lahko vplivamo tako, da s pomočjo zavedanja okrepimo nadzor nad nezavednim sistemom za prepoznavanje ogroženosti in odzivanje nanjo, če se ta sistem aktivira brez prave potrebe in nam tako znižuje raven zadovoljstva in kakovost življenja. Ta pojav je pogost pri ljudeh, ki so npr. doživeli hujše travme in sistem za ogroženost ostaja hiperaktiven tudi potem, ko je nevarnost že davno minila. Sistem od zgoraj navzdol pa lahko moduliramo z izborom naših misli in notranjih predstav, kakor nam zgovorno svetuje tista znana zgodba o Indijancu, ki je rekel, da ima vsak človek v sebi dva volka, temačnega in svetlega, in da se mora sam odločiti, katerega bo hranil. Če se bomo hranili s primitivnimi, sovražnimi, škodoželjnimi, egoističnimi in podobnimi mislimi in predstavami, če bomo torej več pozornosti dajali temnemu volku, se bomo počutili slabo. Če pa se bomo odločili za jagodni izbor iz zakladnice modrosti, lepote, pravičnosti in ljubezni, se bomo počutili veliko bolj zadovoljne.«
 

Strah ali tesnoba?

Strah kot odziv na nevarnost tukaj in zdaj je nekaj drugega kot doživljanje tesnobe oz. s tujko anksioznosti, za katero mag. Možina pove, da »je vezana na grozeče predstave o prihodnosti, pri čemer ni povsem jasno, česa naj bi se bali in/ali kako verjetna je uresničitev nevarnosti, kar vključuje tudi negotovost, ali se ji bomo lahko izognili, ubežali, umaknili«.


Anksiozne motnje se lahko pojavljajo nenadno in silovito v obliki paničnih napadov ali kot stalna zaskrbljenost v obliki t. i. generalizirane anksiozne motnje. Razvijejo se lahko v vseh starostnih skupinah, posebno dovzetni zanje pa so perfekcionisti, ljudje, ki težko prenašajo kritiko in čutijo veliko potrebo po odobravanju okolice. Pojavijo se lahko zaradi psihosocialnih vzrokov (družina, težave v partnerski zvezi, službi itd.), pomemben pa je tudi epigenetski vpliv. Kljub temu da tesnobo spremljajo številni neprijetni fizični znaki (razbijanje srca, vrtoglavica, psihična napetost, razdražljivost, slaba koncentracija itd.) ter da se velikokrat povezuje z depresijo, mag. Možina poudarja, da je včasih lahko tudi koristna:

»Pri njej se veliko bolj kot pri strahu pojavlja težnja po pridobivanju dodatnih informacij in s tem po zmanjševanju negotovosti oz. povečevanju naših možnosti, da se bomo nevarnosti lahko izognili, ji ubežali. Tesnoben posameznik teži k temu, da bi pridobil jasnejšo sliko o potencialni nevarnosti, saj bo tako lažje izbral ustrezno delovanje tu in zdaj ter si ustvaril pomirjujočo predstavo o varnem življenju v prihodnosti. Tesnoba je torej dragocena, saj lahko predvidevamo različne scenarije ogroženosti in se nanje bolje pripravimo.«

Česa se bojimo Slovenci?

Poleg generalizirane anksioznosti, socialne anksioznosti, potravmatske stresne motnje, panične motnje in obsesivno-kompulzivne motnje prištevamo med anksiozne mot­nje tudi specifične fobije. »Najpogostejše so: tanatofobija in nekrofobija – strah pred smrtjo in strah pred mrtvimi bitji, glosofobija – strah pred javnim nastopanjem, arahnofobija – strah pred pajki, mikrofobija – strah pred mikroorganizmi, mikrobi, pršicami, tripanofobija – strah pred injekcijo ali iglo, pnigerofobija – strah pred dušenjem, astrafobija – strah pred grmenjem, strelami, akrofobija – strah pred višino, klavstrofobija – strah pred zaprtimi, tudi majhnimi in tesnimi prostori, agorafobija – strah pred odprtimi prostori, aerofobija ali aviofobija – strah pred letenjem,« našteva mag.Možina, ki je na podlagi svojih kliničnih izkušenj prepričan, da so fobije in druge anksiozne motnje zgolj posreden pokazatelj, »da se v resnici Slovenci najbolj bojimo samih sebe, čeprav ta strah projiciramo navzven, na druge ljudi (na primer tujce, migrante, cigane, ljudi z LGBT+ orientacijo idr.), pa tudi vse druge žive in nežive objekte (npr. na planete, črne mačke, številke, viruse in bakterije itn.).

Nasploh je raven čustvene inteligence oziroma pismenosti na Slovenskem zelo nizka. Smo narod čustvenih analfabetov. Nizka povprečna stopnja vpogleda vase, refleksije intrapsihičnega dogajanja in s tem povezanega razumevanja medosebnih odnosov (npr. partnerskih, ljubezenskih, družinskih, delovnih), ki ga imenujemo tudi socialna inteligenca, se kaže na vsakem koraku in v vsakem segmentu naše družbe.

Poglejte samo na nedavno stopnjevanje družinskega nasilja, ki se je zgodilo v času karantene, pa na aktualno grobo, žaljivo, egocentrično, ihtavo, malomarno verbalno obračunavanje v javnem diskurzu po spletu, med političnimi akterji v javnih medijih in parlamentu, ki je pogosto pod vsakim civiliziranim nivojem.

Kakor je dejal že Tomaž Erzar [izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljub­ljani, op. p.], nas, Slovencev, ne pesti to, da smo majhen, temveč da smo travmatiziran narod. Ker smo čustveno in spominsko okupirani s strahom, težko najdemo energijo za nove izzive. Gre za podedovani, stoletni strah, ki pravi, da ni mogoče ničesar narediti in da je bolje, če se potuhneš. Obremenjeni smo z negativnim razmišljanjem in občutki poraženosti, zato ni čudno, da imamo visoko stopnjo samodestruktivnosti, depresije in konfliktov znotraj družbe, vse to pa govori o naši slabi samopodobi. Ta niha od precenjevanja pa vse do zaničevanja.«
 

Nove oblike strahu in tesnobe

Eden »zanimivejših« strahov, ki ga je spričo vse večje digitalizacije in uporabe pametnih telefonov mogoče opaziti pri vse večjem številu ljudi, se imenuje FOMO. Angleška skovanka, ki pomeni »fear of missing out« in za katero v slovenščini še nimamo ustreznega prevoda, pomeni strah pred zamujanjem oziroma tem, da se imajo drugi veliko bolje od nas. »Gre za obliko socialne fobije pred tem, da se bodo drugi zabavali in uživali, medtem ko tisti, ki doživlja tak strah oziroma tesnobo, misli ali predvideva, da pri tem ne bo udeležen. Gre za odraz želje, da bi bili stalno v stiku z drugimi, ki doživljajo nekaj boljšega kot mi. Po eni strani je to odraz oziroma stranski produkt hedonistične kulture, ki je v zadnjih desetletjih pre­vladala v naši potrošniški družbi in katere glavna zapoved je: 'Uživaj!' In to zdaj, ne odlašaj na jutri.


FOMO je pravzaprav odraz patologije naše narcistične kulture, jazomanije, jazozavrstva, katerega vsi apetiti so usmerjeni v več: več zabave, več užitka, več udobja, več avantur, več denarja zame (!). Jaz je postal središče univerzuma, kar so skupaj s tehnološkim razvojem omogočili (družbeni) mediji. Človeštvo se kot Ikar dviga čedalje višje in višje, preden bo zgrmelo v prepad, zato lahko rečem, da je FOMO simptom globalno rastoče po­žrešnosti, ki nas poganja v kolektivni samomor,« pove mag. Možina in pojasni, da se v tem primeru tesnoba pojavi zaradi prevelike količine dražljajev: »FOMO je primer za tesnobo vsega. Je drastičen pokazatelj upadanja kakovosti našega življenja. Bolj ko polnimo naše urnike z vsemi mogočimi aktivnostmi in zabavami, bolj plehki postajamo v svojem beganju in hlastanju.

Naše doživljanje postaja vse bolj površno in plitko, in dlje ko človek vztraja v hlastanju, bolj mu diha za ovratnik vse večja eksistencialna praznina. Ko ga sem in tja kljub vsemu prisilnemu polnjenju dnevnih agend ta le oplazi, se je prestraši kot hudič križa in samo še pospeši svoj beg pred samim seboj.«

Kot zdravilo za ta občutek Možina priporoča samoomejevanje v smislu samoobvladovanja svojih potreb in želja: »Od-rast namesto stalne rasti vseh mogočih varljivih ponudb, ki samo večajo naše želje in skomine, da se poganjajo v nebo. FOMO-občutka se lahko znebimo tako, da ga najprej sprejmemo in se vprašamo, kakšno sporočilo nam prinaša. Če gre za to, o čemer govorim, potem je naš zaveznik in kažipot k rešitvi. Pot do nje ne bo lahka. Predvsem tisti, ki so dolgo vztrajali v FOMO-občutku, se bodo najprej soočili z globljimi strahovi, recimo eksistencialnim strahom pred samoto in depresijo, ki se skriva za hedonizmom. Nekaj mora umreti, preden bo lahko v FOMO-človeku zaživelo nekaj novega in bolj izpolnjujočega.«